Tasmanija je velik otok južno od Avstralije, za katerega lahko brez slabe vesti rečemo, da se nahaja nekje na koncu sveta. Ljudje so ga naselili že vsaj pred 35.000 leti, ko je bil še po kopnem povezan s celino. Pred približno 10.000 leti pa se je gladina morja dvignila in polotok je postal otok, ki ga je od Avstralije ločil več kot 200 kilometrov širok pas morja. Ocenjujejo, da je po koncu zadnje ledene dobe na Tasmaniji ostalo ujetih približno 5000 aboriginov, ki so razdeljeni na devet plemen živeli povsem osamljeno brez kakršnegakoli stika s kulturami, ki so naseljevale Avstralijo, dokler ni leta 1642 otoka ponovno odkril nizozemski pomorščak Abel Tasman. Ker so bili Tasmanci neodporni proti evropskim boleznim, prišlo pa je tudi do spopadov z evropskimi prišleki, se je že tako majhno število staroselcev hitro zdesetkalo. Zadnja Tasmanka naj bi umrla leta 1876, skupaj z njo pa tudi jeziki, ki so jih nekoč govorili na tem otoku.

Če ni pretoka idej, ni napredka

Tasmanci so lep primer, kaj se lahko zgodi z manjšo skupino ljudi, ki živi povsem osamljena in brez kakršnihkoli stikov z drugimi kulturami. Veščine in tehnologija tamkajšnjih domačinov v tisočletjih osame niso le stagnirale, ampak so celo nazadovale. Tasmanci so opustili uporabo bumerangov, nehali so loviti ribe in pozabili, kako se izdeluje trnke in šivanke, zato so si kljub hladnemu podnebju celo nehali šivati oblačila.

Matt Ridley, avtor odmevne knjige Genom – Biografija človeške vrste (Učila, 2002), v svoji zadnji uspešnici The Rational Optimist: How Prosperity Evolves (HarperCollins, 2010) navaja Tasmance kot primer nazadovanja kulture v razvoju zgolj zato, ker je bila kritična masa ljudi premajhna, da bi se njihove ideje uspešno oplajale in realizirale.

Trg za izmenjavo izdelkov in storitev je bil na Tasmaniji premajhen, da bi lahko na otoku preživeli tudi obrtniki, specializirani za izdelovanje bolj zahtevnih orodij, zato so se posebna znanja začela izgubljati. Bistveno pri tem pa je, da niso bili Tasmanci po naravi nič manj inovativni kot katerikoli ljudje na svetu, le njihova skupna inteligenca je bila zaradi popolne izolacije in njihovega majhnega števila okrnjena.

Seks idej

Ridley v knjigi zagovarja preprosto hipotezo, da je učinkovita izmenjava idej med ljudmi ključni vzrok napredka in tudi glavni vir novih idej. Pred približno 100.000 leti je pri človeški vrsti prišlo do pomembne spremembe, ki se ni zgodila še pri nobeni drugi živalski vrsti. Naši predniki so začeli izpopolnjevati svoje navade in obnašanje na način, ki ni zahteval hkratne spremembe genetskega zapisa.

Ljudje so začeli ustvarjati kolektivno inteligenco, ki je seveda bistveno večja, kot je inteligenca kateregakoli posameznika. To, kar so prej počeli le geni, se je začelo dogajati tudi na ravni kulture. Vendar ne gre zgolj za obstoj kulture kot take, saj lahko podobne pojave najdemo tudi pri mnogih drugih živih bitjih, bistveno je, da so se ideje začele srečevati, se pariti in imeti spolne odnose, kot to slikovito opiše Ridley.

Spolno razmnoževanje je na ravni biološke evolucije pomembno, ker pomeša gene različnih posameznikov iste vrste. Bakterije si denimo izmenjujejo gene, ne da bi se hkrati razmnoževale, kar jim omogoča, da pridobijo imunost proti antibiotikom, ki jih sproščajo druga bitja. Mutacija, ki se pojavi pri prvem bitju, lahko tako združi moči z mutacijo, ki se pojavi pri drugem. Brez spolnega razmnoževanja, pri katerem se pomeša dedni material obeh staršev, bi najboljša mutacija premagala drugo najboljšo, pri čemer se slednja ne bi prenesla na potomstvo. Preko spolne reprodukcije pa se lahko različne vzporedne mutacije združijo v skupno moštvo. Tako pride do kumulativnega napredka.

Če bi kultura pomenila zgolj povzemanje navad drugih, napredka ne bi bilo. Da bi kultura napredovala, se morajo ideje srečevati in se pariti. Po Ridleyju je izmenjava idej za kulturno evolucijo to, kar je seks za biološko evolucijo. Do razvoja kolektivne inteligence pride le, če obstaja trgovanje med popolnimi tujci in ne le izmenjava med sorodniki in znanci.

