Sprenevedanje in odločnost danes in nekoč (2)

    Kot sem obljubil v včerajšnji objavi, danes objavljam primer bolj neizprosne kritike kopiranja. Gre za  delo Laokont Gottholda Ephraima Lessinga iz leta 1766, v katerem se posveti primerjavi med slikarstvom in pesništvom. (Sam sem čez poletje prebiral angleški prevod s konca 19. stoletja.)

    Knjiga za jedro razprave uporablja Laokontovo skupino, kiparsko uprizoritev Laokonta, svečenika, ki je Trojance svaril pred trojanskim konjem in si s tem nakopal gnev bogov, medtem ko ga za kazen skupaj z njegovima sinovoma davita morski kači. Na nekem mestu Lessing pravi:

    Virgil je prvi in edini,[3] ki uprizarja tako očeta kot otroka v goltajočem primežu kač; kiparji so storili enako, čeprav kot Grki ne bi smeli; verjetno so torej to naredili zaradi Virgilovega primera.

    Ni ključna ta misel, zato pa opomba k besedam “prvi in edini”, v kateri Lessing pravi:

    Ne pozabljam, da je v oporekanje temu mogoče navesti sliko, ki jo omenja Eumolp pri Petroniju. […] A naj mi bo dovoljeno reči, da romanopisec ni zgodovinar. Omenjena galerija in slika, kot tudi sam Eumolp, so očitno obstajali zgolj v domišljiji Petronija. Da je bilo vse skupaj izmišljotina, se izkaže iz očitnih sledi skoraj osnovnošolskega posnemanja Virgila. Tako Virgil [… :]

    Hic aliud majus miseris multoque tremendum
    Obicitur magis atque improvida pectora turbat.
    Laocoon, ductus Neptuno sorte sacerdos,
    Sollemnes taurum ingentem mactabat ad aras.
    Ecce autem gemini a Tenedo tranquilla per alta
    (Horresco referens) immensis orbibus angues
    Incumbunt pelago pariterque ad litora tendunt;
    Pectora quorum inter fluctus arrecta jubaeque
    Sanguineae superant undas, pars cetera pontum
    Pone legit sinuatque immensa volumine terga.
    Fit sonitus spumante salo; jamque arva tenebant
    Ardentesque oculos suffecti sanguine et igni
    Sibila lambebant linguis vibrantibus ora.
    Diffugimus visu exsangues. Illi agmine certo
    Laocoonta petunt; et primum parva duorum
    Corpora natorum serpens amplexus uterque
    Implicat et miseros morsu depascitur artus.
    Post ipsum auxilio subeuntem ac tela ferentem
    Corripiunt spirisque ligant ingentibus; et jam
    Bis medium amplexi, bis collo squamea circum
    Terga dati superant capite et cervicibus altis.
    Ille simul manibus tendit divellere nodos
    Perfusus sanie vittas atroque veneno,
    Clamores simul horrendos ad sidera tollit.
    Qualis mugitus, fugit cum saucius aram
    Taurus et incertam excussit cervice securim.

    In tako Eumolp, v čigar verzih, kot je običaj pri improvizatorjih, ima spomin enako veliko vlogo kot domišljija:

    Ecce alia monstra. Celsa qua Tenedos mare
    Dorso repellit, tumida consurgunt freta,
    Undaque resultat scissa tranquillo minor.
    Qualis silenti nocte remorum sonus
    Longe refertur, cum premunt classes mare,
    Pulsumque marmor abiete imposita gemit.
    Respicimus, angues orbibus geminis ferunt
    Ad saxa fluctus: tumida quorum pectora
    Rates ut altae, lateribus spumas agunt:
    Dat cauda sonitum; liberae ponto jubae
    Coruscant luminibus, fulmineum jubar
    Incendit aequor, sibilisque undae tremunt.
    Stupuere mentes. Infulis stabant sacri
    Phrygioque cultu gemina nati pignora
    Laocoonte, quos repente tergoribus ligant
    Angues corusci: parvulas illi manus
    Ad ora referunt: neuter auxilio sibi
    Uterque fratri transtulit pias vices,
    Morsque ipsa miseros mutuo perdit metu.
    Accumulat ecce liberûm funus parens
    Infirmus auxiliator; invadunt virum
    Jam morte pasti, membraque ad terram trahunt.
    Jacet sacerdos inter aras victima.

    Ste tudi sami prišli do sklepa, da gre za osnovnošolsko posnemanje? Morda ste podobno kot jaz v latinščini bolj bosi in dokaj nejeverno primerjate na prvi pogled dokaj različni besedili. A Lessing je neizprosen:

    Glavne poante so enake v obeh [besedilih] in na mnogih mestih so uporabljene iste besede. A to so malenkosti in preveč očitne, da bi jih omenjali. Najti je mogoče druge znake posnemanja, bolj prefinjene, a nič manj gotove. Če je posnemovalec oseba z zaupanjem v lastne zmožnosti, redko posnema brez poskusa izboljšave izvirnika; in da je, če si domišlja, da mu je uspelo, dovolj lisjaka, da s svojim repom za seboj pometa sledi, ki bi izdale njegovo pot. A se izda prav s to nečimrnostjo, ko želi dodajati olepšave, in hlepenjem po videzu izvirnosti. Kajti njegove olepšave niso nič drugega kot pretiravanja in čezmerno brušenje. Virgil pravi, “Sanguinae jubae”; Petronij, “liberae juabe luminibus coruscant”; Virgil, “ardentes oculos suffecti sanguine et igni”; Petronij, “fulmineum jubar incendit aequor.”; Virgil, “fit sonitus spumante salo”; Petronij, “sibilis undae tremunt.” Tako posnemovalec veličino pretira v monstruoznost, čudesa v nemogočnosti. […]

    Običajna metoda poskusa prikritja imitacije je sprememba senčenja, prinesti v ospredje to, kar je bilo v senci, in zamegliti tisto, kar je bilo jasno osredotočeno. […] Pesniško podobo lahko prepoznamo kot neuspešno imitacijo vedno, kadar se manjše podrobnosti kažejo pretirane, pomembne pa so spregledane, pa kolikorkoli nenadejanih krasot pesem že poseduje in kolikorkoli težko, ali celo nemogoče, je najti izvirnik.

    Seveda merila za presojanje korektnosti strokovnega in umetniškega ustvarjanja niso enaka – le da s tem običajno mislimo, da so za strokovna oziroma znanstvena besedila strožja. V tej luči se mi zdi to besedilo iz 18. stoletja (čeprav je seveda moč najti tudi druge in tudi kasnejše) zanimiva ilustracija drznosti pri tovrstni presoji, ki bi se danes morda marsikomu zdela celo pretirana.

    Deli