Dodatek h kolumni

    Ker so se mediji (žal vsaj nekateri morda iz nekoliko napačnih razlogov) začeli zanimati za mojo ponedeljkovo IUS kolumno in ker se je mag. Cvikl nanjo odzval z zanikanjem očitkov, tu objavljam še dodatek h kolumni.

    1. Naj začnem tam, kjer ima mag. Cvikl še najbolj prav. V kolumni nisem navedel opombe na začetku 5. poglavja o tem, da so “pojasnila v nadaljevanju […] povzeta” po Poročevalcu DZ, katerega besedilo je “lektorirano in strukturno deloma dopolnjeno in spremenjeno”. Za resne standarde strokovnega pisanja je povzemanje nekaj povsem drugega kot obsežno dobesedno kopiranje, ki smo mu v nadaljevanju priča, a razumem, da je opombo zlasti zaradi njenega drugega dela moč brati tudi bolj benevolentno, zato bi jo nemara res lahko dodal v svojo kolumno in ji dodal svoj komentar. Če želi mag. Cvikl s to opombo izkazovati svojo korektnost, me sicer poleg razlike med povzemanjem in dobesednim navajanjem čudi, zakaj avtorja potemtakem ni zmotilo [oziroma zakaj potemtakem ni opozoril, da je] rahlo zavajajoče navajanje v uvodni besedi o predstavitvi Lizbonske pogodbe oziroma o tem (str. 24-25), kako se mag. Cvikl “posveti njeni vsebini s posebnim poudarkom na poglavitnih novostih” in nam te novosti sam “nazorno prikaže”. Še bolj pa me čudi – in to je, priznam, tudi razlog, zakaj na opombo ob pisanju kolumne nisem bil posebno pozoren – da je omenjena opomba navedena šele na začetku 5. poglavja knjige, medtem ko so odseki obrazložitve dobesedno kopirani že v 3. in 4. poglavju (“Lizbonska pogodba” in “Sestava Lizbonske pogodbe”), kjer niti take opombe o “povzemanju” v vsakem primeru ni.

    a) Preberite si denimo ta del iz obrazložitve predloga zakona:

    […] Septembra 2007 se je delo medvladne konference nadaljevalo na ravni pravnih strokovnjakov v okviru Skupine pravnih strokovnjakov, ki ji je po pooblastilu predsedujoče Svetu EU Portugalske predsedoval Jean-Claude Piris, direktor pravne službe Generalnega sekretariata Sveta EU. Skupina pravnih strokovnjakov je bila zadolžena, da politični dogovor iz mandata za medvladno konferenco oblikuje v pravni dokument, ki bo dopolnjeval obstoječe temeljne pogodbe EU. Pravni strokovnjaki so svoje delo zaključili 3. oktobra 2007. Pravno-jezikovno pa je bila pogodba dokončno usklajena na zasedanju pravnikov-lingvistov v Bruslju med 12. in 16. novembrom 2007.

    Lizbonska pogodba predstavlja uspešen zaključek procesa, ki se je začel s padcem berlinskega zidu in nadaljeval z veliko širitvijo EU leta 2004, katere del je bila tudi Republika Slovenija. Sprejem besedila nove pogodbe je zaključil tudi obdobje negotovosti, ki je nastalo zaradi dveh negativnih referendumov spomladi 2005. Nova pogodba bo prinesla večjo integracijo EU, učinkovitost njenega delovanja ter jo hkrati približala svojim državljanom.

    Bistvene novosti Lizbonske pogodbe glede na ustanovitvene pogodbe so: Evropska unija ima enotno pravno osebnost; odprava tristebrne sestave, pri čemer se ohrani posebna narava skupne zunanje in varnostne politike; predsednik Evropskega sveta z mandatom dveh let in pol; visoki predstavnik Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko; možnost izstopa države članice iz EU; preložitev glasovanja z dvojno večino v Svetu na leto 2014, do leta 2017 pa bo obstajalo prehodno obdobje; glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah so vgrajene nekatere varovalke za Veliko Britanijo in deloma Irsko; sklicevanje na Listino o temeljnih pravicah, ki bo objavljena v Uradnem listu EU; novo sklicevanje na solidarnost med članicami glede energije, pa tudi boja proti podnebnim spremembam; večja vloga nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu; v merilih in postopkih za pristop novih držav članic je predvideno sklicevanje na vrednote EU in navedba meril za pristop, o katerih se dogovori Evropski svet;

    Lizbonsko pogodbo sta v Lizboni 13. decembra 2007 podpisala predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša in minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel. Listino o temeljnih pravicah pa so sprejeli in v Strasbourgu podpisali dan prej predsednik Sveta EU, Jose Socrates, predsednik Evropske komisije, Jose Manuel Barroso, ter predsednik Evropskega parlamenta, Hans-Gert Pöttering, slovesno pa je bila razglašena v Evropskem parlamentu. Na to listino se Lizbonska pogodba sklicuje v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji.

