V nekaj nadaljevanjih bomo bralcem Kvarkadabre predstavili novejše filozofske teorije in razprave s področja, ki nekako predstavlja trdo jedro discipline (v smislu položaja, ki ga ima v naravoslovju teoretska fizika) – iz vede o biti ali ontologije. Dolžni smo opravičilo za zavajajoč naslov: filozofija, če smo strogi, ničesar ne odkriva, ampak le misli, vprašljiva pa je tudi njena novost, saj se vedno znova kar obsesivno vrača k svojim grškim začetkom. Kakorkoli, tako pač je; a vendar se je v zadnjem obdobju na tem najtradicionalnejšem področju filozofije pojavilo nekaj zanimivih filozofov in idej, ki ontološka vprašanja zastavljajo v razmerju do znanosti. Konec koncev tako filozofa kot fizika v Cernu močno zanima tole vprašanje: kaj v resnici je?

Matematični materializem

Kaj je ontologija?

Izmed vseh disciplin filozofije je ontologija tista, ki se zdi najdlje od vsakdanjega razmišljanja, ki ga filozofi radi nekoliko zaničevalno imenujejo zdravorazumsko. »Zdravi razum« v tem smislu meri na  razmišljanje, s katerim si pomagamo, da se na kar najbolj zdrav način prebijemo skozi običajne situacije našega življenja, kot je denimo sobotno nakupovanje na tržnici.

Ontologije pa ne zanimajo takšne lastnosti stvari, kot so cene zelenjave ali zrelost in barva sadja. V strogem smislu jo zanima le ena »lastnost«, ki pa je tako drugačna od vseh ostalih, da jo lahko imenujemo lastnost le v zelo velikem narekovaju – v filozofski terminologiji pa jo v slovenščini imenujemo s prav tako problematično besedo bit. Vprašanje o biti so prvi postavili antični grški misleci v 5. stol. pr.n.š. na način, ki ga lahko v moderni govorici prikažemo takole: solata je zelena, kumara je okrogla, jabolko je težko toliko in toliko, itd. Stvari, ki obstajajo, imajo različne lastnosti ali kvalitete, npr. barvo (o njej lahko rečemo, da je zelena, rdeča, itd.),  obliko (okrogla, jajčasta, …), težo (100 gramov, 3 kilograme …). A hkrati je na njih zato, ker so, ker so bivajoče, nujno še »lastnost«, ki bi jo lahko imenovali je-nost (ker stvar, ki obstaja, nujno je) ali v filozofski terminologiji, bit. Bit je osnovna kategorija ontologije, ki se po analogiji s prej naštetimi lastnostmi sprašuje, kaj, če sploh kaj, lahko o tej kategoriji povemo.

Takoj, ko je bil takšen razmislek zastavljen, so se začela postavljati težka vprašanja. Prvo izmed njih  izhaja iz očitne drugačnosti biti od vseh ostalih lastnosti. Vse ostale lastnosti lahko razmeroma enostavno opišemo in si jih predstavljamo, je-nost ali bit pa se nekako izmika opisu. Povemo lahko nekaj o teži jabolka, o njegovi barvi, itd, o njegovi je-nosti pa ne moremo reči nič drugega kot da – je. Čeprav je biti deležno vse, kar obstaja, pa sama bit ni videti podobna nobeni obstoječi stvari ali kvaliteti. To je pravzaprav temeljno spoznanje ontologije – odgovora na vprašanje, kaj je bit, ne bomo našli med bivajočim. Ker biti ni med bivajočim (vsaj ne v smislu, da bi s proučevanjem lastnosti stvari, lahko odkrili kaj o biti) je ontologija, vsaj tako se zdi, mogoča kot znanost »onstran fizičnega« sveta, kar je tudi vsebinski pomen izraza metafizika, ki je skozi zgodovino postal v veliki meri sinonimen z ontologijo.

Očitno se tako že na samem začetku razmišljanja o ontologiji zastavlja vprašanje možnosti in smiselnosti takšne »znanosti«. Zgodovinsko lahko filozofije v grobem razdelimo na tiste, ki niso, in tiste, ki so verjele, da je takšna veda o biti v strogem smislu mogoča. Filozofije novega veka, kakršna je Kantova, so bile močno skeptične do možnosti, da bi se dalo kaj smiselnega izreči o »čisti biti«, in so vprašanje raje preformulirale: vprašanje, ‘Kaj pomeni, da stvari so? (torej ‘Kaj je bit?’) je smiselno le kot vprašanje ‘Zakaj se nam stvari kažejo takšne, kot so?’ Ker stvari ni mogoče niti zaznavati niti misliti, brez da bi jih zaznaval ali mislil jaz, je potrebno odkriti, na kakšen način delujejo moji čuti in moj razum, da se nam nekaj pokaže takšno, kot je. Kako delujejo moji čuti, da se mi predmet kaže kot rdeče, okroglo itd. jabolko, in kakšne razumske funkcije morajo biti na delu, da množico čutnih vtisov povežejo v jasno predstavo enega predmeta-jabolka? Če to shematično predstavimo kot tri ravni: prva je raven predmeta – Kaj je jabolko? In odgovora – je okroglo, rdeče, sestavljeno iz celic s celulozno steno, itd.; druga je raven spoznavanja – Kako delujejo čuti in razum, da lahko spoznam jabolko tako, kot je?; in tretja raven, vprašanje, Kaj zgolj je, preden moji čuti in razum to spoznajo kot tako in tako jabolko?. Za Kanta sta smiselni zgolj prvi dve vprašanji, tretje pa je (po definiciji) onstran dometa čutov in razuma kot edinih orodij, s katerimi lahko kaj spoznam, in zato nesmiselno. [Ontologija je mogoča le kot teorija spoznanja, kot vednost o čisti biti pa ne.]

