Vrhunska forma v vrhunskih letih

    Pred leti so imeli bruci na začetku fakultetnega študija pri nas uvajalni teden, kjer so dobili vrsto preglednih predavanj o pravnem študiju, na koncu pa še okroglo mizo z izbranimi gosti iz pravne prakse. Iz kombinacije radovednosti in spodobnosti sem se te okrogle mize tudi sam vedno skušal udeležiti.

    Eno leto je študente nagovoril nek vrhovni sodnik, ki jim je med drugim na srce položil to novico: da za razliko od mnogih drugih disciplin, kjer šteje predvsem gibkost možganov in človek svoj ustvarjalni vrhunec doseže v dvajsetih ali tridesetih letih, pri pravu v tolikšni meri štejejo izkušnje, da se izračunani vrhunec doseže šele pri 57 letih! Pa še potem da ga je mogoče dolgo vzdrževati.

    Hudomušen poslušalec bi sicer lahko razmišljal o naključju, da je o tem 19-letnim brucem govoril (približno) 56-letni sodnik, ter morda s posebno mero hudobije še o tem, kako se bo magična letnica vrhunca v prihajajočih letih morda še dvigala. Po drugi strani pa je to trditev, s katero se bodo upa polni poslušalci one predavalnice vsako desetletje vse bolj strinjali – če in dokler, seveda, se je bodo še uspeli spomniti.

    A že sedaj se je izkazalo, da je bila ta ocena še konzervativna. Lani sem pisal o nekdanji ameriški vrhovni sodnici Sandri Day O’Connor, ko je prišla v Slovenijo. Nekaj dni nazaj je bil v nekem ameriškem spletnem časniku objavljen članek o tem, koliko nekateri v ZDA že pogrešajo njen glas na Vrhovnem sodišču, odkar se je upokojila, da bi lahko skrbela za svojega bolnega moža. Članek je zanimiv, zaključi pa se z besedami:

    O’Connorjeva bo marca dopolnila osemdeset let. “Bila je, in je, v najboljši formi,” pravi Goldstein. In zaradi tega nas še toliko bolj boli, da je zapustila igrišče.