    Zdaj pa ga primerjajte z besedilom v Cviklovi knjigi na začetku 3. poglavja od tretjega odstavka naprej (str. 59–60):

    Septembra 2007 se je delo medvladne konference nadaljevalo na ravni pravnih strokovnjakov v okviru skupine pravnih strokovnjakov, ki ji je po pooblastilu Portugalske, predsedujoče Svetu Evropske unije, predsedoval Jean-Claude Piris, direktor pravne službe Generalnega sekretariata Sveta Evropske unije. Skupina pravnih strokovnjakov je bila odgovorna, da politični dogovor iz mandata za medvladno konferenco oblikuje v pravni dokument, ki bo dopolnjeval obstoječe temeljne pogodbe Evropske unije. Pravni strokovnjaki so svoje delo končali 3. oktobra 2007. Pravno-jezikovno je bila pogodba dokončno usklajena na zasedanju pravnikov-lingvistov v Bruslju med 12. in 16. novembrom 2007.

    Lizbonska pogodba predstavlja uspešen zaključek procesa poglabljanja in širitve Evropske unije. Ta se je začel s padcem berlinskega zidu in nadaljeval z veliko širitvijo Evropske unije leta 2004, katere del je bila tudi Republika Slovenija. Sprejem besedila Lizbonske pogodbe je zaključil obdobje negotovosti, ki je nastalo zaradi dveh negativnih referendumov leta 2005. Nova pogodba naj bi omogočila nadaljnjo poglobitev, to je večjo integracijo Evropske unije. Povečala naj bi učinkovitost delovanja Unije in zmanjšala demokratični deficit. Lizbonska pogodba naj bi Unijo približala državljankam in državljanom držav članic in Evropske unije.

    Bistvene novosti Lizbonske pogodbe glede na ustanovitvene pogodbe so:
    • Evropska unija ima enotno pravno osebnost, Skupnost;
    • odpravljena je tristebrna struktura, pri čemer je ohranjena posebna narava skupne zunanje in varnostne politike;
    • izrecno bosta odstranjeni omembi ustavnosti in evropskih simbolov;
    • vzpostavljena je funkcija stalnega predsednika Evropskega sveta z mandatom dveh let in pol, ki se lahko enkrat ponovi;
    • vzpostavljena je funkcija visokega predstavnika Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko, ki bo vsebinsko opravljal delo sedanjega visokega zunanjepolitičnega predstavnika Unije in komisarja za zunanje odnose;
    • uvedena je možnost izstopa države članice iz Evropske unije; glasovanje z dvojno večino v Svetu je preloženo na leto 2014, do leta 2017 pa bo veljalo prehodno obdobje;
    • glede pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah so vgrajene nekatere varovalke za Veliko Britanijo in deloma Irsko;
    • vključeno je sklicevanje na Listino o temeljnih pravicah, ki bo objavljena v Uradnem listu EU;
    • novo je sklicevanje na solidarnost med članicami glede energije in tudi boja proti podnebnim spremembam;
    • večja je vloga nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu;
    • v merilih in postopkih za pristop novih držav članic sta predvidena sklicevanje na vrednote EU in navedba meril za pristop, o katerih se dogovori Evropski svet.

    Lizbonsko pogodbo so v Lizboni 13. decembra 2007 podpisali predsedniki vlad ali držav. Listino o temeljnih pravicah pa so dan pred tem sprejeli in podpisali v Strasbourgu predsednik Sveta Evropske unije Jose Socrates, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso in predsednik Evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering, slovesno pa je bila razglašena v Evropskem parlamentu. Na to listino se Lizbonska pogodba sklicuje v členu 6 Pogodbe o Evropski uniji.

