Ali je čivkanje moralno? Primer WikiLeaks

    Ameriška moralna filozofija problem etičnosti izdajanja notranjih informacij organizacije, ki ji pripadaš, obravanava pod imenom whistleblowing. V pomanjkanju boljšega izraza (ne vem, koliko je pri nas že kdo pisal o tem) ga poimenujmo čivkanje. Aktualni problem se nanaša na organizacijo WikiLeaks, ki objavlja takšne dokumente na internetu; njihova zadnja velika objava so interne depeše diplomatskih služb ZDA.

    Verjetno največja filozofska avtoriteta za čivkanje je ameriški filozof Michael Davis. Davis zgodbo razvija približno takole.
    Iz vidika etike problem čivkanja nastopi takrat, ko izdajamo organizacijo, ki je moralno upravičena; če član Al-Kaide, ki načrtuje teroristični napad, izda svoje pajdaše, to načelno ni moralno sporno.(*1) Če pa izdate svojo domovino, recimo demokratične ZDA, ki so po predpostavki moralno upravičena ustanova, ali podjetje, ki je legalno ustanovljeno, morate imeti za to zelo dobre razloge, če želite moralno ubraniti svojo nelojalnost. To je običajna predpostavka.
    Davis standardno teorijo čivkanja povzame takole. Čivkanje je moralno upravičeno, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
    (1) Organizacija, ki ji čivkač pripada, bi lahko preko svojega delovanja ali politik povzročila znatno škodo javnosti (uporabnikom proizvodov, nedolžnim slučajno prisotnim ali javnosti na sploh)
    (2) Čivkač je identificiral grožnjo, to sporočil svojemu neposredno predpostavljenemu, in nedvoumno ugotovil, da predpostavljeni ne bo učinkovito ukrepal
    (3) Čivkač je razumno izčrpal vse preostale možnosti znotraj organizacije, ne da bi bistveno ogrozil samega sebe, da je pojasnil nevarnost, ki jo vidi.
    Čivkanje pa je moralno nujno (ne samo upravičeno) takrat, ko
    (4) ima čivkač dokaze, ki bi nedvomno prepričali razumnega in nepristranskega opazovalca, da so njegovi zaključki pravilni
    (5) ko ima čivkač dobre razloge, da je prepričan, da bo razkritje preprečilo škodo in pri tem ne bo povzročilo svoje škode, ki bi bila večja.
    Kaj lahko iz teh izhodišč rečemo o zadnji aferi? Najprej gre za samo predpostavko. Iz do konca radikalnega (anarhističnega) vidika zunanje ministrstvo ZDA ni nič bolj moralno upravičena organizacija kot Al Kaida, saj oboji – v večji ali manjši meri – kršijo človekove pravice.
    Če tega argumenta ne sprejmemo, smo po moje soočeni z naslednjo dilemo.
    (A) Ali tajnost načelno dopuščamo kot legitimno orodje “pravičnih” organizacij, ki omogoča njihovo delovanje v nujnih primerih.
    Če to sprejmemo, tedaj objavo WikiLeaks lahko branimo ali obsojamo predvsem glede na vsebino dokumentov, ki bi nam drugače ostali prikriti v skladu z standardnimi kriteriji čivkanja 1.-5.
    (B) Če pa tajnosti (tudi moralno upravičenih ustanov) načelno nasprotujemo, tedaj ni razloga, da bi moralno obsojali čivkača, ne glede na to, kakšni so bili njegovi razlogi.
    Moja pozicija je nekako tu, če pa zaključim še Davisovim citatom

    The whistleblower is not really an enemy. An organisation that has whistleblowers needs them. The whistleblower is like a knock on the door that wakes one in a house on fire – unwelcome, but better than sleeping till the fire reaches the bed.

    Deli