Živimo v svetu, v katerem postaja znanje osrednje tržno blago. Učinkovito kroženje in nastajanje novih idej dokazano zelo ugodno vpliva na ekonomijo in njeno rast ter nasploh na dobrobit družbe. Kot ključno se zato odpira vprašanje, kakšen pomen ima v tem kontekstu znanost kot ena izmed osrednjih družbenih inštitucij moderne dobe, katere smisel je ravno proizvajanje in vrednotenje znanja. Pri iskanju odgovora na to pomembno vprašanje nam lahko za izhodišče služi analiza različnih oblik tržnoekonomske oziroma blagovne vrednosti znanja, ki so jo vzpostavili teoretiki, ki se ukvarjajo z razmeroma novim področjem »ekonomije vednosti«. Zanje je znanost inštitucija družbe, ki proizvaja in vrednoti znanje kot skupno, javno dobrino, medtem ko je tehnologija inštitucija družbe, ki znanje obravnava kot tržno blago oziroma zasebno lastnino. Ob tej definiciji je treba takoj poudariti, da sta za našo civilizacijo obe družbeni inštituciji izredno pomembni.

Družbene inštitucije znanja

Inštitucije v tem kontekstu razumemo kot pravila, ki ljudem omogočajo skupno dejavnost. Ta so lahko zapisana v obliki zakonov in pogodb ali pa gre zgolj za družbene norme obnašanja. Nekateri jim pravijo tudi družbena infrastruktura. Razcvet civilizacije se je začel, ko so naši predniki razvili inštitucije, ki so spodbudile sodelovanje in izmenjavo tudi zunaj sorodstvenih struktur. Primer zelo učinkovite družbene inštitucije, ki omogoča zaupanja vredno trgovanje med popolnimi tujci, je denar. K skokovitemu razvoju v zadnjih nekaj stoletjih so močno prispevale nove oblike sodelovanja med ljudmi, ki so omogočile hitro izmenjavo in širjenje idej. Krog udeležencev procesa ustvarjanja se je razširil iz majhnih krogov družbene elite na množice, kar je povzročilo razcvet moderne družbe.

Znanje ima specifično lastnost, da po svoji naravi ni rivalska dobrina. To pomeni, da lahko isto idejo brez težav prevzame in uporabi veliko ljudi, kar pri materialnih dobrinah, kot je denimo hrana, ni mogoče. Prav tako je ideje težko uporabljati in hkrati preprečiti, da se ob tem ne bi širile. Znanje samo po sebi zato ni tipično tržno blago. Da to postane, ga je treba skrbno varovati in na trgu ponujati zgolj storitve, kar je bila oblika tržnega izkoriščanja znanja večji del zgodovine človeštva. Tisti, ki so imeli določeno znanje, so ga skrbno varovali in prenašali le na izbrance, saj so samo tako lahko z njim služili.

Slaba plat skrivanja znanja je, da ne kroži med ljudmi in se tako ne razvija oziroma ne prispeva k nastajanju novih idej, saj novo znanje nastaja skoraj izključno s srečevanjem in preoblikovanjem že obstoječih idej. Bolj ko se ideje srečujejo, več novega znanja lahko nastane. Dobra plat neposredno uporabnega znanja pa je, da lahko preprosto preverimo njegovo kvaliteto. Če naprava deluje, je znanje, ki je botrovalo njenemu nastanku, uporabno in zato legitimno, sicer ni. Trg lahko tako hitro izloči prevarante in mazače, ki poskušajo prodati neuporabno znanje. Bistveno težje je vpeljati kriterije kvalitete znanja, ki nima neposredne tržne vrednosti v obliki storitev ali produktov. Kako torej zaupati v resničnost določene ideje, če je ne moremo neposredno sami preveriti?

Velika iznajdba novoveške Evrope je prav uvedba nove družbene inštitucije, ki ureja področje tovrstnega znanja. Znanost kot družbena inštitucija je velika pridobitev zahodne civilizacije, ki je pomembno prispevala k njenemu razcvetu, saj je iznašla učinkovito metodo, kako vrednotiti ideje ne glede na njihovo uporabno vrednost.

Temelj družbene inštitucije znanosti je javnost in transparentnost vsega znanja. Znanost lahko podeli legitimnost samo javno dostopnemu znanju. Temeljno načelo vrednotenja idej, po katerem lahko prav vsakdo argumentirano dokaže, da neka ideja ne drži, temelji prav na javnosti znanja. To je tako nujni pogoj delovanja znanosti. Če nimajo vsi, ki jih ideja potencialno zanima, do nje prostega dostopa, je ne morejo preveriti oziroma ovreči, zato ideja ne more imeti statusa znanstvene vednosti. Ta status ima zgolj znanje, ki je javno dostopno vsem, a še nihče ni prepričljivo dokazal, da ne drži. To epistemološko bistvo znanstvene metode je slikovito povzel nobelovec za fiziko Richard Feynman, ko je dejal: »Poskušamo si čim hitreje dokazati, da se motimo, kajti le tako lahko napredujemo.« Bistvo znanosti je, da lahko kdorkoli sesuje katerokoli avtoriteto, če ima le argumente.