Do smiselnosti govora o čisti biti so skeptične tudi filozofije, ki samo vprašanje vidijo kot zgolj nekoliko napihnjen jezikovni spodrsljaj. Korak od glagola biti, ki nastopa v vsaki predikaciji (to pomeni, uporabimo ga vsakič, ko stvari pripišemo neko lastnost, npr. jabolko je rdeče) do spremembe tega v izmuzljiv pojem bit, je napačen in nepotreben. Da biti ni mogoče pojasniti z ničemer bivajočim, je zlahka razložljivo z odvečnostjo pojma bit samega.

Na drugi strani se  je grška ideja, da bit, katere je sicer deležno vse, kar obstaja (bivajoče), a sama ni nič bivajočega, lepo ujela z krščansko religijo. V krščanski filozofsko-teološki interpretaciji je Bog stvarnik sveta, razlog tega, da karkoli ‘je’, torej tisti, ki daje bit. Istočasno pa krščanski Bog kot stvarnik ni del tega sveta in ga opisujejo ‘lastnosti’, kakršnih si pravzaprav ni mogoče predstavljati kot običajnih lastnosti tega sveta – je neskončen, vsemogočen, večen, troedin (hkrati eno in troje), itd. Ko so v zahodni Evropi v srednjem veku ponovno odkrivali antične grške filozofske tekste, so se nekateri grški ontološki problemi neposredno prevedli v teologijo in sholastično filozofijo, kjer so doživeli bogat razvoj. Smešenje, ki so ga kasneje doživljali sholastični filozofi in teologi s strani novoveških učenjakov – npr. češ da razpravljajo o nesmislih, kakšno je vprašanje, koliko angelov sede na bucikino glavico – v veliki meri izhaja prav iz stališča, kakršno je Kantovo, da je nesmiselno teoretiziranje o stvareh, ki so onstran človekovih spoznavnih zmožnosti. A kot bomo videli kasneje, bo srednjeveška spekulativna teologija doživela svoj trenutek maščevanja: številni njeni problemi so podobni oz. jih je mogoče izraziti v jeziku sodobne matematike.

Na drug in resnejši problem srednjeveškega prevoda ontoloških vprašanj v teorije o lastnostih boga in višjih bitij, kot so angeli, je opozoril Martin Heidegger. Izhodišče grške ontologije je bilo, da gre za teorijo, ki raziskuje stvari onstran bivajočega – v prvi vrsti zato, ker bit sama ni nič bivajočega. Platon v prispodobi svojo ontologijo opisuje kot vzvišen svet idej, ki je ločen od našega. Težava, v katero se s tem zaplete pravzaprav že Platon, pri srednjeveška teologiji in filozofiji pa se še zaostri, je v tem, da se Platonov svet idej, svet angelov in višjih bitij in nazadnje sam Bog, bolj kažejo kot višja oblika bivajočega, kakor pa domena onstran bivajočega. Spomnimo se: bit je zgolj je-nost, nič bivajočega.  Če njej mislimo v kategorijah kvalitet ali lastnosti bivajočih stvari, pa četudi jih privzdignemo do najvišje odličnosti, nismo zares mislili biti, ampak bivajoče.

Te težave so se v antiki dobro zavedali filozofi neoplatonske šole. Njen ustanovitelj Plotin jo je poskušal rešiti tako, da je »nad« Platonov svet idej postavil Eno. Eno razlaga bit in ta iz njega prehaja na vse bivajoče stvari, a je samo onstran vseh kategorij, tudi kategorije obstoja. O njem ne moremo reči nič, razen da ni nič bivajočega in je hkrati razlog vsega, kar je. Plotin tako sicer zadosti osnovnemu pogoju ontologije (da bit ni nič bivajočega), a hkrati ontologijo postavi na tako skrajen rob racionalnega mišljenja, da je njena pozitivna vsebina (ker je Eno pač onstran vseh kategorij) zelo omejena in revna. O biti kot Enem pravzaprav ne moremo/smemo reči nič.

