Kar nekaj časa se nisem oglasil na temle blogu, ker se je vmes marsikaj dogajalo. Svojega laboratorija sicer nisem zaprl za nekaj tednov tako kot CERN, sem pa kmalu po novem letu postal še drugič očka in je kar nekako zmanjkovalo časa za pisanje bloga, pa čeprav je mala hčerkica zelo pridna in nas kar razvaja s spanjem. Ta blog naj bi bil namenjen spoznavanju znanstvenikov in zato je mogoče prav, da napišemo nanj tudi takšne stvari, da lahko bralci vidijo, da znanstveniki nismo le cele dneve zaprti v laboratorije, ampak si najdemo čas tudi za otroke in družino. Resda pogosto zvecer, ko spraviva z ženo oba otroka spat, spet odprem racunalnik in začnem kaj ustvarjati na tipkovnici, ampak čas si je treba vzeti tudi za otroke. Kakšno okolje nudimo majhnim otrokom je namreč zelo pomembno. Vsi vemo in govorimo o tem, da zlorabe otrok puščajo psihološke brazgotine, ki se nikoli ne zacelijo, no zdaj, pa so kanadski znanstveniku ugotovili, da imajo te psihološke brazgotine čisto kemično osnovo in so dejansko brazgotine na naših molekulah DNK. Že nekaj let namreč vemo, da DNK ni tako nespremenljiva, kot se je mislilo včasih, ampak se tudi na DNK pogosto dogajajo različne spremembe, ki nato vplivajo na izraženost posameznih genov. Ena najpogostejših modifikacij je metilacija, ko se v promotorsko območje nekega gena dodajo metilne skupine in te nato preprečujejo oziroma zavirajo aktivnost takšnega metiliranega gena. No, in kanadski znanstveniki so ugotovili, da so imeli ljudje, ki so umrli zaradi samomora in so bili v otroštvu zlorabljani (spolne zlorabe, fizično nasilje lai zanemarjanje) preveč metiliran gen za glukokortikoidni receptor, to je receptor za hormon, ki sodeluje pri odzivanju na stres. Že nekaj časa vemo, da je manjša količina tega receptorja v nekaterih delih možganov povezana z nekaterimi psihološkimi motnjami. Tokrat pa so znanstveniki uspeli prvič povezati zmanjšano izraženost tega receptorja z njegovo metilacijo na nivoju DNK, ki je najverjetneje izvirala iz zlorab v otroštvu. Da so ravno zlorabe tiste, ki so krive za to metilacijo glukokortikoidnega recpetorja pa lahko sklepamo iz tega, ker obstoja popolnoma enak mehanizem pri živalih, podganah in opicah, kjer je bilo prav tako ugotovljeno da pomanjkanje materine nege povzroči metilacijo tega gena in posledično njegovo nižjo aktivnost v odraslem življenju.
Torej – znanost dopoldne in zvečer, popoldne in vikendi pa z otroci – in tudi to se obrestuje, saj sam vidim pri dveletnem sinu, s katerim se veliko pogovarjava, kako kar črpa znanje in te preseneti, kaj vse si zapomni – Jure, tudi ti bi bil verjetno zadovoljen z njim, če bi ti razložil, da ima Saturn obroč in da je Betelgeza rdeča – pa nič od tega ne pride skozi učenje, ampak le skozi igro in spraševanje.
Gregor, tebi in mamici cestitke k rojstvu hcerke!!! Res je, rojstvo otrok tako kot verjetno ostalim ljudem, tudi znanstvenikom spremeni zivljenje. Recimo, tako kot pri tebi, so sedaj ob dveh pamzih tudi moji popoldnevi in pa vikendi namenjeni znanstvenim aktivnostim drugacne sorte – predvsem raziskovanjem lokalnih igrisc in pa obcasno tudi cudovitega natural history museum v Zenevi (s prosto vsopnino). Zeneva namrec nima zivalskega vrta, tako da si ogledujemo le nagacene zivali. Na zadnjem nadstropju imajo tudi predstavitev osoncja, a do saturnovih obrocov s sinom se nisva prisla – je absolutno prevec fascinanten ogromen globus Zemlje…