Za tiste, ki vas zanima pravo: Naslednji torek, 31. marca, bo na ljubljanski Pravni fakulteti v okviru Mednarodnega foruma gostovala Sandra Day O’Connor, nekdanja sodnica Vrhovnega sodišča ZDA. O’Connorjeva je bila tista sodnica konzervativne peterice, ki je največkrat “prestopila” na stran liberalne četverice in tako pogosto odločala o tem, kakšna bo večinska odločitev Vrhovnega sodišča, zaradi česar so jo včasih oklicali tudi za najvplivnejšega sodnika na svetu. (To vlogo v nekoliko manjši meri danes igra Anthony Kennedy, ki je pred nekaj leti prav tako že gostoval na naši fakulteti.)
Sodnico sem par let nazaj že srečal in, čeprav ne bo ognjemetov, predavanje obeta biti zelo zanimiva izkušnja – zato vabljeni! Sicer pa si lahko za hec ogledate še to spletno stran, ki je nastala prav po zamisli O’Connorjeve in ki si želi pravno – oziroma državljansko – vzgojo začiniti z metodami 21. stoletja, vključno z računalniškimi igricami, v katerih naj bi otroci igrali vlogo junaka, Varuha prava. Vsaj, err, zanimivo, ni kaj.
Te igre so zanimiva ideja? Men delujejo kot pranje možganov.
Sicer sem s komentarjem “zanimivo” meril predvsem na to, da dobi 79-letna nekdanja sodnica idejo, kako bi najstnike o načelih pravne države poučevali prek računalniških igric; oni “err” pa je bil namenjen pomisleku o tem, ali se bodo takšne igrice res prijele.
Ampak, priznam, zdaj me pa zanima: zakaj oziroma kako naj bi šlo pri tem za pranje možganov?
Družbena slojevitost se legitimira predvsem z razvojem znanosti nasploh, šolskim sistemom in pravom. Če pa omogočimo mladim iz vseh družbenih slojev učenje načel pravne države pa smo pravkar “uzakonili” družbeno segregacijo seveda s predpostavko, da v večini vsi interiorizirajo ta načela in postanejo vzorni državljani upoštevajoči vsa pravila. Kar je seveda mlin na veter ameriki kot državi kjer je kot vsi vemo statistika ljudi pod uradnim pragom revščine neverjetno vioka, ki seveda producira odklonskost tem načelom pravne države.
Hvala za komentar. To seveda drži, če pravo razumemo kot orodje tistih na oblasti, da ostale uspešno tlačijo navzdol oziroma jih celo preslepijo, da to rade volje sprejmejo. Trik pa je v tem, da prava ne bi smeli razumeti tako. Da ne bom predlog, le en primer: je kazensko (zlasti procesno) pravo orožje, s katerim lahko država preganja posameznika, ali pa je, nasprotno, ščit posameznika pred državo? Državni aparat, če bi to res želel, posebnih zakonov za kaznovanje ne potrebuje; potrebuje jih veliko šibkejši posameznik, da vsaj približno uskladi težo orožij. Seveda je v praksi lahko situacija zelo različna in… Beri dalje »