Leta 1952 je matematik Alan Turing policiji prijavil vlom v svojo hišo v Manchestru. Tatovi mu sicer niso odnesli kaj dosti, zato se je sprva zdelo, da gre pri uradnem popisu tatvine zgolj za formalnost. Bilo je namreč le malo možnosti, da bi vlomilce odkrili in Turingu vrnili ukradene predmete ter denar. Vendar se je kmalu izkazalo, da bi bilo za matematika veliko bolje, če policije ne bi poklical. V očeh policistov se je namreč po krajšem pogovoru o možnem ozadju vloma hitro prelevil iz žrtve v zločinca.

Zločin nad moralo

Turing je namreč policistom priznal, da se je videval z devetnajstletnim mladeničem Arnoldom Murrayem, ki ga je spoznal nedolgo tega. Arnold je nekajkrat prenočil pri njem in si tudi sposodil kar nekaj denarja, tako da je bilo zelo verjetno, da je povezan z vlomom. A policijo kmalu niso več zanimale podrobnosti o tatvini, ampak neko drugo kaznivo dejanje, ki ga je Turing po nerodnosti sam priznal.

V Angliji je bila takrat homoseksualnost še vedno kaznivo dejanje in policija je hitro dojela, za kaj je pri zvezi obeh mož v resnici šlo. Turinga so postavili pred sodišče za enak zločin (“gross indecency”), za katerega je bil pol stoletja pred tem Oscar Wilde obsojen na dve leti zapora. Na sojenju Turing “zločina” ni zanikal, zato je bil po zakonu iz leta 1885, ki je bil v svojem temelju namenjen zaščiti žensk, obsojen na izbiro med zaporom in prisilnim zdravljenjem homoseksualnosti. Odločil se je za zdravljenje, ki pa je bilo bolj podobno mučenju, saj se njegova spolna usmerjenost zaradi tega ni prav nič spremenila.

Po navodilu sodišča je moral, da bi se izognil zaporu, prestati enoletno terapijo z ženskim hormonom, ki naj bi v njem zatrl slo po moških. Leto dni je tako redno prejemal injekcije estrogena, zaradi česar se je zredil, vidno pa so mu začele rasti tudi prsi. Terapija s hormoni je bila v resnici nekakšna kemična kastracija, saj njegove homoseksualnosti ni “pozdravila”, še najhuje pa je bilo, da je vplivala tudi na sposobnost mišljenja in koncentracije. Britanski državni aparat je tako zaradi povsem nesmiselnega zakona, ki naj bi varoval javno moralo, sistematično uničil enega najboljših umov Anglije. Alan Turing je imel takrat le nekaj čez 40 let.

Na poti v šolo prekolesaril 100 kilometrov

Turingov oče je v začetku dvajsetega stoletja služboval kot britanski kolonialni uradnik v Indiji. Ker je bila mati prepričana, da indijsko okolje ni primerno za vzgojo njunih dveh sinov, sta Alan in njegov starejši brat John mladost preživela v raznih angleških domovih za otroke, kasneje pa v šolskih internatih. Alana so leta 1926, ko je imel štirinajst let, sprejeli na ugledno Sherborne School, a bi skoraj zamudil prvi dan pouka. Ker je bila ravno takrat v Angliji splošna stavka, javni prevozi niso delovali, in tako se je mladi Alan na 100-kilometrsko pot od doma do šole podal kar s kolesom. O njegovem nenavadnem kolesarskem dosežku so takrat poročali tudi časopisi.

Tudi kasneje se je veliko ukvarjal s športom, predvsem s tekom na dolge proge. Na znanstvene konference je tako pogosto kar pritekel, pri čemer je včasih celo prehitel kolege, ki so potovali z drugimi prevoznimi sredstvi. Postal je celo tako dober, da bi se leta 1948 lahko uvrstil v britansko olimpijsko ekipo, če ne bi bil ravno poškodovan.

Alan je svojo homoseksualnost odkril že v najstniških letih, ko je bil tesno navezan na sošolca, ki je nato nenadoma umrl zaradi komplikacij pri zdravljenju tuberkuloze. Mladostna izguba dobrega prijatelja je omaja tudi Alanovo vero. Postaj je ateist in trdno prepričan v to, da morajo imeti vsi pojavi materialistično razlago. Tudi procesi, ki v možganih porajajo misli.

Ko mu dvakrat ni uspelo pridobiti štipendije za prestižni Trinity College na Univerzi Cambridge, se je odločil za tamkajšnji King’s College, kjer sta takrat poučevala tudi John Maynard Keynes in E. M. Forster. Ker je napisal zelo dober doktorat, so ga povabili, da kot učitelj in raziskovalec ostane na univerzi. Če ne bi bilo druge svetovne vojne, bi verjetno tu še dolgo nadaljeval svojo akademsko kariero, a država ga je nujno potrebovala pri nekem drugem, za državno varnost zelo pomembnem projektu.

