Namišljeni bolniki v psihiatričnih bolnišnicah

Ameriški psiholog David L. Rosenhan z Univerze Stanford je januarja 1973 v prestižni znanstveni reviji Science objavil poročilo o nenavadnem eksperimentu, ki ga je izvedel s svojimi asistenti. Zanimalo ga je, kako osebje v psihiatričnih bolnišnicah ravna s svojimi pacienti, prav tako pa tudi, kako učinkoviti so zdravniki pri postavljanju psihiatričnih diagnoz. Članek z naslovom “On Being Sane in Insane Places”, v katerem je podrobno opisal rezultate svojega poskusa, velja za enega najbolj odmevnih s področja psihologije, saj je vzpodbudil dolgotrajno polemiko o zanesljivosti psihiatrične diagnostike.

Lažni prisluhi

S štirimi sodelavci in tremi sodelavkami, med katerimi so bili trije psihologi, pediater, psihiater, slikar in gospodinja, so se odločili, da bodo na lastni koži preverili, kako je, če te sprejmejo v psihiatrično bolnišnico. Za potrebe eksperimenta so izbrali nekaj bolnišnic v petih različnih ameriških zveznih državah in poskusili, ali jih bodo hospitalizirali, če se pojavijo na njihovem pragu.

Eksperiment se je v vseh primerih začel enako. Namišljeni bolnik je najprej poklical bolnišnico in se dogovoril za pregled. Ko je prispel v sprejemno pisarno, je potožil, da občasno sliši glasove. Na vprašanje, kakšne vrste glasovi so to, je odgovoril, da so pogosto nejasni, a mu uspe prepoznati nekatere besede, med katerimi sta tudi “prazen” in “votel”. Prav te besede so izbrali namenoma, saj v literaturi niso našli poročila o halucinacijah, ki bi se navezovale na praznost in nesmiselnost življenja. O domnevni eksistencialni psihozi, ki so jo zaigrali, stroka ni poročala. Glasovi so bili tudi istega spola kot pacient, a jih ta ni znal povezati s kako njemu znano osebo.

Razen tega, da so ob prihodu navedli lažne simptome, poklic, zaposlitev in ime, je bilo vse drugo pristno. Na vsa vprašanja o osebni zgodovini in drugih zdravstvenih težavah so odgovarjali iskreno. Ko so bili enkrat sprejeti v bolnišnico, so se obnašali povsem normalno in tudi glasov v glavi niso nikoli več slišali. Iskreno so se pogovarjali z drugimi pacienti in z osebjem ter ubogali navodila, le predpisanih zdravil niso pogoltnili.

Ko dobiš diagnozo, se je težko otreseš

Sedem jih je ob sprejemu dobilo diagnozo, da imajo shizofrenijo, ob odpustu pa so jim v izvid zapisali, da je njihova shizofrenija v remisiji. To seveda ni pomenilo, da so zdravi, ampak da niso več zelo bolni. Enemu so postavili diagnozo, da ima manično depresijo. Čeprav so jih zdravniki obravnavali kot bolne, pa so drugi bolniki hitreje sprevideli, da z njimi v resnici ni nič narobe. Dejanski psihiatrični pacienti so jim govorili: “Vi niste nori. Ste novinar (ali profesor, ker so si pogosto delali zapiske). Tukaj le preverjate delovanje bolnišnice.”

V kar nekaj primerih se je med namišljenimi bolniki ob hospitalizaciji pojavila zaskrbljenost, saj ni nihče od sodelujočih pri poskusu pričakoval, da ga bodo tako zlahka obdržali v bolnišnici. Ker jih večina pred tem še ni obiskala psihiatra, jih je skrbelo predvsem, da jih bodo takoj prepoznali kot namišljene paciente in se jim posmehovali.

Namišljeni bolniki so imeli tudi navodilo, da si morajo izpust iz bolnišnice izboriti sami. Svojega zdravnika so morali prepričati, da ni z njimi nič narobe, kar je bilo dejansko tudi res, če odštejemo laž o prisluhih, ki so jo povedali v sprejemni pisarni. Vsi pa so že kmalu ugotovili, da bodo domov lahko odšli le tako, da se z zdravniki strinjajo, da so tudi po lastnem mnenju mentalno bolni, in se nato pretvarjajo, da jim je zdaj že bistveno bolje. Dolžina hospitalizacij lažnih pacientov, ki so sodelovali pri eksperimentu, je bila od 7 do 52 dni, v povprečju pa so v bolnišnici prebili 19 dni.

Za potrebe raziskave so si poskušali čim več podatkov zapisati, njihove zapiske pa so zaradi bojazni, da bi jih osebje bolnišnice morda uničilo, sodelavci vsak dan spravili na varno. Sprva so zapiske delali skrivoma, ker so pričakovali, da jim tega ne bodo dovolili, a ker se za njihovo početje osebje praviloma ni menilo, so dnevnik pisali kar v sobah za druženje. A izkazalo se je, da samo zapisovanje ni problematično, saj ga je osebje bolnišnic večinoma obravnavalo kot del bolezni, ko pacient čuti potrebo, da si vse zapiše. Ko so jih enkrat označili za shizofrenike, so bila tudi vsa njihova povsem običajna dejanja potencialno patološka.

