Šund znanost: Razkrinkana genetika čarovništva

    Harry-Potter-manija je končno prišla do živega tudi znanstvenikom, natančneje genetikom. Ti so se sicer v zadnjih desetletjih ukvarjali predvsem z genetiko telesne višine, teže, barve oči, raznih bolezni in drugih običajnih značilnosti naše pojavnosti. A skupina genetikov se je pred časom odločila, da bo zajadrala še v dozdaj docela skrivnostne vode čarovništva, magije in coprnije. Raziskovalci so se tako lotili res pogumnega podviga – dešifrirati genetsko podlago čarovniških sposobnosti, pri čemer so svoje teorije osnovali na podlagi serije knjig o slavnem mladem čarovniku Harry Potterju, avtorice JK. Rowling. Da ne bo pomote – gre za genetske raziskave pravih čarovniških sposobnosti, kot je letenje na metli, teleportacija, premikanje predmetov, itd., in ne kvazi amaterskih coprnij v stilu nastopov Davida Copperfielda.
    V eminentni reviji British Medical Journal so štirje raziskovalci iz uglednih Britanskih raziskovalnih ustanov na podlagi pikolovskega poglabljanja v knjige o Potterju svetu predstavili prvi resni genetski model čarovništva (Ramagopalan SV, Knight M, Ebers GC, Knight JC. Origins of magic: review of genetic and epigenetic effects. BMJ. 2007; 335(7633)). Njihov model učinkovito razloži marsikaj: katere mutacije v človeškem genomu so obdarile redke srečneže z magičnimi sposobnostmi, zakaj lahko imajo nekateri čarovniki še posebno uporabne sposobnosti, kot je npr. zmožnost pogovarjanja s kačami, ter ali so čarovniški geni recesivne ali dominantne narave. Pa pojdimo lepo po vrsti.

    Julian C. Knight in sodelavci pravijo, da je sodeč po knjigah Harry Potter večina ljudi na tem svetu bunkljev (angl. muggle) – se pravi, da nimajo magičnih sposobnosti. Obenem pa obstaja majhen delež ljudi z nadnaravnimi sposobnostmi. To so čarovniki in čarovnice. Poleg tega pa zelo redko naletimo še na vmesno vrsto ljudi, šlaplje (angl. squibs) – otroke čarovnikov, ki pa sami nimajo čarovniških sposobnosti. Za dedovanje čarovništva je značilno naslednje: potomci staršev z magičnimi sposobnostmi so skoraj vedno čarovniki oz. čarovnice, zelo redko šlaplji in nikoli bunklji. Potomci enega starša z magičnimi sposobnostmi in enega navadnega starša so vedno čarovniki. Potomci navadnih staršev so bunklji, zelo redko čarovniki, a nikoli šlaplji. Tak vzorec prenašanja čarovniških sposobnosti naj bi nakazoval, da je v ozadju genetski faktor. Da je čarovništvo genetsko pogojeno po mnenju raziskovalcev potrjuje tudi dejstvo, da imata enojajčna dvojčka iz družin Patil in Weasley oba magične sposobnosti. Na genetski izvor kaže tudi dejstvo, da je sam čarovniški čudežni deček Harry Potter vzgojen v popolnoma navadni (bunkeljski) družini. Študije posvojencev so namreč najmočnejše orožje genetikov za razlikovanje med genetskimi vplivi in učinkom okolja.

    Sprva je druga skupina raziskovalcev predlagala, da se čarovniški talent deduje na klasičen oz. Mendlov način, pri čemer naj bi bil čarovniški gen recesiven nasproti dominantnemu bunkeljskemu genu (Craig JM, Dow R, Aitken M. Harry Potter and the recessive allele. Nature. 2005 ;436(7052)). Verjetno se iz srednje šole vsaj malo spomnite Gregorja Mendla ter njegovih dominantnih in recesivnih genov. A za osvežitev spomina naj ponovim lekcijo. Ljudje imamo dva para kromosomov, pri čemer en set podedujemo od očeta, drugega pa od matere. Če je nek gen dominanten, potem je za njegovo izraženje potrebna samo ena kopija (ki jo dobimo bodisi od matere ali očeta). Če je nasprotno gen recesiven, se izrazi le v primeru, da imamo v genskem zapisu dve kopije (eno od očeta in eno od matere).

