Ko se je konec avgusta 1976 štiriinštiridesetletni učitelj Mabalo Lokela vrnil s popotovanja po severu Konga blizu meje s Srednjeafriško republiko, je že imel visoko vročino. V misijonski bolnišnici mesteca Yambuku, kjer je prebival, so ga pregledali in posumili, da je zbolel za malarijo, zato so mu dali injekcijo klorokinina. Temperatura mu je nato padla, zato so ga iz bolnišnice odpustili v domačo oskrbo, a že po nekaj dneh se mu je vročina ponovno vrnila.

V začetku septembra so ga sorodniki pripeljali nazaj v bolnišnico, vendar je bil takrat že v zelo slabem stanju. Nekontrolirano je bruhal, imel je akutno diarejo, glavobol in težave z dihanjem. V naslednjih dneh je začel krvaveti iz nosu, oči in dlesni. Žal v misijonski bolnišnici ni bilo zdravnika, ampak le bolničarji in sestre, ki so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi mu pomagali, vendar pa pravega vzroka bolezni niso znali določiti. Osmega septembra, približno dva tedna po pojavu prvih simptomov bolezni, je Mabalo umrl.

“Vsi bomo izkrvaveli!”

Mabalova žena Mbunzu, ki ga je vseskozi negovala, je po tradicionalni navadi moževo truplo umila in ga skupaj s svojo in moževo materjo, sestro ter drugimi bližnjimi sorodniki ženskega spola pripravila za pogreb. Že kmalu po pogrebu so tudi Mabalovi sorodniki in prijatelji, ki so prisostvovali pogrebu, dobili enake simptome, kot jih je imel nekaj dni prej pokojni učitelj. Zbolelo pa je tudi nekaj sester iz lokalne bolnišnice, kjer se je Mabalo zdravil. Ljudi je zajela panika, saj je kazalo, da bodo kar vsi po vrsti izkrvaveli.

Petnajstega septembra je v Yambuku prispel dr. Ngoy Mushola, zdravnik iz bližnjega mesta Bumba, ki ga je na posvet poklical vodja misijonske bolnišnice. Hitro je ugotovil, da gre za zelo nalezljivo bolezen, ki se je hitro širila po mestu in sosednjih vaseh. Natančno je popisal simptome in poskušal ljudi pripraviti do vsaj minimalne karantene obolelih. Domačini so namreč trupla umrlih pokopavali kar ob hišah ali celo znotraj svojih bivališč, kar je hitrost širjenja bolezni samo še pospešilo. Sedemnajstega septembra je dr. Mushola odposlal prvo uradno poročilo o izbruhu nalezljive bolezni in odgovorne v Kinšasi pozval, naj nemudoma ukrepajo.

Triindvajsetega septembra sta v Yambuku prispela strokovnjaka za mikrobiologijo in epidemiologijo, sicer profesorja na National University of Zaire, da bi natančneje preučila situacijo. Po prihodu sta postavila diagnozo, da gre za izbruh atipične rumene mrzlice, in območje epidemije kmalu zapustila. S seboj v Kinšaso sta odpeljala zelo bolno belgijsko sestro in še dve članici misijona. Vzorce krvi obolele sestre so nato prek francoskega veleposlaništva poslali na Institut Pasteur v Pariz s prošnjo, naj ugotovijo, za katero bolezen gre. Tu so ugotovili, da bolezen povzroča nov virus, ki so ga po manjši reki v bližini mesteca Yambuku, od koder naj bi izviral, poimenovali ebola.

Kmalu zatem, v začetku oktobra, so lokalne oblasti okolico mesteca Yambuku osamile z zaporami na cestah, ki jih je varovala vojska. Tudi v bližnjem večjem mestu Bumba so močno omejili gibanje, odprli dve poljski bolnišnici za karanteno in prepovedali potovanje v druge dele države. Kljub naporom pa se je bolezen razširila v veliko okoliških vasi in okužila 318 ljudi, med katerimi jih je kar 280 (skoraj 90 odstotkov) za posledicami bolezni tudi umrlo.

Sočasno se je malo drugačna različica virusa razširila severno od tega ozemlja v osrčju Afrike na jug Sudana. Tu je epidemija zajela 284 ljudi, med katerimi jih je 151 umrlo, kar pomeni, da je bila sudanska različica virusa malo manj smrtonosna, saj je bila smrtnost “le” nekaj več kot 50-odstotna.

Opičja naveza

Pri preučevanju virusa, ki je moril na severu Konga in jugu Sudana, so virologi v laboratorijih, posebej opremljenih za raziskovanje najbolj nalezljivih bolezni, ugotovili, da gre za podoben virus, kot so ga v Evropi spoznali že slabo desetletje pred tem. Leta 1967 so v Marburgu v Nemčiji v tamkajšnji bolnišnici za nalezljive bolezni sprejeli na zdravljenje več hudo bolnih pacientov, ki so imeli močno povišano temperaturo, hude bolečine in krvavitve v več delih telesa. Izkazalo se je, da so vsi delali v isti farmacevtski tovarni, okužili pa so se z virusom, ki so ga nanje prenesle opice, uvožene iz Ugande. Polovica opic, ki so jih potrebovali za pripravo celičnih kultur, s pomočjo katerih so izdelovali cepiva, je umrla že med potjo iz Afrike.

