Pisanje življenjepisa je svojevrstna veščina, ki pa se z leti malo tudi spreminja. Ko sem sam končeval fakulteto in se prijavljal na študije v tujini, je bilo denimo zlato pravilo, da CV ne sme obsegati več od ene strani. Danes, ko vsaj za rabo v Evropi vse več institucij priporoča ali celo zahteva – meni sicer dokaj nevšečno – obliko Europass, je omejitev na eno stran že dokaj neizvedljiv (in nepraktičen) izziv.
A ta objava je namenjena drugemu drobnemu pomisleku (in namigu!) ob ogledu življenjepisov naših študentov in svežih diplomantov za “tuji trg”. Pri tistih, ki so diplomirali po predbolonjskem sistemu (kar bo vsaj za študente prava prišlo v poštev še kar nekaj let), po mojem ni prav nič odveč, da to poudarijo – da torej v oklepaju dodajo pojasnilo, da gre za diplomo, ki je enakovredna drugi bolonjski stopnji. Ko bo življenjepis bral kak Italijan ali Nizozemec, torej ne bo imel zmotnega občutka, da gre zgolj za opravljeno prvo stopnjo nove bolonjske stvarnosti.