      A Britanski raziskovalci v svojem znanstvenem članku razložijo, da je zgornji model preveč preprost in ne razloži vseh značilnosti dedovanja čarovniških sposobnosti. Nasproti temu predstavijo precej bolj kompleksen model, ki je po njihovem mnenju pravilnejši. Knight in njegovi sodelavci tako najprej ugotovijo, da so tri čarovniške sposobnosti pod vplivom treh posebnih genov. Ena izmed teh sposobnosti je zmožnost pogovarjanja s kačami oziroma luskustčina (angl. parseltongue), za katero je znano, da jo zmorejo samo neposredni potomci čarodeja Salazarja Spolzgada (angl. Salazar Slytherin; eden izmed ustanoviteljev šole Bradavičarke). Druga takšna sposobnosti je jasnovidnost, ki jo ima Sybila Trelawney, (angl. Sybil Tralawney) učiteljica prerokovanja na Bradavičarki. Sybila je jasnovidka prav tako kot njena prababica. Nenazadnje je tu še gen za preobrazbo, ki jo zmore Fatale Tanga (angl. Nymphadora Tonks). Le-ta lahko spreminja svojo fizično obliko, kar zmore tudi njen sin.

    Ni kaj, do sem vse lepo in prav. Sedaj pa zajemite sapo. Po mnenju raziskovalcev je mogoče splošno genetiko čarovništva »najbolje razložiti z večlokusnim modelom, z dominantnim genom za čarovništvo, katerega funkcijo epistatsko uravnava eden ali več drugih lokusov, ki so po svoji naravi verjetno recesivni.« Če ne drugega, je čarovniška genetika pravi enfant terrible! Večlokusna epistatsko uravnavana genetika je na žalost preveč zapletena, da bi se lahko v kratkem prispevku, kot je ta, spustili v njene podrobnosti. Zadošča naj, da je v izražanje lastnosti vpletenih več genov, ki vplivajo drug na drugega. Raziskovalci so mnenja, da je nekoč v davnini prišlo do hude mutacije v genskem zapisu prednika vseh čarovnikov. Mutacija naj bi nastala v enem izmed genov, ki so odgovorni za zgradbo kromosomov. Posledica te »čarovniške mutacije« je bila velika sprememba v strukturi kromosomov, kar je močno vplivalo na obnašanje genov v telesu. To prestrukturiranje kromosomov naj bi namreč vodilo v nastanek posebne vrste zapisov DNK (t.i. »magični ojačevalci«), ki bi omogočali »magično« obnašanje genov. Ta mutacija je verjetno dominantnega tipa, kar je omogočilo, da se je lahko prenesla naprej in ustvarila red čarovnikov in čarovnic. Julian C. Knight in sodelavci menijo, da bi se lahko tovrstna čarovniška mutacija zgodila že v davni evolucijski zgodovini. To bi razložilo, da lahko imajo omejene magične sposobnosti tudi razni drugi stvori, kot so vilinci, goblini in kentavri.

    Če poleg te osnovne čarovniške mutacije pride še do dodatnih manjših mutacij na drugih mestih v DNK, lahko to privede do različnih zmožnosti magičnega obnašanja genov. Na primer, gen FOXP2 je povezan z govorjenjem in jezikom. Dodatne mutacije na tem genu bi tako lahko vodile do redke magične sposobnosti – zmožnosti komunikacije s kačami. Na drugi strani bi lahko mutacije v genu MC1R pojasnile zmožnost Fatale Tange, da spreminja barvo las. Ta gen je namreč vpleten v uravnavanje pigmentacije.

    Britanski raziskovalci svoj teoretični prispevek zaključujejo z opozorilom, da so njihove teorije zaenkrat zelo hipotetične in da bi bilo potrebno za dokončno razrešitev tega področja izvesti temeljito genetsko populacijsko študijo. Če bi torej radi postali čarovnik ali čarovnica, potem morate imeti prave gene, drugače ne bo šlo. Čeprav po mnenju raziskovalcev na čarovniške sposobnosti do določene mere vpliva tudi okolje, je glavna razlika med fantastičnimi sposobnostmi Albusa Dumbledorja, ravnatelja Bradavičarke, in coprniško bedo Goyla (enega izmed prijateljev Dreca Malfoya, Potterjevega sovražnika) prav v njunih genih. Kakorkoli, v vsakem primeru pa se lahko vsi navadni smrtniki še vedno lotimo amaterske magije v slogu Davida Copperfielda.

    Nejc Jelen

    Deli

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here