V svojih “modrovanjih” pred novinarji na tiskovnih konferencah je nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld izrekel veliko nenavadnih misli, ki se bodo še dolga leta uvrščale v zbirke zabavnih citatov. Leta 2002 je tako znanje razdelil na tri kategorije: na tisto, kar vemo, da vemo, na tisto, kar vemo, da ne vemo, in na tretjo opcijo: kar niti ne vemo, da ne vemo. Vplivna knjiga Nassima Nicholasa Taleba z naslovom The Black Swan: The Impact of the Highly Improbable (Random House, 2007/2010; slovenski prevod Učila, 2010) govori prav o velikem pomenu te zadnje, tretje kategorije Rumsfeldove klasifikacije znanja, ko niti ne vemo, da nečesa ne vemo.

Ljudje smo po naravi slepi za črne labode

Pred petsto leti je Francis Bacon ob postavljanju metodoloških temeljev sodobne znanosti ugotavljal, da smo ljudje že po svoji naravi nagnjeni k nekaterim miselnim zmotam. Te napake povprečnega človeškega uma je poimenoval slepila oziroma “idole” in zanje trdil, da so “najgloblje zmote človeške misli”. Nekatera izmed teh slepil so nam že vrojena in so del naše narave, druga pa privzamemo, ko se vključimo v določeno kulturo.

Najpomembnejša od sicer štirih vrst miselnih napak, ki jih je opisal Bacon, so slepila plemena (idola tribus), ki so skupna vsem ljudem. Izvirajo iz dejstva, da smo ljudje narejeni tako, da vidimo svet bolj urejeno, kot je v resnici. Ko sprejmemo določeno pojasnitev delovanja sveta, se je močno držimo in se ne menimo za morebitne indice, ki pričajo o zmotnosti razlage, ki smo jo prevzeli.

Prav slepila plemena kot posledica človeške “plemenske” narave so tista, ki so po mnenju Bacona v preteklosti najmočneje negativno vplivala na razvoj dotedanje znanosti. Naši možgani so namreč narejeni tako, da iščejo urejenost in dogodke urejajo v smiselne celote oziroma zgodbe. Prav zaradi te značilnosti, ki se je je dobro zavedal že Bacon, človeštvo trpi še danes. Pogosto namreč vidimo povezave in urejenost tam, kjer jih v resnici ni.

V knjigi Črni labod Taleb aplicira to zmoto poenostavljanja in idealizacije, ki smo ji ljudje podvrženi že po naravi, na samo naključnost. Po njegovem v današnji družbi ni težava, da se ne bi zavedali naključnosti in odsotnosti informacije, ampak je problem v tem, da v svetu prepogosto predpostavljamo točno določen model naključnosti, ki ga lahko matematično opišemo in tako tudi predvidimo. Prav zato, ker lahko določeno podzvrst naključnih dogodkov zelo dobro matematično opišemo in modeliramo, jo radi vidimo povsod, tudi tam, kjer naključni dogodki niso te najbolj preproste vrste.

Tako “preprosto” naključnost statistično opišemo z zvonasto ali Gaussovo krivuljo, velja pa za dogodke, ki medsebojno niso odvisni, kot je denimo metanje kocke ali kovanca, kjer prejšnji izid meta nima nobenega vpliva na naslednjega. Vendar za dogodke, ki so značilni za človeško družbo, tovrstne idealizirane predpostavke praviloma ne veljajo, zato nastopijo težave, če poskušamo z matematičnimi prijemi, ki so jih razvili za opisovanje teh “preprostih” naključij, izračunavati tveganja v dejanskem svetu človeške družbe. “Preprosta” naključnost je abstrakcija, ki zelo dobro opiše dogodke, ki so povsem neodvisni, ni pa dobra za modeliranje okoliščin, kakršne denimo vladajo v naši civilizaciji.

Značilnosti črnih labodov

Ključni problem “preproste” naključnosti je, da ne zna zaobjeti in vrednotiti ekstremnih dogodkov, ki se zgodijo dokaj redko, a ko se, vse postavijo na glavo. Takšne izredne dogodke Taleb imenuje črni labodi. Dolgo je namreč veljalo prepričanje, da so vsi labodi le beli, nato pa so leta 1697 povsem nepričakovano v južni Avstraliji odkrili črne labode, katerih obstoja prej v Evropi niso poznali.

Poenostavljeno rečeno je črni labod dogodek, ki spremeni pravila igre oziroma okvir, v katerem živimo. Spremeni se horizont možnega in zamisljivega. Pri črnem labodu ne gre le za to, da se zgodi nekaj nepredvidenega, ampak je pomembno tudi, da ima to nepredvidljive posledice za ves sistem. Primer takega ekstremnega dogodka, ki je bistveno vplival na tok zgodovine oziroma na naše dojemanje in razumevanje sveta, je bil 11. september, ko sta se letali zaleteli v nebotičnika na Manhattnu.

