Vojna slik

    Leta 1906 se je prvič zgodilo, da so Nobelovo nagrado podelili dvema znanstvenikoma. Za področje medicine sta si jo delila Španec Santiago Ramón y Cajal in Italijan Camillo Golgi, prislužila pa sta si jo za prelomna odkritja na področju raziskav strukture živčnega sistema. Čeprav sta delovala na istem področju znanosti, sta se prvič srečala šele na podelitvi v Stockholmu. Po tradiciji pripada vsakemu nagrajencu slovesno predavanje, na katerem lahko podrobno pojasni svoje delo. Golgi je imel predavanje dan pred Cajalom in med nagrajencema je bilo pričakovati kar nekaj polemike. Čeprav sta oba raziskovala anatomijo živcev, sta imela vsak svojo teorijo o tem, kako je zgrajen in kako deluje živčni sistem. Kljub temu, da sta bila oba znanstvenika uglajena profesorja, se je v njunih predstavitvah vseeno močno čutila skepsa do nekaterih ključnih ugotovitev, ki sta jih zagovarjala.

    Kot otrok je s topom razstrelil sosedova vrata

    Santiago Ramón y Cajal v mladih letih ni kazal, da bo postal eden izmed najbolj cenjenih anatomistov v vsej zgodovini nevroznanosti. Kot otrok je bil namreč zelo navihan, zaradi slabega uspeha in težav z ubogljivostjo so ga izključili iz več šol. Pri enajstih letih je pristal celo v ječi. Med poletnimi počitnicami je s svojo domačo “bando”, ki ji je poveljeval, iz odpadnega železja izdelal pravi delujoči top. Seveda ga je tolpa mladcev morala tudi preizkusiti in nova vrata sosedovega vrta so bila idealna tarča za najstniško artilerijo.

    Po eksploziji, ki je povzročila pravo razdejanje, se je sosed pritožil pri županu in ta je poslal stražnika, da enajstletnega Santiaga privede v ječo. Oče je bil seveda zelo jezen in je vztrajal, da mora dogodek sina končno izučiti, zato je moral Santiago za kazen prebiti štiri dni v smrdljivi in umazani celici zgolj ob kruhu in vodi. Mati mu je sicer preko paznika pretihotapila nekaj domače hrane, a vseeno je moral noči in dneve preživeti v samoti.

    Vendar ga stroga kazen ni izučila. S kolegi so hitro izdelali še en top, a ga je tokrat že med preizkušanjem razneslo. Eksperimentirali so tudi z drugimi metodami balistike, ki bi se lahko z malo manj sreče končale tudi tragično, saj je nekoč cev, napolnjeno s smodnikom, Santiagu razneslo blizu obraza, a je staknil le vnetje oči in trajno brazgotino na šarenici.

    Vendar Cajal ni imel le tehnične žilice, ampak ga je vseskozi zanimalo tudi risanje. Želel je namreč postati slikar. Njegov oče, ki je bil univerzitetni profesor anatomije, je sinovo ljubezen do risanja združil s svojim navdušenjem za anatomijo in tako sina navdušil za biologijo. S sinom sta tako menda kar z bližnjega pokopališča kradla kadavre, jih secirala in za risanje nadarjeni mladenič se je tako učil veščine anatomskih ilustracij.

    V svojih spominih se je Cajal spominjal tega nenavadnega obdobja svojega odraščanja, ki je bilo verjetno odločilno za to, da je kasneje postal znanstvenik: “Pred mogočno anatomsko desko, ki je prekrivala mizo za seciranje, so se tako možgani kot trebuh najprej uprli. A so se kmalu navadili, tako da me mrliči niso spominjali na žalostne misli, ampak na prečudovite izdelke življenja.”

    Po končani medicinski fakulteti se je za nekaj let kot zdravnik pridružil španski vojski in leto dni preživel na Kubi. Tu je žal staknil tako malarijo kot tuberkulozo, a mu to ni preprečilo, da se ob vrnitvi ne bi poročil in imel sedem otrok. Leta 1881 je postal profesor v Valencii, že nekaj let prej pa si je iz skromnih prihrankov kupil star mikroskop, s katerim je preučeval strukturo tkiv in podobnih bioloških preparatov.

    Metoda, ki je uspešna ravno zato, ker redko deluje

    Leta 1887, ko je bil star petintrideset let, se je v Madridu srečal s kolegom psihiatrom, ki se je pravkar vrnil iz Pariza, od koder je prinesel s seboj vzorec možganskega tkiva, pripravljenega po posebni metodi, ki jo je štirinajst let prej iznašel Camillo Golgi. Cajal je namreč pripravljal knjigo o tehnikah histoloških raziskav, ki jo je nameraval opremiti s svojimi ilustracijami. S študijami živčnega tkiva je imel veliko težav, zato je bila zanj seznanitev z novo Golgijevo metodo pravo razodetje.