Sistem nagrajevanja

Radikalna odprtost je učinkovit sistem vrednotenja znanja, težava je le, da je treba ljudi motivirati, da bodo svoja dognanja javno objavljali, še posebej, če tega ne počnejo le ljubiteljsko. Izjemno pomemben element znanosti kot družbene inštitucije je zato njen sistem nagrajevanja, ki temelji na priznavanju prvenstva pri posameznem odkritju. Nagradi se zgolj prvi, ki nekaj odkrije in javno objavi v obliki jasnega poročila. Sistem temelji na principu »zmagovalec pobere vse«. Tisti, ki novo idejo prvi objavi oziroma dokaže, je nagrajen. Drugo- in tretjeuvrščeni v skrajnem primeru ne dobita nič. Gre pa seveda za simbolno nagrado v obliki prestiža, ki omogoča nadaljevanje dela.

Znanost je iznašla sistem, kako ohraniti javnost idej, hkrati pa poskrbeti, da se priznajo zasluge oziroma nagrada tistemu, ki prvi objavi novo znanje. Znanstveniki tako niso nagrajeni za trud, ampak zgolj za dosežke. Gre za nekakšen paradoks, saj se v inštituciji znanosti lastnina neke ideje vzpostavi šele z javno objavo in sprejetjem odkritja v znanstveni skupnosti. Tistemu, ki nekaj prvi objavi, se prizna avtorstvo, vendar ne tudi lastnina ideje oziroma odkritja. Z javno objavo, ki je podvržena splošni kritiki oziroma vsaj kritiki tistih, ki se spoznajo na dotično področje vednosti, je inštitucija znanosti razvila način, kako zagotoviti javnost in zanesljivost znanja, hkrati pa uvesti sistem, ki nagrajuje dosežke in preganja goljufe. To je izredno pomemben dosežek znanosti kot družbene inštitucije. Nagrajevanje zgolj prvega odkritelja dokaj učinkovito izloči možnost prevar, plagiatov in špekulacij, tako da je sistem v načelu pravičen in do vseh enakopraven.

Osnove ekonomije vednosti

Komercialna izraba znanja temelji na njegovi pretvorbi v tržno blago, katerega bistvo je prav to, da ni več javno dostopno vsem, ampak je treba zanj plačati. Poleg sistema znanosti so se tako razvile še druge oblike zaščite znanja kot intelektualne lastnine, pri katerih recimo država poskrbi, da ima izvorni avtor določeno obdobje monopol nad tržno aplikacijo svoje iznajdbe. Tako lahko ideje še zmeraj krožijo in povzročajo rojevanje novih, avtor pa dobi preko monopola zadoščenje za vloženi trud.

V okviru znanosti se trži oziroma privatizira zgolj prioriteta odkritja. Tisti, ki prvi nekaj odkrije in javno objavi, si pridobi simbolne zasluge odkritelja, kar lahko tudi trži. Ne more pa komercializirati vsebine samega odkritja. Če to stori in izbere sistem patenta oziroma trženja same vsebine odkritja, njegove ideje niso več del znanosti, kjer je osrednje načelo prav prosto razpolaganje z idejami. Potencialna renta oziroma komercialni uspeh ideje znotraj sistema znanosti izvira iz priznanja prioritete odkritelju.

Odločitev glede vstopa novega odkritja v sistem znanosti ali v sistem tehnike se tako, če gledamo zgolj ekonomsko, sprejema glede na potencialno komercializacijo. Če pričakovana neposredna komercializacija odkritja bistveno presega potencialne koristi, ki bi jih odkritelj pridobil z javno objavo, in če je odkritje takšne narave, da ga je mogoče zaščititi s patentom, je ta možnost na voljo. Omeniti velja tudi, da ima neko znanje lahko veliko tržno vrednost, a nima hkrati nobene znanstvene vrednosti. Kot primer lahko navedemo alternativno medicino.

Temeljna ugotovitev te kratke analize »ekonomije vednosti« je, da lahko znanost kot pomembna družbena inštitucija naše civilizacije uspešno deluje le, če brezkompromisno vztraja pri svojih dveh temeljnih načelih: prvič, znanstvena vednost je javna in podvržena univerzalni kritiki oziroma vrednotenju; in drugič, znanstveni dosežki se nagrajujejo po pravilu »zmagovalec pobere vse«.