Da je lahko preveliko navdušenje za eksperimentiranje smrtno nevarno, je med drugimi izkusil tudi angleški pravnik in visok državni uradnik Francis Bacon. Po legendi, katere vir naj bi bil njegov prijatelj Thomas Hobbes, se je aprila 1626 skupaj s kraljevim zdravnikom s kočijo peljal po zasneženi okolici Londona. Med vožnjo sta vneta naravoslovca dobila idejo, da bi se morda lahko tudi v snegu, podobno kot v soli, meso dlje ohranilo sveže.

Zamisel se jima je zdela tako zanimiva, da sta jo hotela nemudoma preizkusiti. Kočijaža sta prosila, naj jima ustavi pred bližnjo kmetijo, kjer sta pri revni ženici kupila kokoš ter ji naročila, da jo obglavi in odere, nato pa sta jo napolnila s snegom. Po legendi naj bi že med samim poskusom Bacon tako hudo zbolel, da se ni mogel vrniti domov v London. Uspelo mu je priti le do hiše znanca, ki je stanoval v bližini, kjer je obležal v postelji in po nekaj dneh umrl.

Kasneje so zgodovinarji ob preučevanju Baconovih pisem prišli do zaključka, da zelo verjetno ni zbolel zaradi poskusa z zamrznjeno kokošjo, ampak zaradi serije eksperimentov, ki jih je izvajal na lastnem telesu v želji, da bi odkril način, kako bi bilo mogoče podaljšati človeško življenje. Čeprav točnega vzroka njegove nenadne bolezni ne poznamo, pa so bili nekakšni eksperimenti skoraj gotovo soodgovorni, da je tako hitro preminil pri petinšestdesetih.

Idejni vodja moderne znanosti?

Francis Bacon kot znanstvenik s svojimi raziskavami ni odkril nič omembe vrednega, a je v dobi razsvetljenstva vseeno veljal za enega izmed očetov moderne znanosti. Tudi njegove vizije o reformi znanstvene metode in načina organizacije znanstvenega dela se v praksi niso pretirano obnesle, a so se kasnejši učenjaki vseeno sklicevali prav na njegove utemeljitve, kako naj bi delovala moderna znanost.

Bacon je postal popularen v času razsvetljenstva predvsem zato, ker so ga obravnavali kot začetnika nove znanstvene metode, ki naj bi temeljila na objektivnosti in naj ne bi bila podvržena nobeni ideologiji. Ko so se kasneje angleški naravoslovci opredelili za pristaše Baconove metodologije, so tako spretno zavrnili obtožbe, da nameravajo s svojim raziskovanjem naravnih pojavov podpreti katerega od filozofskih sistemov ali katero od verskih ločin. Podobno kot Newton, ki je na kritike, da ni prav jasno, kaj naj bi zares bila njegova sila gravitacije, odvrnil le, da ga špekulacije ne zanimajo, saj on opisuje le gola dejstva.

Vendar je za razumevanje Baconovega dela zelo pomemben še en vidik, ki so ga razsvetljenci praviloma zamolčali. Reforma znanosti, za katero se je zavzemal Bacon, se je močno naslanjala na tradicijo naravne magije.

Naravna magija

Takoj je treba poudariti, da pri naravni magiji ne gre za nič nadnaravnega, ampak zgolj za praktično uporabo naravnih zakonitosti, kot so jih poznali v okviru takratnega razumevanja narave. Renesančni učenjaki so bili namreč prepričani, da deluje narava po svojih notranjih pravilih, zato lahko njeno obnašanje izrabimo sebi v prid, če ga le dovolj dobro poznamo. Ko smo vešči pravil, po katerih deluje narava, jih lahko praktično uporabljamo za najrazličnejše namene: od povsem tehničnih do zdravilskih.

Po prepričanju, ki je bilo dokaj splošno sprejeto v obdobju renesanse, je Bog svet ustvaril po smiselnem načrtu. Vse je bilo vzajemno povezano v sistem, ki je tvoril veliko verigo bivajočega. To je pomenilo, da je veljala med vsemi elementi narave jasna hierarhija. Posamezni elementi sistema so bili medsebojno povezani in so zato lahko drug na drugega tudi vplivali. Prav poznavanje teh povezav in medsebojnih vplivov med elementi sistema je bilo tisto znanje, ki ga je bilo mogoče pridobiti iz narave. Te informacije so hkrati pomenile tudi realno moč. Če si namreč poznal vzvode, kako ena stvar v naravi učinkuje na drugo, si to lahko izkoristil v svoj prid. Prav takšno znanje je zbirala in urejala tradicija naravne magije.

