Kaj je narobe s slovenskim visokošolskim prostorom?

    Pred časom sem dobil poziv Urada za slovence v zamejstvu in po svetu, naj zapišem kaj je po mojem mnenju potrebno storiti za izboljšanje slovenskega visokošolskega prostora, in omenim tudi povezane problematike. Poziv so poslali mnogim slovenskim raziskovalcem v tujini in zanimivo bi bilo spoznati rezultate te poizvedbe: v čem se vsi strinjamo, kaj poudarjamo, in pri čem se ne strinjamo.

    Po predlogu Saša Dolenca spodaj objavljam svoj odgovor na poziv. Slovenski prostor najprej subjektivno primerjam z nizozemskim in nato ocenim zakaj ni migracije uspešnih raziskovalcev v Slovenijo. Vesel bom vsake pripombe o tem kje se motim itd. Opravičujem se za slovnične napake.

    Odgovor na poziv Urada za slovence v zamejstvu in po svetu

    Zahvaljujem se vam, da ste se o problematikah v slovenskem visokošolskem in akademskem prostoru odločili posvetovati tudi s slovenskimi raziskovalci v tujini. Menim, da so ti ključnega pomena pri reformi tega prostora, vendar so redko aktivno vključeni v razprave o spremembah v njem. Razlog je deloma v njihovem pomanjkanju časa, deloma v pomanjkanju interesa v Sloveniji za njihove poglede.

    Spodaj poskušam na kratko odgovoriti na dve vprašanji, ki se mi zdita najpomembnejši: zakaj zaposleni na slovenskih visokošolskih ustanovah ne dosegajo takšnih raziskovalnih rezultatov kot tisti, ki so zaposleni na uspešnih visokošolskih ustanovah v tujini, ter zakaj se tako malo izkušenih in uspešnih raziskovalcev iz tujine odloči za delo v Sloveniji. Pri tem se naslanjam izključno na svoje osebne izkušnje z delom na slovenskih in tujih univerzah. Za temeljito oceno vzrokov in rešitev teh problematik bi bila potrebna širša raziskava, oz. mnenje drugih raziskovalcev (tudi v Sloveniji), ki imajo dolgotrajno mednarodno izkušnjo.

    Namerno ne bom govoril o vračanju Slovencev, saj bi po mojem mnenju morali v Sloveniji biti odprti do vseh ljudi (vseh nacionalnosti), ki imajo izkušnje, katerih v Sloveniji primanjkuje, ter so pripravljeni delati v Sloveniji.

    Na hitro o meni: zadnjih 14 let sem bil zaposlen na različnih univerzah v tujini, najprej kot doktorski študent, potem kot post-doktorski študent, sedaj pa za nedoločen čas kot docent na Fakulteti za ekonomijo in poslovne vede Univerze v Amsterdamu, kjer delujem večinoma raziskovalno. Leta 2007 sem iz osebnih razlogov svojo zaposlitev na Univerzi v Amsterdamu nekoliko zmanjšal in se s 25% zaposlil na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije na Univerzi na Primorskem.

    Naj naštejem nekaj dejavnikov, ki po mojem mneju ovirajo raziskovalce v Sloveniji pri doseganju vrhunskih rezultatov. Vsakega od naštetih dejavnikov primerjam s svojo izkušnjo na Nizozemskem. Moje mnenje seveda temelji na omejenih osebnih izkušnjah: morda se kje motim, stvari pa se tudi spreminjajo. Navsezadnje je nekaj slovenskih raziskovalnih skupin povsem konkurenčnih v mednarodnem merilu.

    1.
    V Sloveniji so zaposleni na univerzah pojmovani predvsem kot pedagoški delavci. Za raziskovalno delo pravzaprav niso niti plačani, niti nagrajeni. Celotni delež zaposlitve si morajo pokriti s pedagoškimi urami in to pripelje do naslednjih problemov:
    – nimajo časa za raziskovalno delo
    – raziskovalno delo na univerzi ni financirano drugače kot preko projektov, zato se vsi borijo za zanesljivo zaposlitev s čim bolj pedagoškim delom (predmete predavajo neprimerni predavatelji)
    – tisti, ki niso dovolj uspešni pri pridobivanju predmetov se skušajo pokrivati z projektnim delom; namesto, da bi raziskovali tisti, ki so raziskovalno uspešni.
    – oddelki ne morejo najeti odličnega raziskovalca, če zanj ne najdejo pedagoških ur.
    – tisti, ki so pedagoško pokriti, se ne trudijo pridobiti raziskovalna sredstva, saj se bojijo, da bi izgubili predmete.
    – asistenti, ki pripravljajo doktorat, so pedagoško še posebej obremenjeni, čeprav naj bi raziskovalci ravno v obdobju priprave doktorske dizertacije in takoj po njej naredili največji napredek. (ne vem kako je pri mladih raziskovalcih)

