Kmalu po drugi svetovni vojni je začel avstralski psihiater John Cade preučevati domnevo, da manično stanje pri psihiatričnih bolnikih povzroča zastrupitev krvi s takrat še neznano substanco. Iskanja povzročitelja manije se je lotil kar z zbiranjem urina maničnih pacientov in ga injiciral v testne živali. Prvi poskusi so domnevo potrdili: urin pacientov z manijo se je izkazal za bolj toksičnega kot urin zdravih ljudi in tudi kot urin pacientov z drugimi psihičnimi boleznimi. Na naslednji stopnji raziskave se je Cade lotil poskusa identifikacije snovi v urinu, ki naj bi povzročala manijo. Sčasoma mu je uspelo iz urina bolnikov izolirati litijevo sol, za katero se je nadejal, da je poglavitni vzrok maničnega obnašanja. Razmišljal je, da bi iznašel način, kako delovanje te snovi zavreti, s čimer bi lahko zdravil zoprno psihično bolezen.
Z litijem proti maniji
Vendar je imela snov na Cadovo presenečenje ravno nasprotni učinek, kot se je nadejal, zato se je odločil spremeniti pristop. Pomislil je namreč na možnost, da morda litijeva sol deluje kot varovalo pred izbruhom manije in ne kot njen povzročitelj. V poskusne morske prašičke je zato vbrizgal nekaj litijevega karbonata in opazil, da so bile živali res bolj mirne. Litijevo terapijo je nato najprej, da bi preveril njeno varnost, preizkusil na sebi, nato pa jo je vbrizgal najbolj problematičnemu maničnemu pacientu v bolnišnici, ki je v literaturi postal poznan po inicialkah WB.
Devetindvajsetega marca 1948 je WB postal prvi bolnik v zgodovini, ki je prejel litijevo terapijo za zdravljenje manije oziroma bipolarne motnje, kot so bolezen kasneje preimenovali. Cade je poročal, da se je stanje pacienta zelo hitro izboljšalo. Umiril se je in čez nekaj tednov je bil že povsem normalen, skromen in prijeten mož. Po dveh mesecih zdravljenja je lahko prvič po petih letih zapustil psihiatrično bolnišnico, se kmalu zaposlil in nekaj časa živel dokaj normalno življenje.
Poleg WB-ja je John Cade z litijem v prvi skupini poskusno zdravil še devet drugih pacientov z manijo, šest s shizofrenijo in tri z depresijo, a najbolj dramatičen učinek je imela terapija prav pri maničnih pacientih. O rezultatih svojega poskusa je napisal članek za strokovno revijo, na osnovi katerega so v petdesetih letih začeli izvajati obsežnejše klinične študije učinka litija na psihiatrične bolnike. Ameriška agencija za hrano in zdravila FDA je uporabo litija dovolila šele leta 1970. Njegov velik pomen se je statistično pokazal tudi pri bistvenem zmanjšanju smrtnosti in samomorilskega obnašanja med maničnimi pacienti. Neka študija je celo pokazala, da naj bi uporaba litija med letoma 1970 in 1991 samo v ZDA prihranila 170 milijard dolarjev zaradi posredne in neposredne škode, ki jo domnevno povzročijo nezdravljeni pacienti z bipolarno motnjo.
Z odkritjem litija kot prvega učinkovitega zdravila za zdravljenje kake duševne bolezni se je začela zlata doba psihofarmakologije, ki se je v naslednjih desetletjih proslavila z odkritjem še nekaj pomembnih zdravil, ki so bistveno izboljšala kvaliteto življenja mnogih psihiatričnih bolnikov.
Leta 1952 so zdravniki v neki pariški bolnišnici prvič poskusno predpisali zdravljenje s klorpromazinom, ki so ga prvič sintetizirali leta 1950, ko so iskali učinkovine, s katerimi bi lahko izboljšali neželene stranske učinke narkoze. Francoski anesteziolog Henri-Marie Laborit, ki je kot prvi na svojih pacientih preizkušal novo zdravilo, je bil nad učinki navdušen. Ne le, da so se pacienti po operaciji počutili bolje, ampak se je pozitiven učinek pokazal že pred posegom. Zato je zdravnik sklepal, da bi bila uporaba tega zdravila koristna tudi v psihiatriji.
Kolege mu je uspelo prepričati, da so zdravilo preizkusili na psihotičnih pacientih, in rezultati so bili presenetljivo dobri. V le nekaj dneh so prej agresivni shizofreni pacienti postali mirni in zmožni racionalnega pogovora o svojih preteklih halucinacijah in delirijih. Veliko psihotičnim pacientom se je po nekajtedenski terapiji stanje tako izboljšalo, da so lahko zapustili bolnišnico. Ker se je klorpromazin izkazal za zelo učinkovitega pri pacientih s shizofrenijo, so ga v vsega nekaj letih sprejeli v redno klinično uporabo.
