Leta 1798 je Thomas Robert Malthus v svojem “Eseju o načelu populacije” slavno napovedal, da pridelava hrane ne bo mogla slediti naraščanju človeške populacije, saj je površina zemlje, ki jo lahko uporabimo za kmetijstvo, omejena. Vendar se je njegova napoved, da omejena količina kmetijskih površin ne bo mogla nahraniti vedno večjega števila ljudi, kmalu izkazala za napačno.

Gnojilo, pridelano iz zraka

V letih od 1840 do 1880 je gnojenje z gvanom bistveno povečalo pridelek evropskega kmetijstva, trgovanje s tem naravnim gnojilom pa je postalo dobičkonosen posel. Na nekaterih odmaknjenih otokih ob obalah Afrike in Južne Amerike se je nabralo zelo veliko ptičjih iztrebkov, ki so bogati z dušikom in fosforjem. Ker dežja v tistih krajih skorajda ni bilo, se iztrebki niso spirali v morje, ampak so se le kopičili. Žal so bili lahko dostopni viri gvana hitro izčrpani, hkrati pa se je povečalo tudi povpraševanje, zato je bilo treba najti učinkovito alternativo.

Kriza s pomanjkanjem gnojil je bila ob koncu devetnajstega stoletja tako huda, da so iznajdbo postopka za pridobivanje umetnih gnojil postavili v sam vrh znanstvenih prioritet. Vseeno je trajalo več kot desetletje, preden sta Fritz Haber in Carl Bosch leta 1909 iznašla način, kako pridobiti velike količine umetnega gnojila dobesedno iz zraka. Kasneje sta si oba prislužila tudi Nobelovo nagrado, njun kemijski proces pa od leta 1913 neprestano oskrbuje kmetijstvo z gnojili. Danes pride kar polovica dušikovih atomov, ki jih imamo v svojih telesih, iz tovarn amonijaka, ki za izvajanje Haber-Boschevega procesa porabijo več kot odstotek vse svetovne letne oskrbe energijo.

Kmalu po uvedbi umetnih gnojil so drugo pomembno revolucijo v kmetijstvu povzročili traktorji. A ne zato, ker bi bili bolj učinkoviti, kot so bili denimo konji, ampak ker kmetje niso več potrebovali dodatnih kmetijskih površin za pridelavo krme. Leta 1915 je bilo v Ameriki kar enaindvajset milijonov konj, za njihovo prehrano pa je bila namenjena kar tretjina vseh kmetijskih površin. Uvedba traktorjev je tako sprostila velikanske količine polj, na katerih so lahko kmetje gojili hrano za ljudi in ne več za delovno živino.

Vendar pa je pomanjkanje hrane še vedno pestilo tretji svet. Sredi šestdesetih let se je zdelo, da je Indija na pragu velike lakote, saj je suša močno oklestila pridelek žita. Iz tujine je sicer prihajala pomoč, a je komaj zadostila vse večjim potrebam. Podobne razmere so bile tudi v drugih “državah v razvoju”, zato je bilo treba hitro iznajti način, ki bi odpravil pereči problem lakote. Rešitev se je pojavila z iznajdbo novih sort pritlikavih poljščin, ki so ob intenzivnem gnojenju in namakanju dobro obrodile, kar poznamo pod pojmom zelena revolucija.

Ob koncu druge svetovne vojne je Američan Cecil Salmon na Japonskem zbral več različic žitnih semen, med drugim tudi sorto, ki so jo poimenovali “Norin 10”. Njena značilnost je bila, da je zrasla le do polovice običajne višine, ki je značilna za pšenico, saj je imela mutacijo na enem izmed svojih genov. Zbrana semena je Salmon poslal v ZDA, kjer jih je začel preučevati Orville Vogel. Težava, s katero so se srečevali takratni agronomi, je bila, da jim z dodajanjem gnojil ni uspelo pomembno povečati pridelka znanih sort pšenice, saj so gnojene rastline zrasle višje in se zato lomile pod lastno težo. Vogel se je zato lotil križanja japonske pritlikave sorte z ameriškimi.

Leta 1952 je Vogla obiskal Norman Borlaug, ki se je sočasno trudil s podobnimi križanji v Mehiki. Z Voglovimi izkušnjami in japonskimi semeni je v nekaj letih vzgojil pšenico, ki je imela bistveno večji donos kot prej znane sorte, in si za svoj prispevek k zeleni revoluciji leta 1970 prislužil Nobelovo nagrado za mir. Leta 1963 je bilo že kar 95 odstotkov vse mehiške pšenice, ki so jo sejali, Borlaugove. To je povzročilo, da je skupni pridelek pšenice v Mehiki narasel kar za šestkrat glede na leto 1944, ko je Borlaug prispel v Mehiko, država pa je postala neto izvoznica pšenice.

