Pravo med izobraževanjem in indoktrinacijo

    V komentarju objave o spletni strani, prek katere naj bi ameriške najstnike z računalniškimi igrami poučevali o načelih pravne države, je nek bralec zapisal, da mu te igre delujejo kot pranje možganov. Ne vem, zakaj, in v zadnjem tednu tega tudi ni pojasnil, a že s prvotno izjavo me je spomnil na dve hibi, ki ju lahko pravu kdo pripiše, ne da bi bilo za to samo sploh kaj krivo.

    Prvič, kakšen bi bil odziv na idejo poučevanja prek takih iger, če bi šlo za poučevanje o osnovnih naukih fizike ali matematike? Da bi recimo najstnik kot Varuh zakonov narave moral ugotavljati, kdaj nesramni vesoljski hudo-delci padajo na Zemljo v neskladju z gravitacijo ali pa zmotno trdijo, da je 14*7 enako 99? Bi v tem primeru kdorkoli tudi govoril o pranju možganov? Ugibam, da ne.

    Pravo pa je deležno “suma” pranja možganov že zgolj z napovedjo, da bo igra najstnike poučevala o temeljnih pravnih načelih. Iz tega lahko sam izpeljem le naslednja logična sklepa: da je poučevanje prava samo po sebi pranje možganov, ali pa da gre za to vsaj v primeru poučevanja mladostnikov, ki še ne znajo ločiti med smiselnimi argumenti in miselnim nategom. V sami ideji “poučevanja” namreč ni velike razlike med računalniško igro ali interaktivnim poučevanjem v predavalnici po sokratski metodi, ki jo vsaj v ZDA zelo radi prakticirajo, temveč je ta le v formi.

    Da pravo ni vsem očitno kot področje, ki bi se ga dalo in moralo priučiti, kaže tudi lahkotnost, s katero občasno (k sreči redki) kandidati želijo delati doktorat iz prava, čeprav se do tedaj sploh še niso srečali s pravnim študijem, ne na dodiplomski ne na magistrski ravni. Ločeno vprašanje je, kako naj se fakulteta s takšnimi vlogami sooči – a povedno je že dejstvo, da očitno sploh ne pomišljajo dosti o tem, ali je tak doktorat v načelu izvedljiv. Ne vem, ali se kdaj recimo kdo odloči, da bi z lepega delal doktorat na katedri za sinologijo (recimo: “Vpliv kitajskih restavracij na kitajski besedni zaklad povprečnega Slovenca”; ali pa “Iskanje univerzalnih temeljev kitajskih pismenk: pogled skozi oči petletnika”), ali pa recimo fizike osnovnih delcev (“Saj imam za sabo že osem ali kolikorkoli že let izobraževanja iz fizike iz osnovne in srednje šole!”). Taka ideja bi se, upam, vsakomur zdela malo lovska, pa čeprav nas fizikalni zakoni v našem vsakdanjem življenju spremljajo vsaj tako neumorno kot pravni.

    In drugič, spomnil sem se na razpravo, ki smo jo imeli v prijateljski družbi pred nekaj leti (v neki kitajski restavraciji!) in v kateri smo slučajno isto stališče zastopali trije, ki smo magistrski študij opravili v ZDA. Ena od zagovornic nasprotne teze je na neki točki rekla, da bi morali pa tudi priznati, da smo malo indoktrinirani – češ da je pravni študij v ZDA malo izkrivil naše poglede. Čeprav dana povsem prijateljsko in malo hudomušno, je izjava v sebi vseeno skrivala dve zanimivi implikaciji: (1) da je (pravni) študij pri nas izobraževanje, v ZDA pa indoktrinacija; ter (2) da je nekdo, ki je študiral samo v Sloveniji, sposoben kritične distance, tisti, ki po študiju v taisti Sloveniji odide še v ZDA, pa jo izgubi – da je doživetje dveh različnih študijskih okolij torej slabše kot samo enega. Še en očitek (tokrat celo “notranji”), ki ga fiziki, ugibam, niste deležni.

    Dober pravnik se seveda ne postane čez noč – prej nasprotno, res dobrega pravnika odlikujejo tudi bogate izkušnje s številnimi primeri konkretnih pravnih problemov, s katerimi se je že srečal. Študentom ali najstnikom, prek predstavitve Powerpoint ali računalniške igre, ponuditi vrsto takih problemov in jih spodbujati k njihovem reševanju ter pospremiti s koristnimi komentarji pa vsaj na ravni ideje poučevanja ni pranje možganov, ampak njihovo ostrenje. Problem je v kakovosti prevedbe ideje v stvarnost, a to je že druga zgodba.

