Znanstveniki, ki so postali milijonarji

    Biotehnologija kot industrijska panoga se je rodila leta 1976 v baru Churchill’s, kjer sta ob nekaj vrčkih piva Robert Swanson in Herbert Boyer sestavila osnutek poslovnega načrta za prvo biotehnološko podjetje Genentech (okrajšava za “genetic engineering technology”), ki uspešno posluje še danes.

    Rojstvo biotehnologije

    Takrat komaj devetindvajsetletni Robert Swanson je imel kot mladi uslužbenec sklada tveganega kapitala Kleiner Perkins Caufield & Byers iz silicijeve doline vizijo, da bi ustvaril podjetje, ki bi proizvajalo biološka zdravila s takrat povsem novo metodo rekombinantne DNK. Zato je obiskal profesorja biokemije in biofizike na kalifornijski univerzi Herberta Boyerja, ki se je ukvarjal prav s tehnikami, kako denimo človeški gen vnesti v bakterijsko celico in jo pripraviti do tega, da bo postala nekakšna biološka tovarna za izdelavo velikih količin molekule, katere načrt je zapisan v vnesenem genu.

    Boyer je skupaj s kolegom Stanleyjem Cohenom izpopolnil metodo, s katero sta lahko v bakterijsko celico vnesla človeški gen denimo za izdelavo inzulina in tako bakterije spremenila v tovarne za izdelavo tega za diabetike nujnega zdravila. Kasneje so metodo prilagodili še za proizvodnjo mnogih drugih bioloških molekul. Sintetični inzulin je prvo biološko zdravilo, ki je v začetku osemdesetih let prišlo na trg, kasneje pa so mu sledili še rastni hormon in druge podobne molekule.

    Za ustanovitev Genentecha je Boyer iz lastnega žepa menda prispeval tisoč dolarjev, sto tisoč pa jih je primaknil še sklad Kleiner Perkins, v katerem je bil zaposlen Swanson. Ko je šlo podjetje v osemdesetih letih na borzo, sta oba ustanovitelja postala večkratna milijonarja. Genentech danes zaposluje več kot deset tisoč ljudi, slovi pa tudi po skrbnem odnosu do svojih zaposlenih, kar v sodobnem korporativnem svetu nikakor ni pravilo.

    Znanost kot ljubiteljska dejavnost

    Znano je, da je bilo ukvarjanje z znanostjo skozi zgodovino praviloma ljubiteljska dejavnost in ne delo, s katerim bi se znanstveniki preživljali, kaj šele, da bi lahko s svojimi raziskavami obogateli. Znanstveniki, ki so poučevali na univerzah, niso bili plačani za svoje raziskovalno delo, ampak za učenje, raziskovalec mehanizmov delovanja narave pa je bil skorajda brez izjem amater in ne profesionalec. Do množične transformacije znanstvenega raziskovanja v običajen poklic oziroma v službeno delo, je prišlo šele v dvajsetem stoletju.

    V pionirskih časih nastajanja moderne znanosti je veljalo celo prepričanje, da lahko zaupamo le raziskovalcu, čigar eksistenca je neodvisna od uspehov njegovih raziskav. Z znanostjo naj bi se zato ukvarjali predvsem bogati posamezniki, ki imajo neodvisen vir dohodka za preživljanje, delovanje narave pa preučujejo iz čiste radovednosti. Kdorkoli je sprejemal denar za svoje raziskave, je bil podvržen sumničenju, da morda pri svojih raziskavah ni dovolj avtonomen, da bi se mu lahko zaupalo. Integriteta znanstvenika je slonela prav na njegovi neodvisnosti.

    Mnoga pomembna odkritja v zgodovini niso bila plod službenega dela, ampak ljubiteljske dejavnosti. Darwin ni za svoje znanstveno delo nikoli prejel plačila. Einstein je serijo revolucionarnih člankov leta 1905 napisal, ko je bil uslužbenec patentnega urada. Do sredine dvajsetega stoletja je bilo ljudi, ki so se dejansko preživljali z znanstvenim delom, izredno malo.

    Status znanstvenika v družbi

    Motivacija za raziskovanje narave pri naravoslovcih zgodnje moderne dobe nikakor ni bila enaka, kot lahko to rečemo za večino sodobnih znanstvenikov. Preučevanje narave ali dokazovanje matematičnih resnic so dojemali kot metodo za osebno duhovno rast oziroma krepitev osebnih vrlin. Evropa je bila v sedemnajstem stoletju vse prej kot stabilna in urejena dežela, zato so učenjaki iskali uteho in oporo v filozofiji in znanosti, s čimer so si urili mišljenje in tako poskušali živeti vzorno življenje.

    Harvardski zgodovinar znanosti Stephen Shapin v knjigi The Scientific Life: A Moral History of a Late Modern Vocation (University Of Chicago Press, 2008) ugotavlja, da je imelo ukvarjanje z znanostjo skozi zgodovino moralno praviloma pozitiven status. Pri Grkih je veljalo prepričanje, da človeška bitja že po svoji naravi stremijo k znanju, zato je ukvarjanje z znanostjo izpolnjevanje notranjega bistva človeka, kar je samo po sebi dobro. Za kristjane je bila narava Božje delo, zato je bilo njeno preučevanje podobno dobro sprejeto kot študij Svetega pisma.

