Na vprašanje, kaj sploh pomeni, da človeštvo napreduje, ni lahko odgovoriti. Še težje je, če želimo družbeni napredek meriti in ga po možnosti izraziti v eni sami številki. V dvajsetem stoletju se je kot priročna in dokaj zanesljiva oblika merjenja razvoja uveljavil bruto domači proizvod (BDP), ki predstavlja “tržno vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke države v enem letu”. Vendar se že dalj časa pojavljajo resne kritike, da zgolj spremljanje BDP in vrednotenje napredka družbe preko njegove rasti ni primerno za enaindvajseto stoletje.

Iskanje alternativ BDP

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je leta 2008 zato imenoval komisijo treh strokovnjakov, v kateri so bili nobelovca za ekonomijo Joseph Stiglitz in Amartya Sen ter francoski ekonomist Jean-Paul Fitoussi. Naročil jim je, naj predlagajo alternativo indeksu BDP, ki bi ustrezala stanju sodobne družbe in spremljanju njenega dejanskega razvoja, ne le aktivnosti trga v posamezni ekonomiji.

Med rastjo BDP in izboljševanjem kakovosti življenja namreč ni nujne korelacije. BDP lahko raste tudi na račun uničevanja okolja in izrabljanja naravnih bogastev. K rasti BDP prispevajo namreč vsi produkti in storitve, med drugim tudi skrb za zapornike, ki jih je v ZDA denimo že toliko, kot je državljanov Slovenije. Čeprav ogromno število zapornikov nikakor ni znak kvalitete življenja v neki državi, to vseeno dviga njen BDP, sploh ker so mnogi zapori v ZDA zasebna podjetja.

Pred nekaj desetletji je Amartya Sen, ameriški ekonomist indijskega rodu, že predlagal vpeljavo alternativnega indeksa človekovega razvoja, ki bi bolje kot BDP povzemal dejanski napredek predvsem revnejših držav. Poleg aktivnosti ekonomije indeks vsebuje še podatke o izobraženosti in zdravstvenem stanju prebivalcev države. Pri Združenih narodih se je kar prijel in pokazal, denimo, da marsikatera država, ki po BDP hitro napreduje, po indeksu človekovega razvoja ni pretirano uspešna. Na Bližnjem vzhodu so nekatere izvoznice nafte ekonomsko uspešne, življenje povprečnega državljana pa ni prav nič rožnato.

Tudi Joseph Stiglitz, ki je bil gonilna sila Sarkozyjeve skupine, se strinja, da povprečni BDP na prebivalca ne odraža dovolj dobro stanja napredka v posamezni državi, saj lahko povprečni BDP raste, čeprav gre dobro le peščici najbogatejših, dejansko pa so ljudje revnejši. Zato je predlagal, da bi povprečje nadomestili z mediano, ki predstavlja srednjo vrednost zaporedja števil. Če števila uredimo po velikosti, je njihova mediana število, ki je na sredini zaporedja. Mediana zaporedja 1, 2, 3, 8, 9 je tako 3, ker je to število na sredini zaporedja, medtem ko je povprečje oziroma aritmetična sredina zaporedja 4,6.

Prednost mediane pred aritmetično sredino je, da osamelci oziroma števila, ki znatno odstopajo od drugih vrednosti zaporedja, manj vplivajo na njeno vrednost. Peščica enormno bogatih lahko dvigne povprečje, ne vpliva pa na mediano. Zato Stiglitz zagovarja idejo, da bi napredek družbe merili z mediano družinskega dohodka. Kot ugotavlja, se je realna mediana družinskega dohodka v ZDA od leta 2000 celo zmanjšala, medtem ko je BDP per capita dokaj strmo naraščal.

Razširiti je treba nabor kazalcev

Komisija Stiglitz-Sen-Fitoussi je k sodelovanju povabila še druga ugledna akademska imena, ki so sodelovala na več sestankih v letih 2008 in 2009. 14. septembra 2009 je nato komisija v Parizu v navzočnosti Sarkozyja predstavila tristo strani dolgo poročilo, ki je na voljo tudi na spletu (www.stiglitz-sen-fitoussi.fr).

Komisija je prišla do zaključka, da je zgolj v eni sami številki nemogoče povzeti stanje razvoja neke nacije. BDP se temu cilju sicer zelo dobro približa in je kakovosten prvi pokazatelj stanja, a ga je treba dopolniti. Člani komisije so uporabili prispodobo avtomobila, katerega stanje med vožnjo spremljamo preko kazalcev na armaturni plošči. Hitrost avtomobila je morda najpomembnejši podatek, a za uspešno in dolgotrajno vožnjo ni zadosten. Vedeti moramo tudi, koliko imamo goriva v rezervoarju, koliko kilometrov smo že naredili, kakšna je temperatura hladilne tekočine in podobno. Enako je s stanjem države. Poleg ekonomskih parametrov obsega trgovanja je dobro poznati vsaj še podatke o zdravju, izobraženosti, okolju, brezposelnosti, premoženjskem stanju, socialni povezanosti in politični angažiranosti državljanov.