Taleb definira dogodek, ki se kvalificira za črnega laboda, s tremi karakteristikami. Dogodek je zelo malo verjeten oziroma ga vnaprej ne moremo in ne znamo napovedati, hkrati pa ima velike posledice za ves sistem. Poleg tega, da so črni labodi nepredvidljivi in povzročijo spremembo sistema, Taleb opredeli še tretjo značilnost, po kateri se nam za nazaj zdijo kot nekaj zgodovinsko nujnega in neizbežnega. Primer takega “dogodka” je bila denimo iznajdba interneta konec dvajsetega stoletja.

Taleb v knjigi ostro kritizira modeliranje delovanja ekonomije zgolj skozi “običajno” teorijo verjetnosti, ki ne upošteva črnih labodov. Opiše veliko primerov iz zgodovine, ko so tudi zelo učeni ljudje spregledali, da naključje preveč idealizirajo, ko ga vpeljujejo v svoje matematične modele.

Eden izmed takih tragičnih primerov je bil projekt na “znanosti” osnovanega investicijskega sklada Long-Term Capital Management (LTCM), pri katerem sta sodelovala nobelovca za ekonomijo iz leta 1997 Myron Scholes in Robert C. Merton. Nagrado sta si prislužila z razvojem enačbe, ki je znala izračunati tveganje pri raznih borznih transakcijah, in so jo uporabljali tudi pri poslovanju omenjenega sklada. Žal je enačba temeljila na Gaussovi verjetnosti, ki ni upoštevala nevarnosti pojava črnih labodov. Sklad je imel sprva velike dobičke in je privabljal vedno nove vlagatelje, a na žalost “čudežna enačba”, na kateri so temeljile poslovne odločitve, ni znala predvideti tveganja zaradi pojava izvenserijskih dogodkov oziroma črnih labodov. Tako je ruska finančna kriza leta 1998, ki sicer ni bila ravno ekstremen primer borznega črnega laboda, sklad povsem uničila, saj je v nekaj mesecih izgubil vse svoje premoženje.

V ekonomiji gre praviloma za kompleksne sisteme, v katerih delujejo medsebojno povezane pozitivne povratne zanke, tako da je njihov razvoj zelo težko napovedovati. Podobno se obnaša tudi vreme, za katerega metaforično pravimo, da lahko že utrip metuljevih kril na enem koncu planeta posledično pomeni, da bo čez nekaj tednov na drugem koncu planeta zato vihar in ne brezvetrje. Dolgoročno napovedovanje vremena je zato nemogoče, saj so enačbe zelo občutljive tudi za malenkostno spremembo začetnih pogojev, ki jih nikoli ne moremo izmeriti dovolj natančno.

Kako se zavarovati pred črnimi labodi?

Taleb nam svetuje, da se trudimo graditi robustno družbo, ki ne bo pretirano občutljiva za pojave črnih labodov. Ustvariti moramo sistem, ki bo čim bolj odporen proti nenapovedanim ekstremnim dogodkom. Zgled nam je lahko kar narava, v kateri ni vse najbolj učinkovito, je pa zato prilagojeno temu, da se okoliščine lahko hitro spremenijo.

Da bi imeli dolgotrajno stabilen sistem, je treba poskrbeti za robustnost, kar pomeni, da mora biti sistem kolikor se le da prilagojen za pojave hujših kriz in nepredvidljivih dogodkov. V naravi vsi procesi niso idealno optimirani, veliko je podvajanja in rezerv, ki pa pridejo prav ravno v času kriz. Ko nekaj optimiramo, sistem namreč idealno prilagodimo zgolj konkretnim okoliščinam. A če se te spremenijo, smo naenkrat zelo slabo prilagojeni novim razmeram. Taleb se pošali, da bi nekateri “klasični” ekonomisti takoj prodali eno ledvico, če bi imeli možnost, da optimizirajo denimo človeško telo.

Graditi je treba take sisteme, ki se ne bodo sesuli ob nepredvidljivih dogodkih, ampak bodo imeli dovolj notranje prilagodljivosti, da se bodo nekako znašli tudi v okoliščinah, ki jih vnaprej ne moremo predvideti. Eno Talebovih priporočil je, naj podjetja in organizacije ne živijo v prepričanju, da so tako dobra, da jih nič ne more pripeljati do propada, oziroma da so tako velika, da si družba ne more privoščiti njihovega kolapsa, zato jih bo že nekako rešila, ko se bodo morala nekoč soočiti z velikim črnim labodom.

Deli