    Poleg tehničnih izboljšav naj bi študij narave oziroma ukvarjanje z znanostjo prinašalo tudi praktično vrednost v smislu moralne odličnosti. Sharpin pravi, da je novoveški naravoslovec s tem, ko je posnemal Boga, hkrati začrtal tudi razliko med pomenom svojega znanja nasproti znanju preprostih ljudi. Zaradi tega je imel znanstvenik v družbi višji moralni status kot povprečen človek.

    S sekularizacijo znanosti in raziskovanja narave predvsem v devetnajstem stoletju, ko razkrivanja naravnih zakonitosti niso več dojemali kot razkrivanje misli Boga, se je spremenil tudi status samih znanstvenikov. Če so bili prej nekakšni svečeniki narave, ki so interpretirali naravo kot Božje delo, so postali sedaj, vsaj skozi religiozno-moralno optiko, povsem običajni laiki. Kot zaključuje Shapin, se je zgodnje moderno vztrajanje pri radikalni razliki med utemeljenim filozofskim znanjem in površnim vulgarnim znanjem vse bolj opuščalo.

    V dvajsetem stoletju je prišlo do dokončne transformacije razumevanja znanstvenika kot nekoga, ki je posebej poklican za to, da razkriva resnico o svetu, k znanstveniku, ki hodi v službo kot vsak drug človek in opravlja svoj poklic. Shapin ugotavlja, da znanstveniki med procesom sekularizacije narave in znanja niso nasledili kulturne avtoritete svečenikov oziroma filozofov narave, ampak je njihov ugled v družbi izhajal iz statusa, ki so ga imeli tehniki in inženirji.

    Zato je v dvajsetem stoletju prišlo tudi do popolne ločitve med znanstveno in moralno avtoriteto. Znanstveniki se niso več čutili dolžne, da bi se izrekali o moralnih dilemah, ki so se nakazovale skozi raziskave. Njihovo delo ni bilo več “višje poslanstvo”, ampak običajna služba za preživljanje, zato se uslužbenec laboratorija ni čutil nič bolj poklicanega, da se ukvarja z morebitnimi družbenimi posledicami svojih raziskav, kot povprečen državni uradnik. Uveljavilo se je prepričanje, da strokovnjak lahko sodi o dejstvih v domeni znanja, ki ga obvladuje, vendar pa iz svoje vednosti ne more izpeljati tudi moralnih sodb.

    Obogateti z znanostjo

    Ukvarjanje z znanostjo skozi zgodovino praviloma ni bilo nagrajeno z dobrim zaslužkom, proti koncu dvajsetega stoletja pa se je to predvsem z biotehnološko revolucijo spremenilo. Pojavila se je nova oblika znanstvenika-podjetnika, katere tipična predstavnika sta denimo Herbert Boyer, ki smo ga omenili v uvodu, in Craig Venter, ki vedno znova preseneča s svojimi znanstveno-poslovnimi idejami. Shapin ugotavlja, da je bilo “celo še sredi dvajsetega stoletja splošno sprejeto prepričanje, da ukvarjanje z znanostjo ni in ne more biti pot k bogastvu. Nihče, ki se je ukvarjal z znanostjo, tega ni mogel početi zato, da bi obogatel. A od sedemdesetih let dvajsetega stoletja do danes se je ta odnos spremenil. Če ne na vseh področjih znanosti, se je gotovo vsaj na nekaterih pojavila priložnost, da posameznik obogati z ukvarjanjem z znanostjo.”

    V knjigi je Shapin na podlagi intervjujev z nekaterimi znanstveniki opisal tudi trenutno stanje na področju znanstvenega podjetništva in kapitalskih vlaganj v znanost preko skladov tveganega kapitala. Prišel je do zaključka, da se danes investitorji in širša javnost presenetljivo odločajo, ali bodo posameznemu znanstveniku zaupali, predvsem preko njegove karizme. V ospredju ni ne institucionalna avtoriteta, ki jo prineseta izobrazba in akademski naziv, niti racionalna avtoriteta, ki temelji na argumentih. Najpomembnejša za ustvarjanje kredibilnosti je po ugotovitvah Shapina avtoriteta karizme oziroma povsem osebne partikularne lastnosti posameznega znanstvenika, ki ga delajo posebnega oziroma po katerih izstopa.

    Če so v sedemnajstem stoletju znanstveniki svojo kredibilnost, zaradi katere jim lahko verjamemo, ko govorijo o mehanizmih delovanja narave, pridobili s svojim siceršnjim ugledom v družbi (recimo statusom “gentlemana”), Shapin ugotavlja, da danes kredibilnost znanstvenika temelji prav na njegovi karizmi. “Bližje ko prodremo v osrčje tehnoznanosti, /…/ bolj je cenjen pomen osebnega, familiarnega ali celo karizmatičnega.”

    Malo poenostavljeno bi lahko rekli, da daje danes kredibilnost in legitimnost posameznim znanstvenikom tako v javnosti kot tudi pri pridobivanju finančnih sredstev za raziskave in potencialne tržne aplikacije predvsem njihov zvezdniški status.