    Deli

    3 KOMENTARJI

    1. Z O’Connorjevo sta opravila Ervin Hladnik Milharčič in Kristina Božič tudi intervju za Dnevnikov objektiv. O indoktrinaciji sicer ni bilo govora, je pa spregovorila o spletni strani “Nasa sodisca”

      …. Po odhodu s sodišča se vam je zdelo potrebno ustanoviti internetno stran “naša sodišča”. Kaj tam počnete?

      Z leti je postalo vse bolj jasno, da so nekateri Američani, kongresniki in člani državnih zakonodajnih teles, zaskrbljeni zaradi številnih sodnikov in njihovega dela. Slišali smo veliko o aktivističnih sodnikih. To je bil termin, ki so ga pogosto uporabljali. Bili so zakonodajni poskusi, da bi sodiščem odvzeli pristojnost za odločanje v določenih zadevah ali drugače omejili prostor njihovega delovanja. Zveznim sodnikom niso povišali plač že vse od leta 1986. To je dolgo obdobje. V veliki meri je tako, ker po hodnikih kongresa ni velikega navdušenja nad sodniki. Nočem posploševati, kajti nima vsak takega mnenja, a podpore, da bi se zagotovilo povišanje plač, ni.

      Skrbi me, da bo sodniška mesta vse težje zapolniti z najboljšimi ljudmi. Naše zvezno sodstvo je bilo vedno občudovanja vredno. Visoko kvalificirano. Če je plačna lestvica toliko nižja za sodnike kot za druge s takimi znanji in sposobnostmi, potem najboljši ne bodo sodniki. Tega me je strah.

      In internetna stran je izobraževalni pripomoček?

      Da. Je poskus izobraževanja. Ni veliko Američanov, ki bi razumeli trivejno strukturo oblasti. Raziskava fundacije Annenberg je pokazala, da lahko komaj tretjina Američanov pove, katere so tri veje oblasti. Kaj šele, da bi vedeli, kaj počno. Samo ena tretjina! To mi pove, da mladih ljudi ne učimo. Ko sem jaz, sicer že dolgo časa nazaj, hodila v šolo, smo imeli pouk o državljanstvu in vladi in o ameriški zgodovini. To sta bila obvezna predmeta srednjih šol.

      Danes v več kot polovici zveznih držav ni več obvezno, da opraviš te predmete, če hočeš maturirati. Naša država je zaskrbljena, ker naši učenci v matematiki in znanosti ne dosegajo takih rezultatov kot njihovi vrstniki po svetu. Zato je kongres predvidel denarno podporo za javne šole, da bi jim s tem pomagali, da se uspešneje osredotočijo na matematiko, znanost in branje.

      Rezultat je bil deloma ta, da se denar razdeli šolam na podlagi rezultatov, ki jih njihovi učenci dosežejo na teh treh področjih. Če so rezultati dobri, dobi šola več zveznega denarja. Če niso, je denarja manj. Konkretno je to pripeljalo do tega, da je veliko šol nehalo s poučevanjem državljanstva in zgodovine. Kajti za to ne dobijo zveznega denarja. Učijo, kar lahko prinese zvezni denar. To je zelo ponesrečeno. Ne moreš pričakovati, da bodo ljudje kar vedeli, kako deluje naša država. Vsako generacijo posebej je treba to naučiti. A tega ne počnemo. Orodje, ki bi tu lahko pomagalo, je brezplačna internetna stran, ki je posebej oblikovana za učence – mlade najstnike. Ko še niso cinični, ko so še željni učenja in so hitro dojemljivi.

      Če v to vključimo tudi igre, sem prepričana, da smo lahko zelo uspešni. Kajti mladi danes, vsaj v Ameriki, preživijo ogromno časa pred računalniki. Obožujejo jih! Še posebno, če lahko igrajo igrice. Pametni oblikovalci iger znajo zasnovati sijajne igre, ki otroke učijo, medtem ko igrajo. Denimo o tem, kako deluje sodni sistem. In to delamo. Verjamem, da bo široko uporabno in bo pomagalo izobraziti celotno generacijo mladih. Nekateri se drugače tega v šolah ne bi nikoli naučili.

