Divji otroci

    Leta 1996 je Ivan Mišukov odšel od doma. Čeprav je imel le štiri leta, je ugotovil, da so razmere doma preveč kaotične. V takšnem okolju preprosto ni več zdržal. Mati zanj ni znala poskrbeti, kot bi morala, težave pa je imel tudi z njenim pogosto pijanim ljubimcem, zato je pobegnil in se odločil poskusiti preživeti kar na ulici. Poleg brezdomcev se je takrat po Moskvi potikalo tudi veliko potepuških psov, za katere meščani niso mogli več skrbeti ali pa so se jih preprosto naveličali in jih spustili na cesto. Psi so sčasoma postajali vse bolj divji in se začeli organizirati v krdela. Ivan je s prosjačenjem po ulicah zaradi svoje mladosti hitro vzbudil sočutje mimoidočih, tako da mu je uspelo vsak dan zbrati kar nekaj hrane, ki se jo je odločil deliti z eno od skupin potepuških psov. Psi so mu zato vse bolj zaupali in ga postopoma sprejeli za vodjo.

    Ivan in psi so tako živeli v nekakšni simbiozi. Otrok jim je prinašal hrano, ki jo je pridobil z beračenjem, psi pa so mu dajali zaščito in ga greli ponoči, še posebno med mrzlo moskovsko zimo. Ko je policija izvedela za dečkov način življenja, ga je seveda poskušala ujeti, a so ji to večkrat preprečili psi, ki so Ivana zavarovali, da je lahko pobegnil. Šele ko so pse z nastavljeno hrano zvabili stran od dečka in jih osamili, jim ga je uspelo prijeti. Takrat je bil na cesti že dve leti.

    Ker je Ivan prva štiri leta življenja preživel med ljudmi, je znal normalno govoriti, tako da se je po krajšem bivanju v zavetišču za otroke hitro spet vključil v človeško družbo. Kmalu je začel hoditi v šolo, namestili so ga pri rejniški družini, tako da od takrat naprej živi dokaj običajno življenje povprečnega ruskega otroka.

    Povsem “naravni” otroci

    Ivan je le eden izmed kar nekaj otrok, za katere vemo, da so del mladosti preživeli zunaj človeške družbe v popolni samoti ali v družbi divjih živali. Teh otrok se je oprijelo ime “divji otroci”. Napol pravljičnih mitskih zgodb, kako so divje živali skrbele za otroke, je bilo skozi zgodovino veliko. V času razsvetljenstva se je pojavilo zanimanje za takšne “povsem naravne otroke” tudi med takratnimi učenjaki. Te je namreč zelo zanimalo, kaj je tisto bistvo, po čemer se ljudje ločijo od živali, in divji otroci so bili kot nekakšni mejni primeri zelo zanimivi za iskanje odgovorov na takšna vprašanja.

    Pri divjih otrocih je šlo namreč za povsem običajne ljudi, ki so odraščali stran od človeške družbe in se tako niso navzeli za človeško kulturo značilnih običajev, praviloma pa tudi niso znali govoriti. Prav vprašanje, ali bi lahko takšne otroke tudi kasneje naučili govoriti, ko so že prešli starost, ko otroci običajno prevzamejo jezik, je postalo osrednje vprašanje, ki je znanstvenike vedno znova zanimalo, ko so prišli v stik s kako takšno usodo divjega otroka.

    Pred približno dvema stoletjema sta takratne učenjake fascinirala predvsem dva dečka, ki sta se nenadoma znašla v središču pozornosti. Prvega so ujeli leta 1800 v Aveyronu, potem ko so ga nekaj let videvali golega tekati po gozdovih, a se jim je vedno znova izmuznil. Prijelo se ga je ime Viktor iz Aveyrona in zanj je po vrnitvi v civilizacijo vrsto let skrbel doktor Itard. Ta ga je natančno preučil in ga poskušal naučiti govoriti, vendar mu kljub večletnemu trudu ni uspelo. Viktorjev primer je postal ponovno slaven v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je François Truffaut posnel odmeven film z naslovom L’Enfant sauvage, v katerem je sam odigral vlogo doktorja Itarda.

    Drugi primer je morda še bolj skrivnosten. V ponedeljek, 26. maja 1828, so bile ulica Nürnberga mirne in prazne, saj je bil dela prost dan. Ob štirih popoldne pa so na njih nenadoma opazili nenavadnega dečka, ki je zmedeno kolovratil okoli. Sprva so mislili, da se je izgubil, a ko je začel ponavljati stavek: “Rad bi postal takšen jezdec, kot je bil moj oče,” katerega pomena očitno ni razumel, so spoznali, da ne gre za običajnega dečka. Poskušali so ga prepričati, da bi jim povedal, od kod je prišel, a niso prišli daleč. So pa presenečeni ugotovili, da zna napisati svoje ime: Kaspar Hauser.