    Na Nizozemskem zaposlene na univerzah jemljejo predvsem kot raziskovalce. Vsi delavci na univerzi smo zaposleni 100%, ne glede na to koliko predavamo. V povprečju smo pedagoško obremenjeni le 50% (okoli 100 kontaktnih ur letno). Vsi se trudimo pridobiti raziskovalna sredstva, saj tako zmanjšamo svoje pedagoške obveznosti na minimum: nizozemska znanstvena agencija zahteva zagotovilo univerze, da bo prejemnik projektu namenil vsaj 75% svojega časa. Če po preteku projekta ni na voljo pedagoških ur, je to odlično, saj še naprej prejemamo 100% plačo, vendar smo časovno prosti za nadaljne raziskovanje. Predmeti nimajo fiksnih predavateljev. Vsako leto se pogajamo kdo bo predaval kateri predmet, upošteva se primernost predavatelja, raziskovalna uspešnost, projektno financiranje, itd. Fakultete so svobodne pri financiranju, a za finančno pokritje tudi same zelo odgovorne. Ob finančni stiski zaprejo kak oddelek oz. odpustijo neučinkovite posameznike (včasih tudi redne profesorje) oz. zmanjšajo plače. Po drugi strani nove zaposlene najamejo, kadarkoli imajo dovolj finančnih sredstev in z njimi lahko pridobijo raziskovalce, ki zelo obetajo. Poudarek je na iskanju tistih, ki bodo dobro delali v prihodnosti – ne tistih, ki so najboljše že naredili. Zelo aktivno se išče ljudi po celem svetu: za doktorska mesta se najema študente iz celega sveta, če le obetajo; akademske zaposlitve se oglašuje mladim doktorantom po najboljših univerzah v tujini. Doktorski študenti skorajda nimajo pedagoških obveznosti, a se morajo aktivno udeleževati mednarodnih znanstvenih srečanj oziroma vsaj del svojega študija preživeti na ugledni ustanovi v tretji državi.

    2.
    V Sloveniji se doktoranti zaposlijo na istem oddelku, kjer so doktorirali. Zaradi tega:
    – ni prehoda in akademske komunikacije med univerzami
    – ni sodelovanja med univerzami
    – je preveč ”inbreedinga”
    – je uspešnim raziskovalcem iz drugih univerz, fakultet, ali tujine otežen pristop
    – je premalo samokritike, raznolikosti in napredka

    Na Nizozemskem in po večini zahodnih držav je ravno zato skorajda pravilo, da doktoranti svojo prvo zaposlitev iščejo na drugi univerzi in se po možnosti na prvo univerzo vrnejo kasneje. Prosta mesta so široko in pravočasno oglaševana, postopki rekrutiranja so transparentni.

    3.
    V Sloveniji oddelki in fakultete niso nagrajeni za uspešno raziskovalno delo. Zaradi tega:
    – tudi posamezniki za to niso nagrajeni in torej niso motivirani.
    – fakultete niso motivirane, da bi najemale tiste, ki so raziskovalno zelo uspešni.

    Na nizozemskem je nagrada za uspešno raziskovalno delo različnih oblik: povišanje plače, manjše pedagoške obveznosti, več raziskovalnega denarja. Nagrajena je uspešnost v mednarodnem okolju – ne v državnem. Fakultete in univerze veliko denarja pridobijo zaradi mednarodne raziskovalne uspešnosti, bodisi preko projektov, ali pa preko denarnih vzpodbud, ki so del financiranja s strani države. Vse se borijo za čim boljše raziskovalce in jim omogočajo odlične pogoje za delo.

    4.
    Financiranje in napredovanje zaposlenih v Sloveniji je rigidno:
    – raziskovalna uspešnost ne pomeni višjo plačo in pozicijo.
    – uspešnemu raziskovalcu iz tujine ni mogoče ponuditi konkurenčne plače in pozicije.

