Ko so 12. marca 2003 pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) izdali prvo sporočilo za javnost, da so na Kitajskem, v Hongkongu in Vietnamu opazili več primerov hude oblike zelo nalezljive netipične gripe, so o novi bolezni vedeli zelo malo. Tudi tri dni kasneje, ko so zaradi hitrega širjenja nevarnega dihalnega obolenja priporočili omejitev potovanja z letali, bolezen še ni imela niti imena, kaj šele, da bi bilo znano, kaj jo v resnici povzroča.

Strokovnjaki so najprej sumili, da gre za spremenjen virus gripe, na kar so kazali simptomi bolezni, vendar so laboratorijski testi te domneve ovrgli. Ker so bila pljuča umrlih zelo poškodovana, so se pojavljala ugibanja, da gre morda celo za pljučno kugo, a ker zdravljenje z antibiotiki ni delovalo, so opustili tudi to hipotezo. Kmalu so si bili znanstveniki enotni, da gre za prvo hudo bolezen, ki so jo odkrili v enaindvajsetem stoletju.

Pomembna je bila izmenjava informacij

WHO je nemudoma, ko je postalo jasno, da gre za zelo resno grožnjo človeštvu, zbral ekipo najboljših mikrobiologov, virologov, epidemiologov in kliničnih zdravnikov, ki so se pognali v boj z novo boleznijo. Enajst vodilnih laboratorijev z vsega sveta je dobilo nalogo, da čim hitreje določijo povzročitelja bolezni in razvijejo zanesljiv diagnostični test. Mrežo laboratorijev so delno vzpostavili po že utečenem modelu globalne mreže za boj proti gripi, le da je šlo v tem primeru za nevarnost, ki je terjala še hitrejše ukrepanje.

Že v soboto 15. marca 2003 so uradniki WHO po telefonu vzpostavili stik z vodji najboljših laboratorijev za analizo nalezljivih bolezni in jih povabili k sodelovanju v skupnem projektu. Seznanili so jih s pravili delovanja mednarodnega konzorcija laboratorijev, po katerih so se vsi sodelujoči raziskovalci zavezali, da si bodo vzajemno delili relevantne podatke in informacije, vse z namenom, da čim prej določijo povzročitelja nevarne bolezni. Dogovorili so se, da lahko vsak v javnost posreduje le svoje rezultate, ne pa tudi dognanj drugih laboratorijev, ki so mu v okviru sodelovanja dostopni. Znanstveniki so imeli vsak dan videokonference, na katerih so si izmenjevali mnenja in interpretacije, hkrati pa so pri WHO vzpostavili varovano spletno stran, na kateri so objavljali meritve, protokole, teste in slike, posnete z elektronskimi mikroskopi.

Neposredna izmenjava podatkov in vseh drugih pomembnih informacij med laboratoriji se je izkazala za zelo uspešno. Ob aktivnem sodelovanju preko telekonferenc in izmenjevanju podatkov po internetu so že v začetku aprila ugotovili, da bolezen povzroča nov virus iz družine koronavirusov, ki ga prej še nikoli niso opazili ne pri ljudeh ne pri živalih. Koronavirusi so praviloma neškodljivi in povzročajo običajne prehlade, pri novem virusu pa se je nekaj spremenilo, tako da je postal smrtonosen. Dvanajstega aprila so znanstveniki že poznali celoten genom virusa in 1. maja so na spletni strani revije Science objavili članek s podrobnim opisom virusa.

Sočasno z znanstvenimi raziskavami so se proti pandemiji borili tudi klasično s karanteno vseh obolelih, s čimer jim je uspelo izbruh bolezni do poletja povsem zajeziti. Kljub temu je za sarsom zbolelo 8096 ljudi, od teh jih je 774 umrlo, kar znaša skoraj deset odstotkov. Vendar nas ne bo zanimal medicinski vidik bolezni, pač pa raziskovalni pristop k iskanju njenega povzročitelja. Odziv WHO na grožnjo nevarne nove bolezni leta 2003 namreč dobro ilustrira temeljna načela, po katerih deluje znanost.

Znano je, da je eden izmed ključnih pogojev za kreativnost nekega okolja, da v njem kroži veliko idej. Nove ideje namreč nastajajo s spajanjem in preoblikovanjem že obstoječih, zato so ustvarjalna okolja predvsem tista, kjer se najrazličnejše ideje uspešno srečujejo in preoblikujejo. Znanost je to osrednje pravilo ustvarjalnosti in napredka razvila do popolnosti, saj je uspešna prav zato, ker temelji na načelu, da je lahko znanstvena vednost le javna oziroma vsem dostopna. Osnovno pravilo znanosti je, da je nova ideja del znanstvene vednosti šele, ko se ubrani pred vsemi relevantnimi protiargumenti argumentirane kritike, ki jo lahko izreče kdorkoli.

