Pri velikih imenih iz zgodovine znanosti lahko pogosto ugotovimo, da do najpomembnejših spoznanj niso prišli med svojim rednim delom, ampak ko so se z določenim vprašanjem ukvarjali ljubiteljsko v svojem prostem času. Podobno velja tudi za angleškega biokemika Josepha Needhama, sicer profesorja na univerzi Cambridge. Bil je odličen znanstvenik in si za svoje delo na področju biokemije prislužil tudi članstvo v britanski akademiji The Royal Society, vendar se ga danes ne spominjamo po njegovih dosežkih s področja naravoslovne znanosti, ampak zaradi nečesa povsem drugega.

Kot že uveljavljen znanstvenik se je namreč nekaj let pred drugo svetovno vojno zaljubil najprej v Kitajko, ki je prišla na izpopolnjevanje v njegov laboratorij, nato pa še v Kitajsko, ki jo je intenzivno preučeval vse do svoje smrti leta 1995. O zgodovini kitajske znanosti in tehnike je napisal celo vrsto knjig, ki so na zahodu vzpostavile povsem nov pogled na pretekle dosežke mogočne civilizacije Daljnega vzhoda.

Strasten kadilec, ki je doživel skoraj sto let

Joseph Needham ni bil nadarjen le za znanost, ampak tudi za učenje jezikov. Že kot najstnik jih je znal enajst, med drugim tudi grško in latinsko, zanimalo pa ga je seveda tudi marsikaj drugega. Čeprav je bil veren kristjan, je bil politično levo usmerjen. V komunistično partijo sicer ni stopil, bil pa je prepričan socialist, kar je dokazoval tudi s svojimi javno izraženimi stališči. Med drugim je bil tudi strasten kadilec, nudist in po pričevanju njegovega biografa Simona Winchesterja tudi velik ženskar.

Več kot šestdeset let je bil sicer poročen s prav tako uspešno znanstvenico, strokovnjakinjo za biokemijo mišic Dorothy M. Needham, ki je bila prav tako članica The Royal Society, oba pa sta svojo zakonsko zvezo pojmovala zelo liberalno. Ko je leta 1936 k njima na Cambridge prišla mlada Kitajka Lu Gwei-Djen, so se vsi trije hitro spoprijateljili in se veliko družili tudi zunaj laboratorija. Čez nekaj mesecev sta Lu Gwei-Djen in Joseph postala ljubimca, a je Dorothy vse skupaj le stoično opazovala in ni protestirala, čeprav afere nista skrivala.

Nova ljubezen je pri Josephu vzpodbudila tudi zanimanje za kitajščino. Ko sta z Gwei-Djen prvič skupaj spala, jo je še v postelji ob prižiganju cigarete vprašal, kako se tej razvadi reče po kitajsko. In prav cigareta je bila prva pismenka, ki se je je naučil. Kitajski jezik ga je tako prevzel, da je večino prostega časa posvetil prav učenju sprva branja in pisanja pismenk. Ker je bil zelo nadarjen za jezike, je učenje potekalo zelo hitro, tako da je že leta 1938 tekoče bral in pisal v kitajščini.

Reševanje kitajske znanosti

Proti koncu leta 1939 so Anglijo dosegle novice o katastrofalnem stanju kitajskih univerz in inštitutov. Kitajski znanstveniki, ki jim je kljub vojnim časom uspelo prepotovati dolgo pot z Daljnega vzhoda v Evropo, so poročali, da Japonci sistematično uničujejo kitajske univerze. Univerzitetne zgradbe so najprej zbombardirali, nato jih pa še dodatno uničili, ko so jih dosegli s kopenskimi silami.

Sredi novembra 1939 so se na domu enega od uglednih angleških profesorjev vzhodnih religij zbrali pomembni možje iz Oxforda in Cambridgea, da bi iz ust mladega kitajskega profesorja podrobneje izvedeli, kakšno je dejansko stanje kitajske znanosti. Britanski učenjaki so po seznanitvi s katastrofalnimi razmerami na kitajskih univerzah sprejeli sklep, da je dolžnost Anglije, da nekako pomaga. Zdelo se jim je nujno, da na Kitajsko pošljejo svojega odposlanca, ki bi bil nekakšen oficir za zvezo in bi usklajeval pošiljanje pomoči.

Najprej so razmišljali, da bi na pot poslali uglednega oxfordskega profesorja kitajske filozofije, a ko se je nekdo spomnil Needhama, so bili vsi prepričani, da je prav on pravi človek za to težko nalogo. Govoril je veliko jezikov, med drugim tudi kitajsko, dobro je poznal sodobno naravoslovno znanost, tako da se je lahko brez težav pogovarjal o kemikalijah in drugi laboratorijski opremi, ki bi jo morebiti potrebovali kitajski znanstveniki, še najbolj pomembno pa je bilo, da ga je Kitajska zelo zanimala.

Ko so Needhama obvestili, da so ga izbrali za pomembno nalogo, je bil navdušen. Končno bo lahko z lastnimi očmi spoznal deželo, s katero se je zadnja leta veliko ukvarjal. Vendar je trajalo še kar nekaj časa, preden so birokratski mlini britanske države uredili vse potrebno, da je lahko odpotoval.

