Igor Masten o ekonomistih in klimatologih

    Ekonomist Igor Masten v današnji kolumni v Dnevniku razvija tole analogijo. Javnost je načelno naklonjena pozivom klimatologov, da moramo ekonomijo temeljito spremeniti, sicer nas čez 50 let čakajo močno neprijetne posledice. Po drugi strani pa je ista javnost močno nenaklonjena opozorilom ekonomistov, da moramo ekonomijo v nekaterih strukturnih točkah (»reformo pokojninskega in zdravstvenega sistema ter reforme trga dela«) temeljito spremeniti, sicer se nam čez desetletja obetajo velike težave. »Leva družboslovna inteligenca«, piše Masten, ekonomskim reformam nasprotuje z argumentom, da gre za razkrajanje socialne države iz strani interesa kapitala. A to je isto, pravi, kot če bi pozive k brezogljični družbi interpretirali kot zvito zaroto kapitala, ki želi ustvariti nov trg za svoje nove brezogljične proizvode, kot je električni avto, itd … Zato mu je težko pri duši (no, najbrž ne zares), ko klimatologinja LKB velja za junakinjo, oni mladoekonomisti, ki se prav tako borijo za boljšo prihodnost, pa za kot hlapce kapitala. Z Mastenovo analogijo se v eni mali točki strinjam. Naklonjenost javnosti opozorilom klimatologom je v precejšnji meri pogojena z nezavedanjem, kako velike bodo dejansko morale biti spremembe v naši ekonomiji in v načinu življenja, da bi dosegli relevantno zmanjšanje izpustov ogljika. Ko/če bodo vlade dejansko uveljavljale »protiogljične« ukrepe – ti bodo tako ali drugače nujno vsebovali poseg v številne današnje ugodnosti, kot je poceni letalski in individualni transport, poceni elektrika … – bo naklonjenost javnosti boju proti podnebnim spremembam nedvomno padla. George Monbiot (BTW, začetek septembra izide prevod njegove knjige Heat, ob priložnosti pa pride na obisk v LJ – seveda z vlakom) opisuje to zanko, ko javnost sicer kritizira vlado, kako ne stori nič resnega glede klimatskih sprememb, hkrati pa od nje tiho tudi pričakuje, da nič resnega ne bi storila, kar bi prizadelo vsakdanje navade … V tem smislu ima Masten prav, ko ironizira klimatološki heroizem. Po drugi strani pa ne kupim v celoti njegove trditve, da nepopularne neoliberalne reforme v prvi vrsti motivira modri uvid ekonomistov v prihodnost in njihova želja, da bi s težkimi ukrepi danes zagotovili čimvečje blagostanje in enakost vseh v prihodnosti. Osebno se sicer strinjam z oceno nujnosti pokojninske reforme – če »Mastenova šola« kot cilj reform postavlja določeno socialno enakost in blagostanje vseh, se podpišem pod te strateške cilje. A kot rečeno, nisem prepričan, če si takšno končno vizijo rezultata reform delijo vsi akterji. Ampak kjer analogija v resnici pade, je po moje nekje druge. Pa ne govorim več o Mastenu, ampak o splošnem argumentu neoliberalcev, kakršen se pojavlja v trenutno aktualni debati o ekonomiji podnebnih sprememb. Tipična ilustracija je včerajšna debata v oddaji Fareeda Zakaria na CNN (http://edition.cnn.com/video/#/video/podcasts/fareedzakaria/site/2010/08/15/gps.podcast.08.15.cnn), kjer je »skeptični« klimatolog Patrick Michaels trdil nekako tako: klimatske spremembe so sicer realnost, istočasno pa nasprotujem politiki preprečevanja. Namesto nalaganja ogljičnih omejitev naj vlade raje spodbujajo svobodni trg, ta pa bo v prihodnosti že našel način, kako najti najboljšo rešitev za ogljik – kot jo svobodni trg vedno najde za vsako okoliščino. In v tem smislu obstaja absolutna razlika med argumentom za reforme klimatologov in neoliberalcev. Ni res, da gre za enaka primera zagovarjanje nujnosti danes neprijetnih ukrepov za zagotovitev boljše prihodnosti jutri. V primeru neoliberalnih reform so namreč današnji ukrepi neprijetni le za nekatere, za druge (kapitalske akterje) pa so nasprotno že danes močno ugodni in zaželeni. Redukcije, kakršne predlaga klimatologija, nasprotno zadevajo vse. To je prva razlika. Druga razlika je v vzročnosti. Klimatologi modelirajo učinke zmanjšanja ali povečanja izpustov na prihodnje podnebje in se pri tem opirajo na podatke in teorije – seveda so ti lahko bolj ali manj pravilni, vendar so kot predlogi vzročnosti konkretni . Neoliberalci nasprotno ne napovedujejo, NA KONKRETNO KAKŠEN NAČIN bo v prihodnosti svobodna tržna iniciativa rešila podnebni problem, temveč le trdijo, DA GA BO REŠILA (če je ne bomo ovirali z državnimi regulacijami), kot je rešila še vsak problem.