Ko je ostareli in bolni Galileo Galilej leta 1633 v cerkvi Santa Maria sopra Minerva kleče poslušal sodbo, ki mu jo je izrekel Sveti oficij, se je gotovo spraševal, kje neki se je zalomilo, da se je znašel v tako nezavidljivem položaju. Še nedavno je bil namreč prepričan, da bo kmalu spet doma v Firencah, glede obtožb pred Inkvizicijo pa je verjel, da se bo našel nekakšen kompromis, ki bi zadovoljil vse strani. K njemu je namreč mimo uradnih zaslišanj pristopil glavni preiskovalec njegovega primera, oče Vincenzo Maculano, s katerim sta hitro sklenila kupčijo. Galilej bi priznal nekaj manjših grehov, Inkvizicija pa bi mu naložila le simbolno kazen.

Galilejev primer ni bil namreč nadloga le za takrat že ostarelega znanstvenika, temveč tudi za samo Cerkev, še posebej, ko se je izkazalo, da argumenti za obtožbo astronoma niso tako enoznačni in jasni, kot so v vrhu Cerkve sprva domnevali. Galilej je imel kar nekaj pomembnih dokumentov, med drugim tudi pismo zelo vplivnega kardinala Roberta Bellarmina, ki je podpiralo njegovo interpretacijo zaporedja dogodkov, ki so vodili do procesa pred Inkvizicijo. Prav zaradi tega se je glavni preiskovalec Maculano v soglasju s še nekaterimi kardinali zavzel za dogovor z Galilejem, ki bi omogočil, da bi obe strani izšli iz te zoprne situacije s čim manj postranske škode. A kot vse kaže, jastrebi v vrhu Cerkve niso sprejeli kompromisa in so ne glede na dejstva in dokumente vztrajali pri obsodbi Galileja. Takšna odločitev pa je dolgoročno najbolj škodila prav katoliški cerkvi.

Besedo herezija je Inkvizicija uporabljala za dva ločena pomena: za zanikanje temeljnih doktrinarnih resnic vere pa tudi za neupoštevanje zapovedi in navodil Cerkve. Kopernikanska astronomija sama po sebi ni bila heretična, bila je le v neskladju z nekaterimi odlomki Svetega pisma, zato formalno Galilejev najhujši prekršek ni bilo samo zagovarjanje Kopernika, ampak neupoštevanje ukaza Cerkve iz leta 1616, naj tega ne počne več. Galilejeva herezija je bila v nespoštovanju navodil Cerkve, ne v zanikanju samih doktrinarnih resnic.

A kazen tudi za herezijo te vrste ni bila nič manj stroga. Obtoženi se je lahko izognil grmadi samo tako, da se je pokesal. Če tega ni hotel storiti, mu ni bilo pomoči. Kesanje za grehe pa je moralo biti iskreno, saj je grmada čakala tudi vse povratnike, ki bi kakor koli prekršili svoj preklic heretičnih trditev. Galilej je takrat dobro vedel, da o kopernikanski astronomiji ne bo mogel nikoli več pisati.

Nasprotujoča si dokumenta

Na prvem zaslišanju sta obe strani predstavili vsaka svoj dokument, ki ga nasprotna stran prej ni poznala, povzemal pa naj bi vsebino istega dogodka. Galilej je imel v rokah pismo kardinala Bellarmina, v katerem je kardinal povzel vsebino njunega srečanja 26. februarja 1616 v Rimu. V pismu je eksplicitno zapisano, da Galilej ni v nikakršnem postopku Inkvizicije, pač pa mu je ob njunem srečanju le predstavil sicer tudi javno objavljeni sklep Kongregacije za indeks, v katerem je bilo ugotovljeno, da kopernikanski sistem nasprotuje Svetemu pismu, zato se ga ne sme zagovarjati.

Maculano pa je imel v rokah uradni zapisnik istega srečanja iz arhiva Inkvizicije, ki je dogodke povzemal malo drugače. Njegov avtor je bil kardinal Michelangelo Segizzi, ki je bil prav tako prisoten na srečanju, vendar pa na zaznamku ni bilo podpisa kardinala Bellarmina, kar je bilo nenavadno. V dokumentu je pisalo, da so Galileju prepovedali kakor koli zagovarjati ali poučevati kopernikanski sistem, ustno ali pisno (Nec quovis modo teneat, doceat aut defendat).

Razlika med obema dokumentoma je bila očitna. Po verziji iz Bellarminovega pisma Galilej uradno ni bil pozvan, da nikakor ne sme pisati o gibanju Zemlje, ampak tega le ne sme razglašati kot fizično dejstvo. Lahko pa seveda o tej astronomski teoriji piše kot o hipotezi. Po verziji iz arhiva Inkvizicije, za katero Galilej ni vedel, pa naj bi mu gibanje Zemlje okoli Sonca tudi uradno prepovedali omenjati v kakršni koli obliki.

Komu verjeti?

Kateri dokument je torej pravi? Kateri dejansko odraža tisto, kar se je zgodilo 26. februarja 1616? Če bi bil kateri od obeh kardinalov še živ, bi lahko dilemo hitro razjasnili. A leta 1633 sta bila oba že pokojna, prav tako tudi uradniki, ki so bili kot priče in zapisnikarji prisotni na sestanku. Galilej sam je trdil le, da se natančno ne spomni vsega, kar je bilo tisti dan izrečeno, glede svojega dela pa se je opiral na Bellarminovo pismo, v katerem je po njegovem povzeto bistvo.