Bistvo naravne magije je bilo tako v razkrivanju načinov, kako izkoristiti naravne pojave, kot so denimo sile med telesi, za praktičen namen. Šlo je za povsem enak postopek in cilj, kot ga ima moderna tehnika, zato bi lahko rekli tudi, da ni naravna magija nič drugega kot tehnika, ki temelji na naravnih pojavih, kot so si jo predstavljali v renesančnem horizontu razumevanja narave.

Adam je vse vedel

Pred moderno dobo je v krščanskem svetu veljalo prepričanje, da je vse znanje o delovanju narave nekoč ljudem že bilo znano, a se je ta vednost izgubila. Adamu naj bi Bog v raju zaupal vse znanje o naravi, ki ga je obkrožala. Vendar se je z izgonom iz raja to Adamovo popolno znanje izgubilo, ohranili so se le fragmenti. Po tej interpretaciji vloge znanosti naj bi bil cilj znanstvenega raziskovanja ponovna pridobitev te nekoč že poznane, a žal izgubljene vednosti.

Ker so bile po tem predmodernem prepričanju informacije o delovanju narave izgubljene z izgonom iz raja, jih je bilo mogoče ponovno pridobiti na dva načina: po prvi metodi z branjem starih knjig, v katerih so se domnevno ohranili podatki, ki so bili sicer izgubljeni, druga metoda pa je temeljila na pridobivanju znanja iz same narave z eksperimenti.

Magija se je ukvarjala predvsem z razkrivanjem simpatij in antipatij med posameznimi elementi velike verige bivajočega, ki so bile praviloma skrite oziroma jih ni bilo mogoče neposredno zaznati. Zato je bil empirični pristop edini, s katerim je bilo mogoče pridobiti informacije o teh povezavah. Zgolj s sklepanjem oziroma dedukcijo iz splošnih načel torej ni bilo mogoče priti do informacij o konkretnih povezavah v naravi.

V pomoč pri razkrivanju povezav so bili sicer nekakšni naravni podpisi oziroma znaki, ki so pričali o določeni povezavi. Če je imela rastlina cvetove, ki so spominjali na obliko glave, je morda pomagala pri zdravljenju glavobola. Prav podobnost je bila osrednji kriterij, po katerem je bilo mogoče razkrivati znake povezav med elementi sistema narave, kot ga ustvaril Bog.

Zakaj je Cerkev nasprotovala magiji?

V predmodernem pojmovanju sveta je lahko le Bog povzročil nadnaravne pojave. Deloma je lahko zmožnost delovanja zunaj okvirov naravnih zakonitosti tudi delegiral na druge (recimo na duhovnika pri maši), vendar je bilo to zelo omejeno. Nikakor pa v tej koncepciji sveta nihče drug kot le Bog ni imel nadnaravnih moči, s katerimi bi lahko manipuliral delovanje narave. Niti hudič ni imel te možnosti. So pa lahko razni demoni do potankosti poznali zakonitosti narave, kar jim je omogočalo, da so jo lahko spretno izkoriščali v svoj prid. In prav tu je pretila nevarnost, da bi kak nadobudni znanstvenik prodal svojo dušo hudiču, da bi mu ta posredoval v zameno znanje o delovanju narave. Cerkev je pri nasprotovanju čarovništvu tako skrbela predvsem usoda duš tistih, ki bi bili za to znanje pripravljeni skleniti pakt celo s hudičem.

Magija je bila vseskozi na slabem glasu. Cerkev se je po eni strani bala za duše ljudi, ki bi lahko za dostop do znanja trgovali z demoni, prav tako pa jo je bilo tudi strah, da bi preveč učinkovito obvladovanje naravne magije ljudje lahko napačno interpretirali kot nadnaravna dejanja, nad katerimi pa ima monopol zgolj Bog.

Poleg Bacona so tudi drugi takratni učenjaki uporabljali metodo naravne magije, a so na osnovi svojih izsledkov predvsem postavljali nove teorije o zgradbi sveta, ni pa jih zanimala sama metoda. Baconova posebnost je bila v tem, da je propagiral alternativno metodo izvajanja same filozofije narave, kot se je takrat reklo znanosti. S pomočjo metod naravne magije je reformiral filozofijo narave.

Ločitev med naravno magijo (tehnika) in filozofijo narave (znanost) je bila v tistem času zelo jasna. Baconova inovacija je bila, da je s pomočjo metode eksperimentov, ki jo je povzel po naravni magiji, reformiral filozofijo narave. Dve prej povsem ločeni tradiciji mu je uspelo združiti. V sedemnajstem stoletju se je veliko značilnosti naravne magije pripojilo filozofiji narave, iz česar je nastala sodobna znanost.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here