Popotovanja po Kitajski

Na pot se je podal šele konec leta 1942. Najprej je s tovorno ladjo več mesecev plul do Indije, od tod pa so ga z letalom konec marca 1943 prepeljali na Kitajsko. Že v provincialnem mestu, kjer je pristal z letalom, je takoj obiskal tamkajšnje znanstvenike in hitro navezal stike. Ob seznanjanju z razmerami v kitajski znanosti pa je hitro začel spoznavati tudi mogočno zgodovino kitajskih odkritij in tehnoloških iznajdb.

Do konca vojne je po dolgem in počez prepotoval Kitajsko in obiskal tudi najbolj odročne inštitute ter tamkajšnje učenjake povprašal, ali morda potrebujejo pomoč. Iz Anglije je nato naročal kemikalije, laboratorijsko opremo in literaturo, ki so jih nujno potrebovali v posameznem znanstvenem centru. Med njegovo misijo je na Kitajsko prispelo več ton znanstvene opreme, ki je bila ključnega pomena, da kitajska znanost med vojno ni povsem zamrla.

A še bolj kot neposredna materialna pomoč se je kasneje kot pomembno izkazalo Needhamovo sistematično zbiranje podatkov o zgodovini kitajske znanosti. Kjerkoli se je mudil, je poskušal zbrati čim več informacij in literature o kitajski preteklosti. Stare knjige, ki jih je kupoval po odročnih predelih Kitajske, je sproti pošiljal domov v Cambridge, saj se je že kmalu odločil, da bo o zgodovini kitajske znanosti napisal knjigo.

Ko se je po vojni vrnil v domovino, se je takoj lotil dela. Sprva je načrtoval le eno obsežno knjigo, a njegov projekt enciklopedičnega popisa kitajske znanosti z naslovom “Science and Civilisation in China” se je do njegove smrti razširil že na 17 debelih knjig, njegovi nasledniki pa delo še nadaljujejo.

Needham je med drugim ugotovil, da prav iz Kitajske izvirajo mnoge pomembne iznajdbe, kot so recimo smodnik, tisk, toaletni papir in kompas. Vendar pa se kitajska znanost kljub svojim nekdanjim velikim dosežkom zadnjih nekaj stoletij skorajda ni razvijala. Vprašal se je, zakaj na Kitajskem ni prišlo do podobnega napredka v odnosu do raziskovanja in znanja kot zadnja stoletja v Evropi, čeprav so imeli za to vsaj na videz izpolnjene vse pogoje. “Needhamovo vprašanje” še danes ni povsem pojasnjeno. Sinologi se bolj ali manj strinjajo, da se je Kitajska tako počasi razvijala, ker tamkajšnja družba ni čutila potrebe po neprestanem izboljševanju in iskanju novega, o tem, zakaj je bilo tako, pa ni enotnega mnenja.

Biološko orožje in predavanje o smodniku

Kitajski prijatelji so Needhama po korejski vojni povabili, da s strokovnjaki razišče, ali so Američani morda v vojni uporabili tudi biološko orožje, saj so opazili povečano število primerov antraksa in podobnih bolezni, ki bi bile lahko posledica takšne specialne vojne. Needhamova komisija, v kateri je bilo več znanstvenikov, je po nekaj mesecih dela ugotovila, da so kitajske obtožbe utemeljene. Vendar je Needham ob vrnitvi v domovino zaradi teh ugotovitev doživel pravi medijski linč. Skoraj je izgubil službo na univerzi, v javnosti pa je bil njegov ugled močno očrnjen.

Američani so mu za 25 let prepovedali vstop v državo in ko je konec sedemdesetih let spet lahko odšel na predavateljsko turnejo po ZDA, je po pričevanju Simona Winchesterja prišlo do še enega nenavadnega zapleta. V Chicagu je imel javno predavanje o kitajskem izvoru smodnika, med poslušalci pa je bil tudi čudaški matematik z imenom Ted Kaczynski, ki so mu prav takrat zavrnili objavo eseja o zlu, ki ga poraja sodobna civilizacija. Ob poslušanju predavanja o smodniku se je Kaczynski naučil, kako so Kitajci nekoč izdelali preprosto eksplozivno napravo. Šest tednov kasneje je profesor, ki mu je zavrnili objavo eseja, prejel lesen zaboj, ki je eksplodiral v rokah varnostnika na univerzi in ga ranil. V naslednjih dveh desetletjih je Kaczynski razposlal še veliko drugih pisemskih bomb, pri čemer je ubil tri osebe in jih ranil dvajset. Mediji so ga poimenovali Unabomber, FBI pa ga je v majhni koči nekje v odročnih ameriških hribih izsledil šele leta 1996.

Ko je Needhamova knjiga o zgodovini kitajske znanosti dosegla velik uspeh, se je tudi njegov ugled v javnosti povrnil, za svoje dosežke pa je prejel tudi pomembno odlikovanje angleške kraljice. Josephova žena Dorothy, ki je leta 1987 umrla v visoki starosti, je bila ravno še priča odprtja vrat novega inštituta za raziskovanje kitajske znanosti, ki danes nosi Needhamovo ime. Dve leti zatem se je Joseph poročil z Lu Gwei-Djen, ki je kar enainpetdeset let čakala na ta trenutek. Danes so že vsi trije pokojni in njihov pepel je skupaj raztresen na vrtu Needhamovega inštituta v Cambridgeu.