    Na Nizozemskem se vsak zaposleni vsako leto pogaja o svoji plači in poziciji. Ker so univerze relativno svobodne pri nagrajevanju, bodo uspešne ljudi zadržale in motivirale z opaznim povišanjem plače. Če za nekoga menijo, da je izjemen raziskovalec, mu bodo ponudili profesorsko mesto brez večjih pedagoških obveznosti, raziskovalna sredstva, ter izjemno plačo – četudi je dosedaj bil le docent in ima le 35 let: če mu tega ne ponudijo, bo raje odšel v zda!

    5.
    Akademska kultura v Sloveniji mi deluje konfliktno, hierarhično, neprofesionalno in premalo motivirano.
    – vse kar poslušam o univerzah v Sloveniji je kdo je s kom skregan, kdo komu zameri ali nagaja.
    – ni enakopravnosti med podrejenimi in nadrejenimi; podrejeni ne ugovarjajo, ne opozarjajo na napake in sprejemajo delo izven njihovih obveznosti
    – nekateri zaposleni med delovnim časom delajo za drugega delodajalca ali honorarno.
    – nekateri raziskovalna sredstva skušajo izkoristiti za osebno porabo
    – nekateri niso sami po sebi motivirani za raziskovalno delo

    V tujini ne poznam pojma ”biti skregan”, razen seveda v izključno raziskovalnem smislu. Nasprotno, vse je usmerjeno v sodelovanje med zaposlenimi na oddelku, med oddelki, med fakultetami in med univerzami. Takšno sodelovanje je namreč najboljši način za neprekinjeno pridobivanje novih izkušenj in informacij. Sam raziskovalno sodelujem z oddelki za ekonomijo, biologijo, psihologijo, ter kognitivne znanosti na Univerzi v Amsterdamu, ter s 5 univerzami na Nizozemskem in po svetu. Brez tega ne bi mogel uspešno izvajati svojega dela. Zaposleni so dovolj finančno podprti, da jim ni potrebno iskati načinov za dodatni zaslužek. Tako ali tako pa čim več časa skušajo nameniti raziskovalnemu delu: v nasprotnem pri tem ne bodo uspešni in bodo ostali brez zaposlitve in možnosti za nadaljevanje akademske kariere. Profesorji niso formalno nadrejeni docentom in asistentom, zato velja občutek enakopravnosti. Vsi smo neprestano soočeni z najnovejšim napredkom na našem področju po svetu – preko tedenskih mednarodnih seminarjev oz. rednih mednarodnih srečanj in izmenjav, financiranih s strani oddelkov, kar nas motivira k čim večji raziskovalni uspešnosti. Dober do-diplomski študent ne bo avtomatično postal doktorski študent, potrebno je biti za takšno delo motiviran in imeti dobre ideje.

    6.
    V Sloveniji ves akademski diskurz poteka v slovenščini. Zato:
    – zaposleni niso izkušeni v akademski angleščini
    – tujci ne morejo delati na slovenskih univerzah

    Na nizozemskem je akademski diskurz, od magistrskih nalog dalje, v angleščini. Na moji fakulteti so vsa predavanja od tretjega letnika dalje v angleščini, poleg tega prva dva letnika ponujamo hkrati v nizozemščini in angleščini. Zaposlenih imamo več kot 30% tujcev, od katerih marsikateri ne govori nizozemsko, zaposlene (od doktorskih študentov dalje) iščemo po celem svetu, izključno po kriteriju raziskovalnega potenciala.

    7.
    V Sloveniji ni javne razprave o vlogi visokega šolstva za razvoj družbe, davkoplačevalci ne zahtevajo učinkovite porabe denarja.
    – zaposleni na univerzi imajo občutek, da jim akademska služba in pozicija pripadata, ni povdarka na trudu in znanstveni odličnosti
    – akademska služba je zanimiva zaradi varnosti in javnega položaja, namesto, da bi bila zanimiva zaradi dostopa do raziskovalnih možnosti in nadaljnega učenja/izpopolnjevanja.
    – ohranja se neučinkovit sistem, kjer univerze trošijo javna proračunska sredstva, vendar na lestvicah, ki merijo znanstveno odličnost, zaostajajo celo za univerzami iz drugih vzhodnoevropskih držav

    (na Shanghajski lestvici 2010 najvišje uvrščena slovenska Univerza v Ljubljani [rank 400-500] zaostaja za dvema univerzama na Poljskem [rank 300-400], eno na Češkem [rank 200-300], dvema na Madžarskem [rank 300-400]).