Vir napredka je izmenjava idej

Napredek človeštva lahko preprosto ocenimo skozi optiko povečevanja količine dobrin in storitev, ki jih lahko posameznik dobi za enako količino dela. Ridley zapiše, da si nikoli v zgodovini povprečen človek ni mogel privoščiti, da bi njegove obroke hrane pripravljali drugi. In kaj predstavlja osrednje gonilo takšnega napredovanja človeštva? Znanstveniki so iskali odgovor na to vprašanje v človeških glavah, vendar odgovora tam po prepričanju Ridelyja ne moremo najti.

Človeški predniki se dolga tisočletja skorajda niso razvijali oziroma njihova kultura ni napredovala. Podobno je bilo tudi z neandertalci, ki so prav tako imeli mutacije, ki so omogočale govor, pokopavali so mrtve, a vseeno pri njih ni bilo opaziti napredka skozi čas. Po mnenju Ridleyja je gonilo napredka kolektivna inteligenca oziroma inventivnost družbe, ki je odvisna predvsem od interakcije med posamezniki.

Vir vse večje inovativnosti je hitrejša in boljša izmenjava idej. Ideje se razmnožujejo spolno, kar pomeni, da mora priti do njihove izmenjave, da se rodi nekaj novega. Prav lažji pretok idej in lažja komunikacija med ljudmi sta vzrok velikanskega napredka človeštva v zadnjih stoletjih. Podobno kot je spolno razmnoževanje naredilo biološko evolucijo kumulativno, naredi po Ridleyju izmenjava kulturno evolucijo kumulativno in inteligenco kolektivno.

Ko sta se pred 40.000 leti na območju Evrazije soočila homo sapiens in neandertalec, je po eni izmed teorij prevladal človek prav zaradi tega, ker je že uvedel delitev dela med člani skupnosti. V veliki meri verjetno le med spoloma, a tudi takšne delitve naj neandertalci ne bi poznali, zato proti človeku niso bili “konkurenčni”. Prav z uvedbo delitve dela naj bi ljudje pridobili bistveno več prostega časa, da so lahko med drugim ustvarjali inovacije.

Najbolj preprost primer, da imajo od delitve dela koristi tudi tisti, ki so teoretično v vseh opravilih boljši, sta brodolomca na samotnem otoku. Prvi je mlad, inteligenten in poln moči, drugi pa star, šibak in neizobražen. Čeprav je v vseh opravilih mladenič boljši, jima je obema še zmeraj v interesu, da si delo razdelita, saj s tem oba pridobita. Razlika v učinkovitosti med obema je različna za različna opravila. Mladenič se tako posveti predvsem delu, pri katerem je bistveno uspešnejši od starca, medtem ko starec poskrbi za tista opravila, pri katerih mladenič ni bistveno hitrejši in uspešnejši od njega.

Inovacija, ki je sprožila plaz inovativnosti

Ridleyjeva hipoteza je, da vzrok nenavadno hitrega človeškega napredovanja ni ne v spremembi podnebja ne v kaki genetski mutaciji ali čem tretjem, ampak preprosto v ekonomiji. Človeška bitja so začela sodelovati na način, ki je uspešno gradil kolektivno inteligenco. Ljudje so si začeli izmenjevati izdelke tudi s popolnimi tujci, s katerimi sorodstveno niso bili povezani. Začela se je trgovina, katere posledica je bila, da so se ljudje začeli specializirati za določena opravila in uvajati vedno nove inovacije, kako isto opravilo izvesti še učinkoviteje. To je povzročilo, da se je še dodatno povečala specializacija dela, ki je posledično povečala izmenjavo in tudi novo inovativnost.

Bistvo pri tej vzročni verigi, ki ustvarja vedno nove ideje, je, da je bilo treba izmenjavo oziroma trgovino najprej iznajti. To ni nekaj, do česar bi prišlo naravno. Pri trgovini ne gre za recipročnost, ko si dva znanca isto stvar izmenjata v različnih časih, ampak za hkratno izmenjavo različnih predmetov ali storitev med popolnimi tujci.

Vendar trgovanje samo po sebi ni dovolj za vzpostavitev prijazne družbe. Pomembne so tudi inštitucije družbe, kamor se prištevajo tudi pravila, ki veljajo v neki družbi. Tako kot potrebuje družba inovatorje v sferi podjetništva, potrebuje inovatorje tudi v sferi javnih inštitucij. Ridley poudarja, da je oboje izredno pomembno.