16. decembra je v časopisu Die Zeit izšel zanimiv članek nemškega filozofa Juliana Nida-Rümelina, ki je trenutno predsednik Nemškega filozofskega društva. V kratkem sestavku z naslovom “Demokracija potrebuje transparentnost: Je Immanuel Kant sanjal o Wikileaksu?” povzema slavnega filozofa, ki je v svojem poznem tekstu “O trajnem miru (1795)” razvijal tezo, da je večni mednarodni mir mogoč le med demokracijami, v katerih je ljudstvo transparentno obveščeno tudi o mednarodni politiki svoje države in jo lahko tako spremlja in nadzoruje. Da sistem trajnega miru deluje, med vlado in ljudstvom ne sme biti razkoraka glede obveščenosti, oziroma vladni uradniki ljudstva še posebej ne smejo zavajati. Radikalna javnost in transparentnost državne politike je pogoj miru in odsotnosti vojn.

Angleški prevod članka je tule: Kant and Wikileaks. Navajam pa kratek odlomek:

It is all the more surprising that there has never been a war between two democracies, because the number of democracies has grown along with the number of wars in the past decades: that there has never been such a war ought to be regarded as an improbable occurrence: One must see the hypothesis that democracies work through their conflicts without violence as empirically well-confirmed.

Nevertheless, a condition for the survival of democratic peace is that the praxis of foreign policy in democracies should distinguish itself from the praxis in dictatorships. The Wikileaks documents show, however, that Kant’s criterion of publicity has been abused not only by dictatorial regimes but also by U.S. diplomacy and, it is likely, by all Western states. The outrageous reasons given for the war in Iraq are only the most obvious and most scandalous example until now. The public was intentionally misled. Had they been adequately informed, they would presumably not have approved of the second Iraq war.

This war was directed against a dictatorial regime and therefore doesn’t disprove the hypothesis of democratic peace. Nevertheless, the justification for this hypothesis rests on the assumption that the foreign policy of democratic and dictatorial regimes will be conducted in fundamentally distinct ways.

This fundamental difference is called into question by the Wikileaks documents. It is about time that we orient the foreign policy of democratic states according to the principles of clarity and truth. The citizens of a democratic state have a right to know the strategies of their government and its motives.

Dodatek: Legendarni David Frost se pogovarja z Julianom Assangeom.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

7 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Luka Omladič
13 - št. let nazaj

Trdi (avtor članka, ne Kant), da je empirično potrjeno, da so demokratične države bolj miroljubne od nedemokratičnih zato, ker praviloma bijejo vojne samo proti nedemokratičnim, nedemokratične pa tako proti nedemokratičnim, kot proti demokratičnim? Mislim, da je ta argument precej majav, in to iz dveh razlogov. Prvič, "empirično" je enako dokazljivo, da so nekatere nedemokratične države bistveno bolj miroljubne kot nekatere demokratične. Absolutni kriterij za miroljubnost je lahko le število vojn, ne pa to, proti komu jih vodiš. Težko bi rekli, da so ZDA bolj miroljubne od recimo Burme,čeprav tam vlada vojaška junta, ZDA pa so demokratične. In drugič, trdi, da… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
13 - št. let nazaj

Sklepam, da je "napaka v sistemu" tudi to, da ima ameriški predsednik tako velika pooblastila in da lahko zaukaže napad na kakšen sovražen cilj, s čimer odvrne pozornost od drugih tem (recimo Clinton od "sexgate").

shrink

Matej Accetto
13 - št. let nazaj

Ha. Ko je Sašo že uporabil prevod "O trajnem miru", Luka pa "K večnemu miru", morda ne bo odveč manjši citat iz moje Izgradnje Evrope, kjer se spisu kot medigri pri analizi spodletelih predhodnic (mirovnega) povezovanja v Evropi malo tudi posvetim (opombi izpuščeni): "Zum ewigen Frieden imamo od leta 1937 izpod prevajalskega peresa Izidorja Cankarja in s spremno besedo prof. Furlana tudi v slovenskem prevodu. Naslov K večnemu miru, ki ga uporablja ta prevod, je sicer mogoč in mikaven, saj nemška beseda »ewig« lahko pomeni bodisi večen (aeternus) bodisi trajen (perpetuus) – dvoumnost, ki jo je Kant povsem verjetno zagrešil… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
13 - št. let nazaj

Matej, tudi Rihova izdaja (ZRC SAZU 2006)- poprevod Cankarja je naredil Samo Tomšič – se je je odločila za K večnemu miru. (Luka)

Matej Accetto
13 - št. let nazaj

Ja, hvala. Moj razmislek in komentar se je sicer naslanjal na izkušnje s francoskimi in (predvsem) angleškimi prevodi, ki skoraj brez izjeme uporabljajo prevod "perpetual" (ali, seveda, "perpétuelle") in ne "eternal". Eden od avtorjev (Jörg Fisch, "When Will Kant's Perpetual Peace be Definitive?") se temu še bolj posveča in ugotavlja enako, z dodatkom, da tisti redki avtorji, ki se odločajo za "eternal", svojo izbiro posebej utemeljijo. V vsakem primeru gre za malenkost. A ker se v teh pogosto skriva zabava, še tale citat iz nekega pisma Leibniza o načrtu de Saint-Pierra za zagotovitev tranega miru v Evropi: "Spominja me na… Beri dalje »

Sašo Dolenc
13 - št. let nazaj

The New York Times
Dealing With Assange and the WikiLeaks Secrets
By BILL KELLER
Published: January 26, 2011
Is Julian Assange, the WikiLeaks founder, a puppet master of the news media? He would like you to think so. But The Times’s dealings with him reveal a different story.