    Na Nizozemskem so davkoplačevalci na splošno bolj kritični do neučinkovite porabe javnega denarja, poleg tega pa pričakujejo, da so njihove univerze v evropskem vrhu. Sistem, ki omogoča in finančno nagrajuje uspešno raziskovalno in pedagoško delo (in omogoča sankcioniranje neuspešnih), proizvaja boljše raziskovalce, ti pa svojim študentom predajajo bolj kvalitetno in nezastarano znanje. Problem kompetitivnega sistema je, da ne podpira nujno marginalnih akademskih področij. Tistim nacionalnega družbenega pomena se lahko nameni majhen delež sredstev izven sistema in se poskusi skrbeti za njihovo kakovost na kak drug način (če je to možno).

    Zakaj se na visokošolskih in raziskovalnih ustanovah v Sloveniji ne zaposli več sposobnih in uspešnih raziskovalcev iz tujine?

    Najprej bi rad povdaril, da bi po mojem mnenju iz tujine bilo dobro privabiti tiste, ki so tam že uspešni. Slovenske štipendiste s pogoji štipendij silimo k vrnitvi (mislim, da to dela Banka Slovenije) takoj po doktoratu, ko bi se sicer morali aktivno mednarodno vključiti v raziskovalno delo, kar ni prav. Moramo jih motivirati za vrnitev v Slovenijo, ne pa jih k temu siliti, saj bomo sicer izgubili še tiste, ki razmišjajo o vrnitvi.

    Nekdo, ki je v tujini akademsko uspešen in tam vajen živet, bo iskal zaposlitev, kjer:
    a) je zanimivo in vzpodbudno raziskovalno okolje, odprto do novih ljudi od vsepovsod
    b) redno in pogosto srečuje veliko uspešnih raziskovalcev iz celega sveta
    c) ima možnost sodelovanja in osebne nadgradnje
    d) ima možost za pridobitev raziskovalnih sredstev zaradi svoje raziskovalne uspešnosti
    e) ima dobro plačo
    f) ima visoko akademsko pozicijo
    g) ima čim manjše pedagoške obveznosti na čimbolj primernih področjih
    h) ima čim manj birokratskih obveznosti
    i) ima čim bolj stalno zaposlitev in možnost svobodnega iskanja doktorskih študentov
    j) lahko komunicira v jeziku, ki ga je vajen
    k) ima neakademske razloge (osebne itd.) za življenje

    Medtem ko mnoge univerze v tujini ponujajo (a)-(j), zaposlitev v Sloveniji trenutno ponuja predvsem (k). Menim, da v Sloveniji še nekaj časa ne bomo mogli ponuditi (a)-(c). Če želimo v Sloveniji zaposliti koga, ki mu sicer ni težko najti zaposlitve v tujini, bi bilo zato nujno, da postanemo vsaj na (d)-(j) čim bolj konkurenčni.

    ——

    Svojemu sestavku bi dodal še tole:

    Univerze na Nizozemskem so predvsem raziskovalne univerze, kot so tudi boljše univerze v Združenem Kraljestvu in v ZDA. Raziskovalna univerza (kjer zaposlene jemljejo primarno kot raziskovalce), je načeloma dražja kot tista, ki se posveča pedagoškemu delu in vprašati se je treba, če smo jo v Sloveniji pripravljeni financirati – in sistemsko omogočiti. Zaposleni na slovenskih univerzah se morajo vprašati, če so pripravljeni sprejeti bolj tekmovalen in odprt a tudi meritokratski sistem v zameno za veliko boljše nagrade v obliki finančnih sredstev, raziskovalnih možnosti, svobode in osebnega napredka, a tudi več rizikov. Davkoplačevalci se morajo vprašati na kakšnih univerzah naj študirajo njihovi otroci in koliko so za to pripravljeni plačati. Obstaja alternativna možnost: da ohranimo poceni univerzo s poudarkom na zanesljivem pedagoškem delu, dodatno financiranje pa usmerimo v podporo slovenskim študentom za študij na uglednih univerzah v tujini. A tudi za kvalitetno pedagoško delo je bolj primeren nekdo, ki se je področja naučil na prvovrstni inštituciji v tujini.