Iz drugih dokumentov tistega časa je razvidno, da je papež naročil, naj Galileja sprva le prijateljsko opozorijo, da so sprejeli sklep glede Kopernika. Formalno naj mu zagrozijo z uradnim postopkom pred Inkvizicijo šele, če prijateljskega namiga ne bi hotel upoštevati. Kot vse kaže, je bil kardinal Bellarmin prepričan, da je Galilej pristal na njegovo prijateljsko opozorilo, zato mu je tudi napisal potrdilo, da ni v nikakršnem postopku. Nasprotno pa je v pogovoru kardinal Segizzi dobil občutek, da Galilej prijateljskega nasveta ne sprejema, zato mu je samoiniciativno tudi formalno zagrozil s sankcijami. Vendar tega izpada Bellarmin, ki je imel formalno kot predstojnik kongregacije višji položaj v cerkveni hierarhiji, ni sprejel, sicer Galileju ne bi napisal potrdila in tudi uradni zapisnik sestanka bi nosil njegov podpis.

Če bi Galileju uradno prepovedali kakršno koli omenjanje kopernikanskega sistema sveta, bi ga lahko leta 1633 brez težav obsodili nespoštovanja navodil Cerkve, kar je bila očitna herezija. Posebna strokovna komisija, ki so jo takrat ustanovili, da bi preučila Galilejevo knjigo, je že ugotovila, da je Galilej brez dvoma kršil prepoved zagovarjanja in učenja kopernikanskega sistema. Vendar je Bellarminovo pismo takšno izpeljavo postavilo na trhle temelje. Dodaten problem je bil tudi, da je imel Galilej za izdajo svoje knjige dovoljenje kar dveh uradnih cerkvenih cenzorjev. Kaj storiti?

Poskus kompromisnega dogovora

Kardinal Francesco Barberini, sicer papežev nečak in hkrati član Kongregacije svetega oficija, se je z Maculanom dogovoril, da bo poskušal Galilejev primer razrešiti z dogovorom. V pismu 28. aprila 1633 je Maculano Barberiniju, ki ga takrat ni bilo v Rimu, sporočil, da je dobil dovoljenje, da se z Galilejem pogodi: “Končno sem predlagal načrt, da me Sveta kongregacija pooblasti, da se z Galilejem dogovorim zunaj uradnega postopka. Prepričati ga moram, da prizna svoje napake in se zanje izpove. Predlog se je sprva zdel preveč drzen […], a ko sem omenil temelje, na osnovi katerih ga predlagam, so mi izdali dovoljenje.”

Kaj so bili “temelji” tega predloga, ki jih omenja v pismu, ni povsem znano, a zelo verjetno je šlo za problem z dvema nasprotujočima si dokumentoma in dejstvo, da je imela sporna knjiga dovoljenje za natis kar dveh cenzorjev. Maculano naprej v pismu zapiše: “Da ne bi izgubljal časa, sem se včeraj popoldne pogovarjal z Galilejem in po izmenjavi mnogih argumentov in odgovorov sem po milosti Božji dosegel svoj namen: doumel je svoje napake in jasno ugotovil, da je bil v zmoti in da je šel s svojo knjigo predaleč. Vse skupaj je opisal s čustvenimi besedami, kot da bi ob zavedanju napak začutil olajšanje.”

Posledica tega neuradnega dogovora je bila, da je Galilej na naslednjem uradnem zaslišanju pred Inkvizicijo priznal, da je njegova knjiga na nekaj mestih res napisana tako, da bi jo kdo lahko tudi napačno razumel. Kot je bilo videti, je vse teklo po načrtu, ki bi bil ugoden za obe strani, in Galilej je bil glede svoje usode spet bolj optimističen.

Galilej je bil izigran

Žal pa se je ponovno zataknilo. Po zaslišanjih pred Inkvizicijo se na osnovi zbranih dokumentov in izjav naredi poročilo, ki je interne narave in ga dobijo v roke kardinali Inkvizicije in papež, ti pa potem dokončno izrečejo sodbo. Poročilo je tajno, tako da ga ne pozna niti obtoženi. V Galilejevem primeru je bila težava v tem, da poročilo o zaslišanju ne le ni sledilo neformalnemu dogovoru, ampak je celo potvorilo dejstva. Opis nekaterih dogodkov je bil zavajajoč, ključni dokumenti niso bili omenjeni, nekatere Galilejeve izjave in zapisi pa so bili celo potvorjeni. Prav tako je bilo napačno povzeto, da naj bi kardinal Bellarmin leta 1616 izrekel tisto, kar je bila v resnici le Segizzijeva interpretacija dogodkov. Prav tako so bile iz konteksta izvzete Galilejeve izjave o priznanju svojih napak.

Dogovor, ki ga je preko svojega nečaka verjetno odobril sam papež, je, kot kaže, nekdo sabotiral. Kdo bi to lahko bil? Galilej je bil kasneje prepričan, da so bili to jezuiti, s katerimi se je pred tem dokaj nespametno sporekel glede prvenstva pri nekaterih astronomskih odkritjih, čeprav so bili sprva njegovi zagovorniki. Vendar pa takšna sabotaža nikakor ne bi bila mogoča brez soglasja vplivnih kardinalov iz samega vrha Cerkve. Spor med religijo in znanostjo bi se v naslednjih stoletjih gotovo razvijal bistveno drugače, če bi se Galilejev proces, ki je postal paradigmatski primer absurdnosti poseganja Cerkve v domeno znanosti, razpletel tako, kot sta se neformalno že dogovorila Galilej in Maculano.