Kako dešifrirati Enigmo

Po doktoratu je za nekaj let odšel v ZDA na Univerzo Princeton, a se je ob izbruhu druge svetovne vojne vrnil domov in začel delati v tajnem centru za dešifriranje med Cambridgeem in Oxfordom, imenovanem Bletchley Park. Tu so Britanci zbrali matematike, šahovske mojstre, egiptologe in vse druge, ki bi lahko kakor koli pomagali pri dešifriranju prestreženih nemških vojaških sporočil.

Dešifriranje zakodiranih sporočil sovražnika je bilo še posebno težavno, saj je nemška vojska uporabljala posebno mehansko napravo, imenovano Enigma, ki je bila videti kot nekakšen tipkalni stroj. Z napravo so lahko sporočila tako močno zakodirali, da so bili prepričani, da jih ne more prebrati nihče, ki nima kodirnega ključa, tega pa so menjavali vsak dan.

Kmalu po prihodu v Bletchley Park je Turing s pomočjo sodelavcev razvil elektromehanični stroj, s pomočjo katerega so lahko vsakodnevno zlomili nemško kodo in brali sporočila sovražne vojske. Še posebno pomembno je bilo, da jim je uspelo zlomiti tudi dodatno zavarovan kodirni sistem, ki so ga uporabljale nemške podmornice v Severnem Atlantiku. Prav Turingove ideje, v katerih je združil svoje predhodne raziskave temeljev logike in matematike z idejo stroja, ki lahko hitro in učinkovito opravi obsežno delo, so bile ključne za uspešno dešifriranje Enigme.

Kot večina velikih učenjakov je bil tudi Turing svojevrsten čudak. Na delo v Bletchley Park se je vozil s kolesom, pri čemer je imel na obraz nadeto plinsko masko, ki naj bi ga varovala pred cvetnim prahom. Svojo skodelico v sobi za čaj pa je z verigo priklepal na radiator, da mu je ne bi kdo odnesel.

Dokler niso Britanci umaknili oznake tajnosti z dokumentov o obstoju svojega velikega medvojnega projekta dešifriranja nemških vojaških sporočil, je bil Alan Turing v javnosti znan predvsem po svojih dosežkih na področju matematične logike in teoretičnih osnovah umetne inteligence. Šele takrat je postalo jasno, kako pomembno je vplival tudi na medvojno dogajanje.

Zastrupljeno jabolko

Po vojni se je vrnil v Cambridge, kjer se je nadejal, da se bo lahko v miru posvetil akademskemu delu. Pridružil se je skupini, ki je poskušala zgraditi delujoč prototip računalnika, a je kmalu ugotovil, da so se po koncu vojne hitro vrnila birokratska pravila, ki so samo oteževala delo. Med vojno se je zelo mudilo z iskanjem rešitev, kako dešifrirati nemška sporočila, zato so imeli učenjaki dokaj proste roke pri tem, kako so se lotevali dela. Pomembni so bili predvsem rezultati. Po vojni se je birokracija ponovno okrepila, Turing pa se v Cambridgeu tudi sicer ni več dobro počutil, zato je sprejel mesto na Univerzi v Manchestru, kjer so prav tako poskušali zgraditi računalnik.

Ko je živel v Manchestru, je objavil še nekaj zelo pomembnih člankov, med drugim tudi zelo odmevnega o umetni inteligenci, kjer je predstavil slavni test, kako preveriti, ali računalnik res zna misliti. Po Turingovem testu, kot so kasneje poimenovali takšno preverjanje, lahko za stroj rečemo, da zna misliti, ko na osnovi njegovih odgovorov nihče ne more razločiti, ali na zastavljena vprašanja odgovarja stroj ali človek.

Osmega junija 1954 ga je sobarica našla mrtvega v postelji. Na njegovi nočni omarici je bilo obgrizeno s cianidom zastrupljeno jabolko. Čeprav poslovilnega pisma ni pustil, je skoraj zanesljivo, da je storil samomor. Mati je bila sicer prepričana, da je bila sinova smrt posledica nepazljivosti pri kemijskem poskusu, a kot zaključuje eden od biografov, je Turing zalo verjetno namerno storil samomor tako, da bi si lahko mati ustvarila tudi svojo interpretacijo.

Glede na to, da velja Turing za očeta sodobnih računalnikov, so se mnogo let po njegovi smrti začele širiti govorice, da naj bi bilo obgrizeno jabolko, ki je danes logotip podjetja Apple, v resnici poklon tragični življenjski zgodbi “očeta” računalnikov, a Apple uradno tega ni potrdil.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here