Parametri in meritve, ki jih spremljamo, seveda neposredno vplivajo na politične odločitve. Če spremljamo in vrednotimo le rast BDP, politiki gotovo ne bodo sprejemali ukrepov, ki bi nadaljnjo rast morda ogrozili, čeprav bi po drugi strani dvignili kvaliteto življenja v državi. ZDA prav zato že pripravljajo vpogled v ključne kazalce stanja države, ki bo dostopen na spletu (stateoftheusa.org). Tudi evropska komisija je sprožila pobudo za iskanje alternativnih idej, kako spremljati razvoj (www.beyond-gdp.eu), s podobnimi projekti pa se intenzivno ukvarja tudi OECD.

Iskanje alternativ vrednotenja napredka družbe se danes odvija vzporedno s preoblikovanjem ekonomskega sistema, ki je bil med nedavno finančno krizo blizu kolapsa. Ena od značilnosti kapitalizma je namreč, da ima vgrajeno notranjo sposobnost za prilagajanje vedno novim okoliščinam. Čeprav občasno zaide v hude krize in je že tik pred propadom, se mu vseeno vedno znova uspe prilagoditi.

Prihaja kapitalizem 4.0?

Avstrijski ekonomist Joseph Schumpeter je proces razvoja kapitalizma opisal kot “kreativno destrukcijo”. Vpeljava nove tehnologije praviloma povzroči propad industrije, ki je temeljila na starejši verziji tehnologije. Vpeljava DVD-jev je tako s kreativno destrukcijo uničila industrijo videokaset. Danes vemo, da velja nekaj podobnega tudi za sam kapitalistični sistem. Tudi kapitalizem se razvija po mehanizmu nekakšne notranje “kreativne destrukcije”, ki povzroči, da se zaradi nakopičenih notranjih kontradikcij ne zlomi enkrat za vselej, kot je denimo napovedal Karl Marx, ampak se notranje preoblikuje.

Britanski ekonomist Anatole Kaletsky v knjigi Capitalism 4.0: The Birth of a New Economy in the Aftermath of Crisis (Public Affairs, 2010) razvija tezo, da gre pri zadnji krizi za novo institucionalno preoblikovanje samega kapitalizma. V preteklosti sta bili že dve takšni veliki krizi: v tridesetih in v sedemdesetih letih. Iz obeh je izšla nova oblika ekonomskega sistema, ki je bil bistveno drugačen od prejšnje verzije.

Prvo obdobje kapitalizma zaobjema devetnajsto stoletje do velike gospodarske krize leta 1929. Takrat se je sesul klasični kapitalizem, katerega temeljna značilnost je bila stroga delitev na sferi ekonomije in politike, ki morata biti čim bolj ločeni. Druga verzija kapitalizma, ki se je vzpostavila pred drugo svetovno vojno in je doživela razcvet prva desetletja po vojni, je temeljila na veri, da lahko prav država s pomočjo mehanizmov, ki jih ima na voljo, upravlja ekonomije tako, da delujejo kar najbolje. Veljalo je prepričanje, da trgi sami po sebi niso sposobni uravnavati ekonomije in najti ravnovesja, zato mora država ves čas aktivno posredovati.

Globalna kriza konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je kapitalizem spet prisilila k redefiniciji samega sebe. Začel se je vzpon neoliberalne doktrine prostega trga, ki sta jo sprva propagirala predvsem Margaret Thatcher in Ronald Reagan. Tretja generacija kapitalizma je trdila, da imajo trgi zmeraj prav, država pa se skoraj vedno moti. To je bilo ravno nasprotje kapitalizma druge generacije, ki je trdil, da ima država zmeraj prav, trgi pa skoraj nikoli.

Simbolno je konec tretje generacije kapitalizma, ki ga pooseblja ideologija tržnega fundamentalizma, predstavljalo pričanje dolgoletnega predsednika ameriške centralne banke Alana Greenspana 23. oktobra 2008 pred ameriškim kongresom. Tam je priznal, da je živel štirideset let v prepričanju, da tržni principi zelo dobro delujejo, zdaj po krizi pa je v šoku, saj se je izkazalo, da temu ni tako.

Po prepričanju mnogih predstavlja ekonomska kriza 2007-2009 ponovno prelomnico, ki bo spodbudila nastanek nove, tokrat že četrte verzije kapitalizma. Kapitalizem 4.0 bo moral izhajati iz spoznanja, da delajo napake tako trgi kot tudi država, a ne zato, ker bi bili politiki nesposobni in skorumpirani, bankirji in gospodarstveniki pa pretirano pohlepni, ampak ker je svet prezapleten, da bi ga zaobjeli v poenostavljenih modelih. Ker nihče ni nezmotljiv in ni več univerzalnega vzorca, kako se je edino prav odzivati, je treba vsako situacijo posebej obravnavati in po možnosti empirično preizkusiti, kateri mehanizmi bi v konkretnem primeru najbolje delovali.

Deli