Pred tednom dni sta se v isti stevilki revije Science pojavila dva clanka, ki dajeta slutiti, kako bi lahko avtomatizirali znanstveni proces postavljanja in preverjanja hipotez. Da je v delu znanstvenika kar precej monotonega, torej robotskega, dela je jasno. Pripravljanje vzorcev, opazovanje pod mikroskopom, iskanje razlicnih znacilnih vzorcev in podobnega. Marsikaj v tej smeri je tako ze avtomatiziranega – nic presenetljivega, pac tako kot velik del opravil za tekocim trakom v avtomobilskih tovarnah. A v rezultatih predstavljenih v reviji Science so sli raziskovalci se korak dlje in uspeli vsaj delno avtomatizirati tudi proces odlocanja katere eksperimente opraviti in kaj lahko iz njih izvlecemo.
Robot Adam, ki so ga razvili raziskovalec informatike Ross King z Aberystwyth University skupaj z biologi z University of Cambridge, Velika Britanija, tako lahko identificira gene, ki so vpleteni v metabolne procese gljiv kvasovk. Z uporabo algoritma tako “skatla” lahko tvori hipoteze o izvoru encimov, ki jim v znanstveni literaturi do sedaj se niso nasli pripadajocih genov. Robot nato nacrtuje in tudi izvede eksperiment ter testira hipoteze. Na ta nacin je razvil 20 hipotez o genih, ki kodirajo 13 encimov, 12 od katerih so nato cloveski znanstveniki tudi potrdili.
Drugi clanek govori o podobnem robotu, a z uporabo v fiziki. Raziskovalca s Cornell University
sta namrec razvila algoritem, ki lahko iz meritev npr. gibanja sklopljenega nihala – nelinearnega dinamicnega sistema – doloci Hamiltonian, ki temu sistemu pripada (Hamiltonian je koncept, ki ga spoznajo studentje fizike v drugem letniku, je pa povezan z energijo). Sicer je se vse skupaj relativno primitivno, a kdo ve, morda me bodo (se bom) cez nekaj let ze lahko “outsourcali” z dovolj prebrisano napisanim programom…
Spremljujoci bolj poljudno napisan komentar revije Science k obema clankoma je na voljo tukaj.