    2. Nisem mislil da boš moj komentar vzel tako resno. Zakaj govorim o pranju možgan v takih igrah? Ni problem v tem da je z pravniško vsebino. Pravilno je da poznamo kako deluje država v kateri živimo in podobno, pa tudi pravo je potrebno za delovanje družbe Problem je v tem da bodo američani igre verjetno uporabili za širjenje ideologije. Širijo v svojih filmih, knjigah, … To bo samo še ena fronta napada na mlade možgane. Tudi z ideologijo ni nič narobe dokler jo držimo v nekih mejah. Ko pa postane edino orodje s katerim gledamo na svet pa se zaplete. Poglej Hitlerja in nacizem, pa Mosulinija in fašizem, Križarske vojne in katoliško cerkev. In pa nenazadnje vojna proti terorizmu. Pa z njo povezan Guantanamo in zadnjih nekaj Ameriških vojn.

      V imenu ideologije so ljudje pripravljeni storiti marsikaj, in ideologijo politiki prej ali slej izkoristijo da pridejo do večje moči, kar pa pomeni probleme za navadne ljudi. Nad tem pa nisem preveč navdušen.

    3. Seveda komentarje jemljem resno – še posebno, če so tudi resno oziroma iskreno mišljeni, kar je oni komentar glede na obrazložitev tudi bil.

      Se strinjam, da lahko velike sile na razne načine skušajo tudi izvažati svoje vrednote in pristope k urejanju družbenih razmerij. To dela tudi Evropska unija, pa tudi znotraj nje je denimo Velika Britanija s tovrstnimi primesmi širjenja vpliva pomagala pri prilagajanju pravosodja v kandidatkah na zahteve prava EU, pa tudi Slovenija (čeprav je morda težje verjeti) pri kakšnih novostih pravne ureditve skuša druge članice prepričati v prednosti svoje ureditve.

      A po mojem mnenju je v tem primeru spletne strani O’Connorjeve takšna kritika težko na mestu, ker ne gre za “dobrino za izvoz” in ker bo vsebinska raven iger nemara za severnoatlantske demokracije dokaj neproblematično bazična. (Mimogrede, Evropa je tako ali tako vsaj malo izolirana od pretiranega tovrstnega vpliva ZDA, saj verjamemo, da smo na nekoliko višji stopnički moralnega razvoja).

      Sicer pa je najbrž aktualna tudi nadaljnja razprava ob izvirni vesti (http://blog.kvarkadabra.net/2009/03/pravna-vzgoja-za-21-stoletje.html), ki ji lahko kot ilustracijo dodam še spodnje.

      Shakespeare je v Henriku VI. na nekem mestu zapisal: “Prvo, kar nam je storiti, je, da pobijemo vse pravnike.” Ta izjava oziroma njene nianse lepo kažejo, v čem je problem.

      Danes jo (tudi v Sloveniji) občasno slišimo kot šalo na račun nekoristnih pravnikov.

      Zaradi tega se zlasti v pravni srenji potem pojavlja razlaga, ki naj bi pojasnila pravi namen zapisa, češ da tu Shakespeare pravnikom pravzaprav daje priznanje, saj naj bi bili ravno oni tisti, ki bi hotenemu despotu stali na poti do brezbrižne diktature. (http://www.howardnations.com/shakespeare.html)

      Spet drugi za izmišljotino označujejo ta odziv pravne srenje, češ da naj bi bilo še vedno očitno, glede na to, kako in kateremu liku Shakespeare besede položi v usta, da so pravniki namerno vir posmeha. (http://www.spectacle.org/797/finkel.html)

      Tretji pa iščejo srednjo pot: da je izjava obenem izrek pohvale družbeni vlogi, ki jo lahko igrajo pravniki in pravo, in obsodba tistih koruptivnih pravnikov, ki pravila izkrivljajo v svoj prid. (http://www.johnlocke.org/news_columns/display_story.html?id=962)

      Če bi bila to revija o življenjskem slogu, bi imeli zgornji odgovori oznake A, B in C, bralec pa bi lahko z izbiro enega izmed njih ugotovil svoj tip oziroma raven pravofilije (ali pravofobije). Sam bi si želel, da bi se pravniki strinjali z razlago C, delali pa po sporočilu razlage A.

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here