    Risba nevronov v nosu psa, Camillo Golgi, 1875.
    Risba nevronov v nosu psa, Camillo Golgi, 1875.

    Ključno pri Golgijevi metodi barvanja nevronov je bilo, da skoraj nikoli ni delovala. Obarvala je le enega na približno tisoč nevronov, kar pa je bilo za opazovanje zgradbe in delovanja živčnega tkiva zelo pomembno. Tako je bilo namreč mogoče v gmoti nevronov videti le enega samega in se tako natančno poučiti o njegovi zgradbi. To je približno tako, kot če bi imeli v skledi s kuhanimi špageti večino testenin prozornih in zato nevidnih, le eden ali dva bi bila obarvana temno, tako da bi si ju lahko natančno ogledali, čeprav bi bila zavita med druge nevidne špagete.

    Ob seznanitvi z novo “črno metodo”, kot so tehniki Golgijevega barvanja tudi rekli, je Cajal hitro preusmeril težišče svojih raziskav in tako prišel do mnogih ključnih spoznanj o zgradbi in delovanju živčnega sistema. Pred tem je veljalo prepričanje, da so možgani gmota medsebojno prepletenih mrežastih povezav, medtem ko je Cajal s svojimi anatomskimi študijami pokazal, da tudi živčni sistem gradijo medsebojno ločene celice, ki so jih poimenovali nevroni, po katerih se pretakajo živčni signali.

    Čeprav sta oba za svoje raziskave uporabljala isto metodo barvanja, ki jo je razvil Golgi, pa so bile njune ugotovitve diametralno nasprotne. Bistveno razhajanje je bilo v tem, ali so nevroni medsebojno ločene celice ali tvorijo nekakšno homogeno mrežo.

    Polemika o objektivnosti

    Ključnega pomena za interpretacijo njunega spora so bile risbe. Razlika med njima je bila namreč v tem, da sta imela različne poglede na to, kako naj si znanstvenik zagotovi čim bolj zanesljive podatke o delovanju narave. V osnovi je šlo med njima za nekakšno vojno slik. Nad obema je visela obtožba, da kršita objektivnost: Cajal je branil nepopačen vid in obtožil Golgija, da namenoma posega in spreminja opise tako, da se podrejajo njegovim teoretičnim preferencam.

    Cajal je bil prepričan, da mora znanstvenik tisto, kar vidi, le čim bolj natančno prerisati in se pri tem truditi, da ne posega v sliko. Znanstvenik naj bi bil kot nekakšen fotografski aparat, ki v risbo prenaša zgolj tisto, kar vidi pod mikroskopom. Golgi pa je menil, da mora znanstvena risba prikazati bistvo pojava, ki ga raziskuje in poskuša razumeti. Dolžnost znanstvenika je, da risbo prilagodi tako, da ta odraža neki idealen primer, čeprav je morda res sestavljen iz več posameznih primerov videnega pod mikroskopom.

    Kot v knjigi Objectivity (Zone books, MIT Press, 2007) poudarjata Lorraine Daston, direktorica Inštituta Maxa Plancka za zgodovino znanosti v Berlinu, in Peter Galison, profesor zgodovine znanosti na Univerzi Harvard, je za razumevanje te zanimive epizode iz zgodovine znanosti ključno dejstvo, da sta oba znanstvenika delovala v dobri veri, da s polno osebno integriteto zagovarjata ideal znanstvenosti in pravega znanstvenega pristopa. Oba sta bila namreč prepričana, da so njuni pristopi in posledično tudi ugotovitve skladni z najbolj strogimi načeli znanstvenega dela, zato sta trdno vztrajala vsak pri svojem.

    Po trditvi, ki ga oba zgodovinarja natančno razvijeta in podrobno utemeljita v knjigi, ima tudi znanstvena objektivnost svojo zgodovino. Znanstveniki v obdobju razsvetljenstva so na primer čutili dolžnost, da so slike rastlin in živali spotoma izboljševali in tako narisali bistveno boljše in lepše podobe, kot so jih lahko opazili v naravi. Temu razsvetljenskemu idealu je sledil tudi Golgi, ki je v svoje risbe živčnega sistema vnašal tudi že interpretacije videnega in se mu je to zdelo edino smiselno in objektivno.

    A kot na množici primerov jasno pokažeta zgodovinarja, so nekateri znanstveniki tako prakso sčasoma razumeli kot greh. Nekje v sredini devetnajstega stoletja se je pojavil nov ideal sledenja objektivnosti, ki ga je zagovarjal tudi Cajal. “Naj narava govori sama zase!” je takrat postal moto razumevanja znanstvene dejavnosti, ključno vprašanje pa je bilo, kako prikazati svet, ne da bi bilo zraven čutiti še prisotnost konkretnega opazovalca. In prav zaradi sledenja različnim idealom tega, kako razumeti objektivnost v znanosti, sta se oba raziskovalca sprla in sprožila že omenjeno vojno slik.