Prvi uradni psihiatrični pacient
V naslednjih letih se je tako število bolnikov v psihiatričnih bolnišnicah zmanjšalo za več kot polovico, saj se je čas povprečne hospitalizacije bistveno skrajšal prav zaradi novih zdravil. Klorpromazin je kot prvo učinkovito zdravilo za psihozo bistveno izboljšal življenje milijonov pacientov s shizofrenijo in bistveno pripomogel k zmanjševanju stigme, ki je povezana s to hudo boleznijo. Zaradi neželenih stranskih učinkov tega sicer učinkovitega antipsihotika so v šestdesetih letih začeli razvijati drugo generacijo psihiatričnih zdravil, ki imajo enake ali še boljše učinke na zdravje pacienta, a hkrati povzročijo manj postranske škode.
Kot druga ključna psihiatrična zdravila so tudi prve antidepresive odkrili povsem po naključju. V zgodnjih petdesetih letih dvajsetega stoletja so ugotovili, da antibiotik streptomicin, ki se je izkazal kot učinkovito zdravilo proti tuberkulozi, ne deluje pri vseh bolnikih. Ob iskanju alternativnega zdravila so našli obetavnega kandidata z imenom ipronizaid. Prva poročila o njegovih učinkih so bila navdušujoča, saj so zdravniki poročali, da so prej na smrt bolni tuberkulozni bolniki, ki jim običajni antibiotiki niso pomagali, ob uporabi novega zdravila hitro napredovali in začeli celo poplesavati okoli bolnišničnih postelj. Kljub bojazni pred stranskimi učinki so zdravilo kmalu začeli preizkušati za zdravljenje depresije. Po nekaj manjših kliničnih študijah, ki so poročale o zelo ugodnih učinkih zdravila pri pacientih z depresijo, je učinkovina postala pomembno zdravilo za to vrsto bolezni.
Tudi do drugega uspešnega zdravila proti depresiji so prišli po naključju. Leta 1954 je imel švicarski psihiater Roland Kuhn zelo omejen proračun za zdravila, zato je farmacevtsko tovarno Geigy iz Basla prosil, naj mu pošljejo nova testna zdravila proti shizofreniji, da jih preizkusi. Poslali so mu nov, še nepreizkušen nadomestek za klorpromazin, ki so ga razvijali, a se žal ni izkazal, saj so postali psihotični pacienti po njegovi uporabi še bolj agresivni in razdraženi. Vendar se je hkrati izkazalo, da lahko zdravilo pomaga pacientom z depresijo. Kuhn je kmalu poročal o ponovnem čudežnem vplivu zdravila na depresivne bolnike v psihiatrični bolnišnici, ki so sedaj zjutraj samoiniciativno vstali iz postelje, govorili z močnejšim glasom in bolj razločno ter bili nasploh bolj polni življenja in se celo smejali. Zdravilo je postalo znano pod imenom imipramin.
Podobno po naključju so odkrili še mnoga druga zdravila za zdravljenje psihičnih bolezni in lajšanje nevšečnosti, ki jih spremljajo. Prva zdravila proti anksioznosti so odkrili, ko so po drugi svetovni vojni iskali načine, kako povečati obstojnost antibiotika penicilina. Mikrobiolog Frank Berger je v Angliji med preučevanjem ene od kemikalij ugotovil, da ima pomirjevalni učinek, ki pa traja le kratek čas. Ko se je vrnil v ZDA, je začel iskati način, kako bi ta učinek podaljšal. Po mnogih poskusih mu je uspelo sintetizirati spojino meprobamat, ki ni le delovala dalj časa, ampak je bila tudi bistveno močnejša.
Žal pa Bergerjevi šefi niso bili navdušeni nad novim zdravilom, saj naj zanj ne bi bilo povpraševanja. Zato se je odločil posneti kratek promocijski film, v katerem so nastopale opice in v katerem se je jasno videlo učinke zdravila. Nazorna predstavitev delovanja zdravila je odgovorne končno prepričala, da so uvedli njegovo proizvodnjo. Zdravilo je kmalu postalo zelo priljubljeno še zlasti med uspešnimi poslovneži in medijskimi zvezdami ter se kar nekaj časa uvrščalo med deset najbolje prodajanih zdravil v ZDA.
Nova zdravila so močno izboljšala življenje mnogim psihiatričnim bolnikom, a so imela hkrati kar nekaj neželenih stranskih učinkov, ki so se pokazali šele ob daljši uporabi. Življenjska zgodba o WB-ju, ki je postal znan kot prvi s tabletami uspešno zdravljen psihiatrični pacient, se ni končala tako srečno, kot bi morda sklepali po prvem navdušenju ob začetku terapije z litijem. Ker litijevih tablet na začetku še niso znali pravilno odmerjati, so se pokazali neželeni učinki. WB je po šestih mesecih terapijo zaradi stranskih vplivov prekinil in posledica tega je bila, da se mu je že po nekaj dneh povrnilo prejšnje manično stanje. Naslednji dve leti se je izmenično vračal k litijevi terapiji in jo prekinjal, nato pa je prvi uradni psihiatrični pacient v zgodovini, ki so ga vsaj začasno uspešno zdravili s tabletami, žal umrl.
