Pasterizacija heretičnih idej

    Francoski kemik in mikrobiolog Louis Pasteur je znal rezultate svojih raziskav zelo dobro predstavljati javnosti. Najraje je prirejal kar velike spektakle, ki bi jih danes gotovo v živo prenašala televizija, sredi devetnajstega stoletja pa so o njih podrobno poročali časopisi. Drugega junija 1881 so ga rezultati drznega eksperimenta, ki ga je izvedel na kmetiji v francoski vasi Pouilly-le-Fort, povzdignili v pravo medijsko zvezdo. Ko je nekaj mesecev prej razglasil, da je odkril cepivo proti antraksu oziroma vraničnemu prisadu, ga je veterinar Hippolyte Rossignol izzval, da v kontroliranem javno izvedenem poskusu dokaže, da njegovo cepivo v resnici tako dobro deluje, kot trdi. Rossignol je bil nasprotnik teorije, da antraks povzročajo mikroorganizmi, zato se je nadejal, da bo s preizkusom cepiva Pasteurja javno osramotil. Ker je cepivo vsebovalo oslabljenje bakterije Bacillus anthracis, je bil to hkrati tudi preizkus teze, da bolezen povzročajo mikroskopsko majhni živi organizmi.

    Spektakel na kmetiji v Pouilly-le-Fortu

    Pristanek na takšen poskus je bil za Pasteurja seveda tvegano dejanje, saj bi lahko prišlo do kakega nepredvidenega zapleta, s čimer bi se lahko javno osmešil, a je vseeno prevladala strast po spektaklu in pozornosti javnosti. Eksperiment je potekal pod okriljem Agrikulturne družbe iz Meluna, ki jo je vodil Baron de la Rochette. Osemindvajsetega aprila je Pasteur s to družbo podpisal dogovor, v katerem je bilo natančno opredeljeno, kako naj poteka eksperiment. Na razpolago je dobil šestdeset živali, od katerih naj bi polovico cepili in nato opazovali, kako se bodo odzvale na okužbo z antraksom.

    Eksperiment so po strogem in vnaprej določenem protokolu izvedli na Rossignolovi kmetiji v vasici Pouilly-le-Fort blizu Meluna. Petega maja so štiriindvajset zdravih ovac, eno kozo in šest krav prvič cepili s cepivom proti antraksu. Sedemnajstega maja so cepljenje ponovili z drugim odmerkom cepiva. Enaintridesetega maja so nato vse testne živali okužili še z zelo kužnim odmerkom bakterij, ki so po prejšnjih izkušnjah pri živalih povzročile hiter razvoj bolezni. Pasteur je že vnaprej zelo samozavestno napovedal, da bodo okužbo z antraksom preživele le cepljene živali.

    Da bi prisostvovali razglasitvi rezultatov poskusa 48 ur po okužbi, je drugega junija na francosko podeželje prispelo veliko novinarjev, veterinarjev in drugih uglednih osebnosti. Predstava je bila res veličastna: štiriindvajset ovac, koza in šest krav, ki so jih cepili, je bilo na videz zdravih, medtem ko je enaindvajset necepljenih ovac skupaj z drugo kozo že poginilo. Dve necepljeni ovci sta poginili pred očmi novinarjev, zadnja pa do konca dneva. Okužene krave sicer niso poginile, so pa kazale znake bolezni in imele povišano temperaturo.

    Časopisna poročila so Pasteurja kovala v zvezde, a skorajda nikjer ni bilo omenjeno, da je bil le eden izmed serije znanstvenikov, ki so se trudili razviti cepivo. Bistvena spoznanja, kako oslabiti bakterije, da so povzročile imunost, ne pa tudi bolezni, je prispevalo več strokovnjakov. Pri ključnem eksperimentu v vasici Pouilly-le-Fort Pasteur celo ni uporabil cepiva, pripravljenega po lastni metodi, ampak po postopku konkurenčne skupine, ki je bilo takrat bolj učinkovit. Vendar je bil Pasteur vseeno tisti, ki je znal povezati posamezne ugotovitve drugih raziskovalcev in vse skupaj pogumno javno predstaviti na spektakularen način.

    Pasteurjeva žena je v pismu, ki ga je hčerki poslala po uspešnem eksperimentu, omenila, da je poleg testnih živali tiste dni umrl še nekdo: “Na dan, ko je naših 25 ovac tako lepo pomrlo, smo izvedeli tudi, da je preminil M(onsieur) Littré.” Prestižna Académie Française ima namreč le 40 članov in šele ko nekdo umre, lahko medse izvolijo novega izbranca. Pasteur se je upravičeno nadejal, da bodo tokrat akademiki zaradi njegovih odmevnih dosežkov medse izvolili prav njega. Ni mu bilo treba čakati dolgo, saj je že decembra izvedel, da so ga sprejeli med “nesmrtne”.

    Kaj znajo samo živa bitja?