Žal pa nova sorta pšenice sprva ni bila dobro sprejeta v Indiji in Pakistanu. Zaradi najrazličnejših političnih, nacionalnih in ideoloških preprek je bila prva dobra žetev nove sorte pšenice pod streho šele leta 1968, ko je bilo žita naenkrat toliko, da so ga morali skladiščiti tudi v šolah, saj niso imeli dovolj drugih primernih objektov. V sedemdesetih je postala Indija celo izvoznica žita, pridelava pa se je potrojila. Zeleno revolucijo je nadgradil še pritlikavi riž, ki je v naslednjih letih pomembno vplival na azijsko kmetijstvo.

Od leta 1900 se je število ljudi na svetu povečalo za več kot štirikrat, količina pridelanih poljščin pa za šestkrat. Bistvena pri tem velikem uspehu človeštva je bila prav uvedba umetnih gnojil in rastlinskih sort, ki se dobro odzivajo na dodatno gnojenje. Vendar pa je takšno intenzivno kmetijstvo poleg dobrih prineslo tudi nekaj slabih posledic.

Eden izmed problemov sodobnega kmetijstva, ki ga je prinesla zelena revolucija, je obstoj velikih območij monokultur. Vsi kmetje so kupovali isto seme in naenkrat je bila večina kmetijskih rastlin genetsko skorajda enakih, zato so postale poljščine bolj občutljive za škodljivce. To je med drugim pomenilo, da so morali uporabiti tudi kemične zatiralce škodljivcev.

Zastrupljanje okolja s pesticidi je z leti postajalo vse hujše, zato so se pojavila močna in upravičena nasprotovanja novemu intenzivnemu načinu kmetijstva. Vendar pa resne alternative ni bilo, saj so razni pristopi “bio” kmetovanja, pri katerem ni dovoljeno uporabljati kemikalij, lahko le priboljšek za najbogatejše, ne pa resna alternativa za nahranitev vsega sveta. “Bio” kmetovanje ima namreč slabše donose in s takšno pridelavo nikakor ne bi mogli nahraniti toliko ljudi, kolikor nas je danes na planetu.

Druga zelena revolucija

Vendar znanost še ni rekla zadnje besede. Govori se o drugi zeleni revoluciji, ki jo bo prinesla uporaba gensko spremenjenih poljščin. Z bolj sofisticiranimi načini prenosa genov, kot so jih uporabljali nekoč, ko so rastline na slepo križali ali s postopki radioaktivnega sevanja mutirali semena in opazovali, kaj nastane (na ta način so prišli do mnogih rastlin v naši prehrani, ki jih dojemamo kot “naravne”), lahko danes ustvarijo rastline, ki so bolj zdrave in odpornejše proti boleznim, zato za njihovo gojenje porabimo bistveno manj kemikalij.

Kot vemo, je skorajda vse kulturne rastline človek skozi stoletja pridelave na neki način “genetsko spremenil”. S križanji in selekcijo je vzgojil takšne rastline, ki so mu bile pogodu. Korenje je denimo oranžno, ker so v šestnajstem stoletju na Nizozemskem opazili takšno mutacijo in jo uspešno razmnožili. Pšenica je že tako genetsko spremenjena, da v naravi, brez človekove pomoči, niti ne bi mogla več uspevati. Podobno je tudi z drugimi rastlinami, s katerimi se hrani večina človeštva.

Seveda je treba biti pri vpeljavi novih tehnologij pazljiv, zato dodatna skrb vsaj pri rastlinah, ki jih uporabljamo v prehrani, ni odveč. Nesmiselno pa je, kot to počne Evropa, povsem blokirati novo tehnologijo, ki lahko med drugim bistveno zmanjša onesnaževanje okolja s kemikalijami in izboljša kakovost hrane. Danes vemo, da nekatera osrednja živila niso najbolj zdrava. V preteklosti se je gledalo predvsem na to, da se bo pridelalo čim več kalorij, da ne bi bilo lakote, danes pa je znanost pred novo nalogo, da naredi hrano tudi bolj zdravo, kar ji prav z uporabo genske tehnologije že uspeva.

Če bi denimo kivi, ki je nastal s križanjem, danes podvrgli testom, ki jih morajo prestati gensko spremenjena živila, ga ne bi spustili na trg. Pri majhnem številu ljudi povzroči namreč zelo hude alergijske reakcije, podobno kot tudi razni oreški in podobni znani alergeni. Vendar ga najdemo skorajda v vsaki bolje založeni trgovini.

Z gensko spremenjenimi rastlinami so še vedno povezani mnogi iracionalni strahovi, ki jih bomo morali Evropejci kmalu premagati, saj s svojimi predsodki ne škodimo le sebi, ampak tudi drugim ljudem predvsem v nerazvitem svetu, ki ne morejo gojiti zanje bolj primernih sort poljščin, ker bi tako ogrozili izvoz v Evropo. Vrednota nam mora postati kakovostna, zdrava in varna hrana, katere pridelava čim manj negativno vpliva na okolje.