    Podobnost je, če odmislimo oblikovno preoblikovanje naštetih bistvenih novosti v alinee, osupljiva. (Mimogrede, pretvorba v alinee se ni povsem posrečila – “glasovanje z dvojno večino”, ki tudi v Cviklovi knjigi sledi “možnosti izstopa”, bi moralo biti glede na obliko v knjigi nova alinea, nemara zaradi spregleda pa “ostaja” zapisano zgolj za podpičjem, tako kot v obrazložitvi.)

    Sam najdem poleg lektorskih popravkov le nekaj drobnih vsebinskih sprememb (med katerimi je tudi ena dodatna alinea). Tako je denimo prva novost po Cviklu: “Evropska unija ima enotno pravno osebnost, Skupnost”. Kaj tu počne dodatek “Skupnost” (ki ga v obrazložitvi ni), ne vem, a bistvena novost Lizbonske pogodbe je v tem pogledu ravno ta, da Skupnosti kot take ni več.

    b) Podobno je v sicer zelo kratkem 4. poglavju Cviklove knjige. V obrazložitvi tako piše:

    Glede na neuveljavljeno PUE, je mandat za medvladno konferenco, sprejet na Evropskem svetu 23. junija 2007 (v nadaljevanju mandat MVK) določil novo obliko pogodbe, kar se v Lizbonski pogodbi odraža v naslednjem:
    • opustilo se je poimenovanje pogodbe z besedo “ustava” in sprejem pogodbe, ki bi nadomestila vse dosedanje (Rimsko pogodbo iz leta 1957; Enotni evropski akt iz leta 1986, Maastrichtsko pogodbo iz leta 1992, Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 in Pogodbo iz Nice iz leta 2000);
    • uporabljena je bila tradicionalna metoda sprememb in dopolnitev obstoječih temeljnih pogodb;
    • kljub odpravi tristebrne strukture je bila upoštevana posebna narava področja Skupne zunanje in varnostne politike;
    • besedilo Listine EU o temeljnih pravicah ni navedeno v besedilu Lizbonske pogodbe, ne glede na to pa bo Listina z uveljavitvijo pogodbe pridobila pravno zavezujočo naravo (ob tem je bil dogovorjen “opt out” za Veliko Britanijo in Poljsko. Poljska pa je podala tudi posebno enostransko izjavo);

    V Cviklovi knjigi pa (na str. 67–68):

    V vsebini Lizbonske pogodbe so skoraj v celoti sprejete rešitve iz Pogodbe o Ustavi za Evropo. Ker slednja pogodba ni bila uveljavljena, je mandat za medvladno konferenco, sprejet na Evropskem svetu 23. junija 2007, določil novo obliko pogodbe, kar se v Lizbonski pogodbi odraža v naslednjem:
    • opustilo se je poimenovanje pogodbe z besedo “ustava” in sprejetje pogodbe, ki bi nadomestila vse dosedanje (Rimsko pogodbo iz leta 1957; Enotni evropski akt iz leta 1986, Maastrichtsko pogodbo iz leta 1992, Amsterdamsko pogodbo iz leta 1997 in Pogodbo iz Nice iz leta 2000);
    • uporabljena je bila tradicionalna metoda sprememb in dopolnitev obstoječih temeljnih pogodb;
    • kljub odpravi tristebrne strukture je bila upoštevana posebna narava področja skupne zunanje in varnostne politike;
    • besedilo Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni navedeno v besedilu Lizbonske pogodbe, ne glede na to pa bo Listina z uveljavitvijo pogodbe pridobila pravno zavezujočo naravo (ob tem je bil dogovorjen “opt out” za Veliko Britanijo in Poljsko. Poljska pa je podala tudi posebno enostransko izjavo).

    Zopet v bistvenem docela enako, z izjemo začetka so razlike zgolj lektorske. (Podobnost gre tako daleč, da v obeh besedilih pri naštevanju dosedanjih pogodb najdemo podpičje za Rimsko pogodbo in vejici za naslednjima dvema, kar je droben, a poveden skupen spodrsljaj.)