Poleg Marburga se je nekaj primerov okužbe z istim virusom pojavilo tudi v Frankfurtu in Beogradu. Neposredno ob stiku z opicami se je takrat okužilo 25 ljudi, sedem jih bolezni ni preživelo. Poleg teh primarnih okužb je zbolelo še šest ljudi, ki so bili z okuženimi v neposrednem stiku med zdravljenjem, vendar med njimi ni bilo smrtnih žrtev.

Sreča v nesreči pri izbruhih te nevarne virusne bolezni je, da virus ebola ubija prehitro, da bi se lahko učinkovito širil med ljudmi. Oboleli je hitro preveč prizadet, da bi še hodil okoli in raznašal okužbo, zato so izbruhi ebole omejeni. Od leta 1976 je za ebolo zbolelo manj kot dva tisoč ljudi, vendar pa je smrtnost ob vsakem izbruhu 50- do 90-odstotna. Ena najvišjih je bila prav ob izbruhu leta 1976 v Kongu.

So prenašalci netopirji?

Čeprav danes že bistveno bolje poznamo mehanizme delovanja in širjenja teh nevarnih bolezni kot pred desetletji, po afriških državah še vedno prihaja do izbruhov ebole in podobnih virusov. Leta 2007 je za ebolo v Ugandi zbolelo okoli sto ljudi, smrtnost pa je bila 25-odstotna. Sredi letošnjega julija je za posledicami eboli podobnega virusa umrla tudi Nizozemka, ki se je vrnila s popotovanja po tej afriški državi. Bolezen je, kot vse kaže, staknila ob ogledu neke jame, kjer je prišla v bližnji stik z netopirjem.

Na spletni strani HealthMap (www.healthmap.org) lahko na karti sveta vsakodnevno spremljamo vizualizacijo različnih virov novic, ki poročajo o izbruhih bolezni. Stran avtomatsko sledi tako profesionalnim zdravstvenim virom informacij in opozoril kot tudi časopisom in podobnim virom novic ter vse skupaj ureja glede na stopnjo nevarnosti ter postavlja na zemljevid. Na začetku letošnjega poletja je bila tako rdeča zastavica z najvišjo stopnjo nevarnosti zapičena v nizozemski Leiden, kjer so tamkajšnji zdravniki oblečeni v zaščitne obleke v posebej varovanem delu bolnišnice zdravili obolelo turistko.

Vendar pa ebola ne napada samo ljudi, ampak lahko zbolijo tudi opice in gozdne antilope. Prav ta bolezen je iztrebila že zelo veliko goril, ocenjujejo pa, da lahko v naslednjih desetletjih bistveno razredči njihovo populacijo, zato razvijajo cepiva proti eboli tudi za gorile.

Eno večjih vprašanj, povezanih z ebolo in podobnimi virusi, je, kdo jih gosti v naravi oziroma kako se prenašajo na ljudi, opice in nekatere druge živali. Že dlje časa slutijo, da so naravni rezervoar te bolezni netopirji, vendar jim tega še ni uspelo neizpodbitno dokazati. Vedo pa, da netopirji ne zbolijo, čeprav so okuženi z virusom. Eden prvih primerov okužbe leta 1976 v Sudanu je bil pri delavcu v tovarni bombaža, kjer je domovalo tudi kar nekaj netopirjev. Domnevajo tudi, da naj bi se živali okužile prek sadežev, ki jih obgrizejo in odvržejo netopirji, kasneje pa poberejo in pojedo na primer opice. Učitelj Mabalo Lokela, ki je prvi uradno umrl za posledicami okužbe z ebolo, naj bi med popotovanjem po severu Konga jedel meso antilop, ki so tudi prenašalke bolezni.

Ameriška agencija za hrano in zdravila (Food and Drug Administration – FDA) je za posebno nevarne bolezni, kot sta okužbi z ebolo ali antraksom, celo spremenila svoja določila, da odobri cepivo šele, ko je uspešno preizkušeno tudi na ljudeh. Za primer teh najbolj nevarnih bolezni bo dovolj, če bodo znanstveniki dokazali imunost pri vsaj dveh različnih vrstah živali. Težko je namreč najti junaka, ki bi se cepil z novim cepivom proti eboli in se potem namerno okužil, da bi dokazal, da cepivo res deluje.

— dodano —

Leta 2014 je prišlo do največje epidemije ebole do sedaj saj je zbolelo več ljudi kot v vseh predhodnih izbruhih skupaj. V dobrem letu trajanja je v nekaj državah zahodne Afrike za posledicami ebole umrlo že več kot 10.000 ljudi, skupaj pa se jih je do marca 2015 okužilo že skoraj 25.000. Kot prvega pacienta zadnje epidemije so identificirali dvoletnega otroka iz odročne gozdne vasi v južni Gvineji. Emile Ouamouno je zbolel v začetku decembra 2013 in nekaj dni zatem umrl, kmalu za njim pa so umrli tudi njegove mama, sestra in babica. Na pogreb babice so prišli znanci iz sosednje vasi, ki so bolezen prenesli v svet.