V konkretnem primeru konzorcija laboratorijev, ki je spomladi leta 2003 raziskoval epidemijo sarsa, se je kot ključno za hitro in učinkovito delo izkazalo prav vztrajanje pri popolni transparentnosti in izmenjavi spoznanj med vsemi sodelujočimi. Posamezen laboratorij nikakor ne bi zmogel v tako kratkem času raziskati bolezni in določiti njenega povzročitelja. Ker pa so si laboratoriji vse meritve in indice o možnih vzrokih bolezni neprestano izmenjevali in o vsaki malenkosti razpravljali preko videokonferenc, so pri raziskavah napredovali bistveno hitreje, kot bi vsak zase. Vsak od sodelujočih je prispeval del k skupnim raziskovalnim naporom. Nekdo je posnel le dobre slike pod elektronskim mikroskopom, a ker jih je takoj delil z vso skupnostjo, so jih drugi preučili in izvedli nove študije, ki so hitro pripeljale do želenega cilja.

Za znanost je na eni strani značilno, da v njej vsaj formalno delujejo vsi enakopravno in enakovredno. Teoretično nima nihče pravice odločati avtoritarno, ampak gre zmeraj zgolj za soočanje argumentov, za katere naj ne bi bilo pomembno, od kod izvirajo. V primeru sodelovanja laboratorijev za nalezljive bolezni se je ta pristop, ki je značilen za moderno znanost, izkazal kot zelo učinkovit. Pomembno je, da WHO ni usmerjal raziskav in posameznikom naročal, kaj naj delajo. Vsakdo je sam zase počel tisto, kar se mu je zdelo najbolj pomembno za razrešitev problema. Prav tako posameznik ni bil pod pritiskom, da mora prav on prvi odkriti povzročitelja bolezni in se tako zapisati v zgodovino.

Družbeni pomen znanosti in univerze

Vendar pa je stanje takšnih strogo racionalnih in brezosebnih “subjektov znanosti” težko vzdrževati daljši čas, če ni v zraku kaka višja sila, kot je bil izbruh nevarne pandemije. Pri bolj običajnih vsakdanjih problemih je treba tudi posameznike v znanosti motivirati. Kot osrednja oblika motivacije posameznikov za delo v znanosti se je tako uveljavil prestiž priznanja prvenstvene vloge, ki jo je imel raziskovalec pri posameznem odkritju. A tako stari, kot je znanost, so tudi spori glede dejanskega prvenstva pri posameznih odkritjih. Verjetno najbolj slaven spor sega v čas samega začetka moderne znanosti, ko se Newton in Leibniz nista mogla uskladiti, da sta oba povsem neodvisno odkrila infinitezimalni račun.

Šestega marca 1665 so pri britanski Kraljevi družbi izdali prvo številko znanstvene revije Philosophical Transactions. Šlo je za ključni trenutek v zgodovini znanosti, saj je bil temeljni namen revije, da nova znanstvena odkritja predstavi čim širšemu krogu ljudi. Urednik Henry Oldenburg, ki je bil hkrati tudi tajnik Royal Society, je kolege prepričal, naj javno objavljajo svoja odkritja, v zameno pa pridobijo družbeno priznanje, da so prav oni nekaj prvi odkrili. Načela, ki jih je Oldenburg vzpostavil kot urednik in donator zagonskih sredstev nove revije, so vključevala javno dostopnost objavljenega znanja in načelo strokovnega pregleda pred objavo (peer-review). Vsak nov članek je namreč poslal v oceno strokovnjakom, ki so imeli pregled nad posameznim področjem raziskav, in šele po njihovi pozitivni recenziji je besedilo sprejel v objavo. Načela znanstvenega poročanja, ki jih je sredi sedemnajstega stoletja vpeljal Oldenburg s sodelavci, veljajo še danes.

Pomen znanosti kot družbene inštitucije je, da s sistemom popolne odprtosti vsega znanja za argumentirano kritiko skrbi za kar se da zanesljivo sprotno ovrednotenje novih hipotez. Znanost vzpostavi nekakšne kolektivne možgane, ki sproti učinkovito vrednotijo nove ideje in jih spreminjajo v zanesljivo vednost, ki ji lahko zaupamo. Podobno kot znanost ustvarja in vrednoti znanje, univerza ustvarja in vrednoti strokovnjake. Znanost vrednoti ideje, univerza pa vrednoti posameznike, da lahko govorijo s stališča vednosti, za katero imajo “licenco” formalne izobrazbe in strokovnega naziva.

Taka opredelitev obeh ključnih inštitucij znanja nam hkrati pove tudi, kako naj družba vrednoti njuno uspešnost. Znanost dobro deluje, ko na dolgi rok zanesljivo vrednoti znanje oziroma odgovarja na vprašanja, na katera družba potrebuje odgovore. Podobno univerza učinkovito opravlja svoje družbeno poslanstvo, če so njeni podeljeni nazivi relevantni. Univerza mora skrbeti, da akademske oziroma strokovne hierarhije nazivov, od diplomanta, inženirja ali doktorja do rednega profesorja, akademika oziroma vrhunskega eksperta, dejansko pokriva s piramido kompetenc v posamezni vedi. Če pride do razhajanj med nazivi in dejanskimi sposobnostmi nosilcev nazivov, univerza izgubi svoj družbeni smisel. Za inštituciji univerze in znanosti velja, da se njuna avtoriteta hitro začne krhati, če ne sledita lastnim kriterijem odličnosti.