    Če bi mag. Cvikl želel biti glede uporabe drugih besedil korekten, potem bi moral navajanje besedila obrazložitve ustrezno označiti že na vseh takih mestih v 3. in 4. poglavju; in to ne z besedami, da gre za “povzemanje”, temveč z iskrenim pojasnilom, da gre za “dobesedno navajanje” oziroma, po domače, kopiranje. Seveda bi se potem bralcu, če bi bilo to dosledno narejeno povsod v besedilu, morda postavilo vprašanje, zakaj naj bi knjigo, ki v tolikšni meri zgolj prepisuje prosto dostopne vire, sploh kupil. A tovrstnih označb oziroma opomb v teh dveh poglavjih tako ali tako ni.

    c) Omenjena opomba torej oceni korektnosti knjige mag. Cvikla ne pomaga kaj dosti: prvič zato, ker se v knjigi pojavi dve poglavji prepozno in tako v bistvu bralca celo izrecno zavaja v misel, da se avtor na besedilo obrazložitve predloga zakona naslanja šele od začetka 5. poglavja naprej, v resnici pa odseke kopira že v 3. in 4. poglavju; ter drugič zato, ker zaradi ubeseditve še vedno (do)pušča videz, ki sicer veje iz predstavitve besedila, da gre tudi pri teh treh poglavjih za avtorsko delo mag. Cvikla, kjer se na besedilo obrazložitve sicer naslanja, a mu dodaja vrednost, v resnici pa gre namesto povzemanja in dopolnjevanja za bolj ali manj dobesedno kopiranje, kjer je, kot sem opisal že v kolumni, bore malo avtorjevega dodatka.

    2. Glede prvih dveh poglavij in podobnosti z angleškimi stranmi Wikipedije pa je preprosto tako: podobnost je osupljiva. Organiziranost besedila, posamezni stavki, misli v njih, celo (na videz naključno izbrani) primeri, ki naj bi orisali povedano – zelo pogosto sta Cviklovo besedilo in tisto na Wikipediji skoraj povsem enaki (s to razliko, da je eno v angleščini, drugo pa v slovenščini). Če naj bi šlo pri tem zgolj za to, da bi se avtorji enega in drugega ob pripravi svojega besedila zgledovali pri istih virih (pri čemer gre za pretirano podobnost z več različnimi stranmi Wikipedije, tako da je taka možnost še bolj nepredstavljiva), bi se meni tolikšna podobnost zdela mogoča zgolj v tem primeru, ko bi tako eni kot drugi vsebinsko bolj ali manj dobesedno prepisovali ta tretji vir. Ne pri zapisih Wikipedije ne pri Cviklovi knjigi omembe morebitnega tovrstnega tretjega vira nisem našel.

    Razumem, zakaj je samemu avtorju običajno težko priznati, da se je pri lastnem pisanju v pretiranem obsegu in nekorektno – brez ustrezne navedbe – naslanjal na kak drug vir. (Tovrstnih izkušenj sem včasih deležen tudi pri študentih, ki se strokovne korektnosti šele učijo.) A v takih spornih primerih mora strokovna skupnost podati odgovorno oceno o tem, ali gre pri določenem delu za tovrstno nekorektnost. Tako oceno pri nas podamo preredko; naša odgovornost pa je v tem, da to začnemo delati pogosteje. Ne zaradi politike (kamor preti z napačno usmerjeno pozornostjo medijev žal zaiti tudi ta epizoda), ampak zaradi stroke. Moja ocena je, da je pri tej knjigi nekorektnost izkazana onkraj razumnega dvoma; zakaj in v kolikšni meri, pa sem opisal v kolumni.

    3. Naj še enkrat poudarim misel iz zadnjega odstavka. V jedru moje kolumne ne gre samo za knjigo mag. Cvikla in ne gre za politično draž, zaradi katere so se o njej razpisali mediji. Takšna politično obarvana pozornost javnosti lahko žal celo malo zasenči drugo plat problema, ki se mi zdi na dolgi rok pomembnejša. To, da smo po izkušnjah mnogih kolegov in pričevanjih, ki jih v teh dneh dobivam od bralcev kolumne z različnih strokovnih področjih, pri nas pogosto preveč pasivni, bojazljivi ali dobrohotni pri uveljavljanju resnih standardov kritične razpravne skupnosti. To, da takšna dela, kot je pričujoča knjiga avtorja odmevnega imena pri ugledni založbi, sploh izidejo. Kolumna ima tri dele in ni samo o Cviklovi knjigi. Naj vam, prosim, dajo misliti vsi trije (in morda, če je še niste prebrali, tudi predzadnja IUS kolumna).