Med trajanjem eksperimenta so lažnim pacientom zdravniki predpisali vsega skupaj kar 2100 tablet. Od teh so le dve pogoltnili, vse druge so končale v žepih ali v straniščni školjki. Zanimiv je tudi podatek, da so lažni pacienti velikokrat v školjki že našli odvržena zdravila, ki so jih tam pustili dejanski pacienti.

V pričakovanju namišljenih bolnikov

V sklopu raziskave so zaznali dve veliki težavi, s katerimi se srečujejo hospitalizirane osebe v psihiatričnih bolnišnicah. To sta občutek nemoči in razosebljenje. O pacientih se je osebje pogovarjalo, kot da bi bili nevidni oziroma ne bi bili prisotni v istem prostoru. Sestra si je na primer nekoč pred celim oddelkom odpela uniformo in si popravljala nedrček, čeprav jo je gledalo veliko moških oči. A ni bilo videti, da bi se razkazovala, saj pacientov sploh ni dojemala kot oseb, pred katerimi bi ji lahko bilo nerodno.

Ko so za rezultate tega nenavadnega eksperimenta slišali zdravniki v drugih bolnišnicah po ZDA, so bili seveda vsi prepričani, da se pri njih kaj takega ne more zgoditi. Rosenhan se je kasneje dogovoril z eno izmed najbolj uglednih bolnišnic, da jim bo v obdobju treh mesecev poslal nekaj lažnih pacientov, saj so bili tamkajšnji zdravniki prepričani, da bodo brez težav prepoznali tiste, ki niso v resnici bolni, ampak bolezen le simulirajo. Vsakega od novih pacientov so zato v obdobju nekaj mesecev ocenili z verjetnostjo, da je prevarant. Izmed 193 obravnavanih bolnikov so jih kar 41 prepoznali kot lažne, dodatnih 42 pa kot dvomljive. Seveda so bili zdravniki ob objavi rezultatov ponovno šokirani, saj jim Rosenhan ni poslal niti enega samega lažnega pacienta, našli pa so jih zelo veliko.

BBC-jev ponovljeni eksperiment

Nedavno je BBC v okviru poljudnoznanstvene serije Horizon ponovil Rosenhanov eksperiment. Vendar tokrat prostovoljci niso obiskali bolnišnic, ampak so poskus izvedli kot nekakšen resničnostni šov. Izbrali so pet tipičnih psihiatričnih bolnikov z najbolj pogostimi diagnozami, kot so bipolarna motnja, depresija, motnje hranjenja, obsesivno-kompulzivna motnja in socialna fobija. Vsi pacienti so se zdravili že dalj časa, tako da jih ni bilo mogoče preprosto razločiti od peterice prostovoljcev, ki niso imeli nikoli težav z duševnim zdravjem.

Trije izkušeni psihiatri oziroma strokovnjaki za duševne motnje so skupino desetih ljudi spremljali en teden. Njihova naloga je bila, da z opazovanjem in testiranjem razločijo bolne od zdravih. Za izkušenega diagnostika to ne bi smelo biti pretežko, a se je že kmalu izkazalo, da bo takšno razločevanje zelo zahtevno opravilo. Pravilno jim je uspelo diagnosticirati namreč le dve motnji, ki sta najbolj značilni. Obsesivno-kompulzivno motnjo so razkrili med opazovanjem čiščenja hleva, saj je bil eden izmed deseterice bistveno bolj pozoren na temeljito umivanje po opravljenem umazanem delu.

Prav tako so bili uspešni pri diagnozi motnje hranjenja, saj je ena od udeleženk za 30 odstotkov napačno ocenila svojo dejansko telesno podobo. Deformirano lastno sliko so morali z računalniškim programom prilagoditi tako, da je spet ustrezala pravi podobi. Večinoma so udeleženci poskusa svoj videz kar dobro zadeli, le nekoč anoreksična pacientka, ki se ji je uspelo pozdraviti in zdaj živi povsem normalno družinsko življenje kot mati treh otrok, svoje postave še vedno ni videla realistično. Zdelo se ji je, da je za tretjino debelejša, kot je v resnici.

Pri drugih diagnozah strokovnjaki žal niso bili uspešni. Nekoč močno depresivno pacientko so celo razglasili za najbolj zdravo. Ob tem pa je treba omeniti, da so imeli za diagnostiko na voljo le televizijske posnetke kandidatov med opravljanjem nalog, ki so jim jih zadali, zastavili pa so jim lahko le nekaj kratkih vprašanj. Diagnoze so morali tako postaviti na osnovi zelo omejenih informacij.

-