    Deček je hitro postal atrakcija takratne Evrope. O njem so pisali vsi časopisi in videti so ga želeli mnogi slavni ljudje. Hauserja so začeli tudi intenzivno poučevati, pri čemer so bili dokaj uspešni, saj se je naučil pisati, tako da je lahko v malo polomljeni nemščini sam kasneje opisal svojo strašljivo zgodbo, kolikor se je je lahko spomnil. Več kot deset let je bil zaprt v majhni kletni sobici. V njej je bilo nekaj slame, na kateri je lahko spal, volnena odeja in dva lesena konjička. Vsak dan ga je praviloma med spanjem obiskal neznani moški in mu v sobici pustil nekaj hrane in pijače. To enolično puščavniško življenje je trajalo, vse dokler ga ni nekaj tednov pred osvoboditvijo moški začel učiti, kako naj se podpiše in kako naj izgovori nekaj stavkov, ki jih je ponavljal, ko so ga našli.

    Deklica iz ameriškega predmestja

    Podobno usodo kot Kaspar Hauser v začetku devetnajstega stoletja je doživela tudi ameriška deklica Susan Wiley iz predmestja Los Angelesa, ki so jo v znanstveni literaturi poimenovali Genie (na sliki desno). Leta 1970 so postali nanjo pozorni uslužbenci socialnega centra, kamor sta se zatekli s skorajda slepo materjo. Videti je bila stara kakih osem let, čeprav jih je imela v resnici že trinajst. Kasneje se je izkazalo, da je večino življenja, podobno kot Kaspar Hauser, preživela zaklenjena v odmaknjeni sobici družinske hiše, kamor zvoki s ceste niso segli, prav tako je lahko domače slišala le, ko so kričali.

    Za njeno trpljenje je bil odgovoren očitno moteni oče, ki je več let spal kar v naslonjaču dnevne sobe in z nabito puško v roki “varoval” domačo hišo. Mama je izgubila večino vida in je bila zato povsem odvisna od svojega čudaškega moža, ki je na svoj sprevržen način mislil, da bo hčerko obvaroval pred pokvarjenim zunanjim svetom tako, da jo bo skril. Kot kaže, je oče kasneje, ko so mu že začeli soditi zaradi odnosa do hčere, spoznal, kako močno se je motil, in storil samomor.

    Podobno kot Viktorja in Kasparja so tudi Genie hitro po osvoboditvi začeli obletavati znanstveniki. Konzorcij zdravnikov in terapevtov je po posvetovanju sklenil, da bi bilo najbolje, če se deklica preseli domov k družini enega od znanstvenikov. Tam se je naslednjih nekaj let poskušala navaditi na življenje v človeški družbi in kot kaže, so bila to najlepša leta njenega življenja. Pogosto jo je obiskovala tudi mlada podiplomska študentka Susan Curtiss, ki jo je učila govoriti. Prav vprašanje, ali jo bodo pri trinajstih še lahko naučili jezika, je najbolj zanimalo znanstvenike in mlada študentka je prav to preučevala tudi za svoj doktorat. Izkazalo se je, da je Genie dokaj uspešno pobirala nove besede, a se daljših stavkov nikoli ni naučila tvoriti. Z besednim zakladom ni imela težav, slovničnih pravil pa se ji nikakor ni uspelo naučiti.

    Teorija Noama Chomskega

    Sedemdeseta so bila ravno čas, ko je bila popularna teorija Noama Chomskega, po kateri naj bi bila neka osnovna univerzalna slovnična pravila ljudem že biološko vrojena v strukturo možganov. Ob stiku otroka s konkretnim jezikovnim okoljem naj bi se ta po naravi dana zmožnost ljudi le prilagodila konkretnemu jeziku, v katerem otrok odrašča. Prav tako naj bi bilo obdobje, v katerem se lahko otrok spontano nauči jezika, časovno omejeno. Zgornja meja naj bi bila ravno okoli trinajst let, tako da je bila Genie idealen testni primer za potrditev hipoteze o obstoju kritičnega obdobja v razvoju otroka.

    Žal pa pomembnejših zaključkov glede jezika iz Geniejine zgodbe znanstveniki niso znali potegniti. Nekateri zdravniki so zagovarjali stališče, da ni povsem jasno, ali nima morda Genie tudi kake prirojene ali kasneje pridobljene možganske poškodbe, zaradi česar naj bi bila še najbolj okrnjena prav njena sposobnost tvorjenja stavkov. Prav tako je bilo odprto vprašanje, ali je učenje trajalo dovolj dolgo, da bi se deklica naučila vseh prvin jezika. So pa o njenem primeru napisali veliko knjig in znanstvenih razprav.

    Po štirih letih, ki jih je preživela pri družini enega od znanstvenikov, se je morala vrniti k materi, saj raziskovalcem niso podaljšali financiranja raziskovalnega projekta. Vendar je že po nekaj mesecih postalo jasno, da slepa mati zanjo ne more skrbeti. Poskušali so ji najti nadomestno družino, a se nikjer ni zmogla dovolj dobro vključiti v novo okolje, da bi lahko ostala daljši čas. Po več neuspešnih poskusih, ko so jo zaradi grdega obnašanja in bruhanja pri eni od rejniških družin tudi grdo pretepli, se je njeno mentalno stanje močno poslabšalo. Spet se je potegnila vase in nehala je govoriti. Danes živi v enem od domov za ostarele in njeno stanje je menda bistveno slabše, kot je bilo nekaj let po osvoboditvi, ko je bila v središču zanimanja znanstvenikov.

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here