Kakšne so torej alternative glede ontologije? Če ni posledica slabe uporabe jezika, je tedaj lahko smiselna zgolj kot spoznavna teorija? In če vendarle vztrajamo pri pravi ontologiji, je ta tedaj mogoča le ali kot kot teologija ali kot  neoplatonistični minimalizem?

V 20. stol. je eden najopaznejših trendov filozofije prav v poskusih oživitve ontologije na drugačnih temeljih od teh tradicionalnih alternativ. Najvplivnejša izmed modernih ontologij je bila teorija Martina Heideggerja, ki je izhajal iz občutja obstoja samega sebe in sveta – to občutje je lastno človeku in se jasno pokaže skozi posebne izkušnje, kakršna je na primer tesnoba ob zavesti o lastni smrtnosti. Take bivanjske izkušnje so ključ do razumevanja biti. Istočasno Heidegger meni, da številne zagate in paradoksi tradicionalne metafizične ontologije izhajajo iz tega, ker se je filozofija od pristne izkušnje biti povsem oddaljila. A to ne velja le za filozofijo – tudi (ali še posebej) znanost je kot način razmišljanja brez stika z bitjo. Pravzaprav, nazadnje ugotavlja Heidegger, je danes le še pesništvo tisti način mišljenja, pri katerem je pristen stik z  bitjo še ohranjen.

Gotovo je velika Heideggerjeva zasluga, da je ontologija kot zelo tradicionalno filozofsko področje, ki se je zdelo kar nekoliko odvečno po novoveški revoluciji in obratu filozofije k vprašanjem o tem, kako spoznavamo, znova postala aktualna. A za nas (in številne filozofske šole) ima Heideggerjeva filozofija eno veliko težavo. Njeno stališče o popolni nerelevantnosti znanosti za ontologijo se nam intuitivno zdi v nasprotju s tem, koliko je znanost odkrila o svetu in njegovi resnični zgradbi in delovanju. Vprašanja, ki so včasih sodila v čisto metafiziko (starost vesolja, deljivost snovi, itd.), sedaj obravnavajo empirično preverljive teorije.

Vendar pozor! Ne mislimo, da je treba odkritja znanosti nekako vključiti v znanost o biti; spomnimo se namreč na osnovno zakonitost ontologije, ki je razlika med bitjo in bivajočim. Če bi znanost kot veda o bivajočem lahko kaj povedala o biti, bi bilo pravzaprav edino logično zaključiti, da posebne znanosti o biti ne potrebujemo – kar je, kot smo že večkrat omenili, tudi prevladujoče stališče novoveške in razsvetljenske (v sodobnosti pa analitične) filozofije. Ontologija (če naj ima sploh smisel) terja absolutno avtonomnost, prav tako kot absolutno avtonomnost terja znanost. Ne moremo si zamisliti, da bi obstajalo področje, ki si bi si ga vedi nekako »delili«: to je absurdno, kot da bi fizik v Cernu potreboval filozofa za dopolnitev svoje teorije o Higgsu. Fizikalna (znanstvena) teorija mora biti razlagalno samozadostna. Prav tako ontologija, če naj sploh obstaja kot smiselna veda. Ali je torej intuicija, ki nas odvrača od Heideggerjevega negativnega pogleda na znanost glede na mišljenje biti, napačna?

Morda obstaja rešitev iz te zagate. Ni nujno, da je edina relevantna povezava  mišljenja biti in znanosti to, da si delita področje. V nadaljevanju si bomo ogledali alternativno rešitev filozofa Alana Badiouja. Ta se na prvi pogled ponuja kar preveč očitno: kaj, če obstaja struktura, ki je skupna tako tistemu, kar obstaja (recimo, fizičnemu svetu, ki ga proučuje znanost), kot znanosti o biti? Badiou odgovarja pritrdilno: ta struktura je zanj matematika. A rešitev ni tako preprosta, kot se morda zdi na prvi pogled. Če je za »fizični svet« znanosti neproblematična, kolikor je znanost nujno matematična, pa je z ontologijo problem veliko večji. Ne pozabimo namreč že večkrat ponovljenega imperativa: matematičnost ontologije ne sme pomeniti, da bi kot ontologijo razumeli neko hipotetično poslednjo matematično teorijo fizičnega sveta. Badiou potrebuje pravo matematično ontologijo.

Da bi odgovorili na vprašanje, kakšna bi bila ta videti, se moramo ponovno vrniti k Grkom in ponoviti osnovna vprašanja ontologije. Prvega smo že spoznali: kaj pomeni je-nost (bit)? in tudi prvi (nekoliko Monty Pytonovski) odgovor, da odgovora na to ne bomo našli med bivajočim. A naslednja vprašanja so enako težka. Ali bit sploh je? Ali je ena ali več oziroma mnogo? Ob teh vprašanjih se bo morala meriti relevantnost trditve o matematiki.