    Podobno javno odmevnih tem se je Pasteur loteval že od začetka svoje znanstvene kariere. Kot mlad raziskovalec se je ukvarjal s preučevanjem obnašanja polarizirane svetlobe na kristalih in ugotovil, da so kristali vinske kisline optično aktivni, kar pomeni, da se, če nanje posvetimo s polarizirano svetlobo, obnašajo na poseben način. Ob tej ugotovitvi je postavil drzno hipotezo, da lahko optično aktivne snovi proizvedejo le živa bitja. Njegova žena Marie je v pismu sorodnikom takrat ponosno poročala, da Louis izvaja eksperimente, ki ga lahko naredijo za naslednjega Galileja ali Newtona.

    Pasteur je vseskozi tesno sodeloval tudi z industrijo in pomagal pri reševanju težav s kemijskimi in biološkimi procesi, ki so pestile tovarnarje. Kot profesor na Univerzi v Lillu se je spopadel s praktičnimi problemi tamkajšnje industrije predelovanja hrane in varjenja piva. Dokazal je, da je fermentacija oziroma vrenje biološki in ne zgolj kemijski proces. Pri vrenju so aktivno udeleženi mikroorganizmi, brez katerih te vrste procesi ne morejo teči. Ob tem je iznašel tudi metodo kratkotrajnega segrevanja na temperaturo 60 stopinj Celzija, kar uspešno pomori mikroorganizme, da se kasneje ne razmnožijo in tako pokvarijo hrane oziroma pijače. Pasterizacijo, ki jo je Pasteur leta 1866 tudi patentiral, uporabljajo v živilski industriji še danes.

    Že omenjena žilica za nastopanje v javnosti ga je spodbudila, da se je s profesorjem Félixom Pouchetom zapletel v odmevno polemiko o zmožnosti spontanega nastajanja življenja. Tematika je bila zelo blizu problemov, s katerimi se je srečeval že pri študiju procesov fermentacije, zato se mu je zdela zelo primerna, da se ob njej javno izpostavi.

    Problem spontanega nastanka življenja takrat nikakor ni bil le strokovno vprašanje, ampak se je tesno navezoval tudi na vprašanja, povezana z religijo in moralo. Zmožnost spontanega nastanka živih bitij iz nežive materije so namreč povezovali z ateističnim materializmom in idejo evolucije, medtem ko je bil Pasteur veren kristjan in je že v načelu nasprotoval takšni hipotezi. Zato si je zadal, da bo z natančnimi eksperimenti dokazal, da lahko živa bitja nastanejo le iz drugih živih bitij, ne pa tudi iz nežive narave.

    Oba s Pouchetom sta izvedla mnogo poskusov, da bi dokazala vsak svoj prav. Na koncu je posebna komisija francoske akademije razsodila, da je v sporu zmagal Pasteur, kar je njegovo slavo samo še povečalo. A kasneje so zgodovinarji ob prebiranju Pasteurjevih dnevnikov ugotovili, da je veliki znanstvenik marsikatero težavo, na katero je naletel, spretno prikril. Če bi javno razkril vse težave, nikakor ne bi bil že takrat spoznan za zmagovalca.

    Pasteur na Sorboni
    Pasteur na Sorboni

    Laboratorijski dnevniki ga kažejo v drugačni luči

    Težava je bila namreč v tem, da obstajajo tudi mikroorganizmi, ki jih ne moremo uničiti niti s prekuhavanjem v vreli vodi. Tega nobeden od obeh raziskovalcev takrat ni vedel. Pouchet je pri svojih eksperimentih uporabljal seno, v katerem so bile prav takšne zelo trdovratne spore, zato je vedno prišel do ugotovitve, da se iz prekuhanega sena spontano razvije življenje. Pasteur je eksperimente ponovil in tudi sam prišel do podobnih ugotovitev, a je to zamolčal. Raje je uporabljal raztopino kvasa, v kateri takšnih spor ni bilo in pri kateri je brez težav pokazal, da do spontanega nastanka življenja ne more priti.

    Če takratna francoska družba ne bi bila močno naklonjena konservativnim idejam, ki jih je glede nastanka življenja zagovarjal tudi Pasteur, spor Pouchet-Pasteur gotovo še ne bi bil tako hitro odločen, saj vsi utemeljeni pomisleki še niso bili ovrženi. A v javnosti se je ustvaril vtis, da gre zgolj za objektivna dejstva, ki jih razkrivajo skrbno izvedeni eksperimenti.

    Danes velja Pasteur za nespornega junaka znanosti devetnajstega stoletja. S svojim spretnim nastopanjem v javnosti ter reševanjem praktičnih težav industrije, kmetijstva in zdravstva bi ga tudi danes lahko izpostavili kot primer odličnega znanstvenika, kakršnega bi z veseljem podprla vsaka država ali korporacija. Še posebej, ker njegova znanstvena spoznanja niso bila družbeno subverzivna, kot so bila denimo Galilejeva, Kopernikova in Darwinova, ampak so nasprotno podpirala ideološke temelje, na katerih je bila postavljena takratna družba.