Matjaž Zwitter o akademski avtonomiji

    Matjaž Zwitter v Sobotni prilogi polemizira z Radom Bohincem (članek Avtonomija in “avtonomija”?). Bohinčeva osnovna poanta je, da avtonomije ni, dokler plač zaposlenih ne bo določala sama univerza. Zwittru se zdi tako gledanje preozko in med drugim zapiše:

    Rektor Univerze na Primorskem prof. dr. Rado Bohinc se pritožuje, da naša zakonodaja univerzi ne dopušča z ustavo zagotovljene avtonomije. V svojem videnju avtonomije univerze pa žal ostaja hudo omejen na avtonomijo tistih, ki so zaposleni na univerzi. Njegovo pisanje o togi uvrstitvi v plačilne razrede, o (ne)nagrajevanju delovne uspešnosti in o omejitvah pri napredovanju je sicer upravičeno, a prav enake argumente bi lahko uporabili pri kritiki sistema napredovanja in nagrajevanja v vseh javnih zavodih.
    Z ustavo zagotovljeno avtonomijo univerze moramo razumeti širše: kot dolžnost in kot pravico akademske sfere, da brez vmešavanja politike zagotavlja najboljši visokošolski pouk. Naše univerze in tisti, ki jih vodijo, žal ne čutijo te dolžnosti in si ne jemljejo te pravice. Kdor se pritožuje čez sistem nagrajevanja, ki univerzitetne učitelje postavlja med javne uslužbence, bi se moral tudi vprašati, zakaj je univerza tako brezbrižna do kvalitete svojega dela. Ne trdim, da so vse fakultete in vsi študijski programi slabi, toda nedvomno je res, da smo še zelo daleč od nenehne skrbi, da bi univerzitetni študij dajal res odlične diplomante. To najbolje vidimo na dveh primerih: pri izboru študentov in pri izboru učiteljev.
    Univerza, ki toliko govori(či) o avtonomiji, si ne vzame avtonomije, da bi soodločala o tem, koga bo sprejela na študij, ampak to najpomembnejšo nalogo v celoti prepusti srednji šoli. Odpravili so sprejemne izpite. Nikomur se ne zdi vredno, da bi se s kandidati za študij pogovorili in ocenili njihovo motivacijo in sposobnost za bodoči poklic. Točke iz srednje šole in pika.
    Izbor učiteljev je drugo, izjemno pomembno področje, ki odločilno vpliva na kakovost univerzitetnega pouka. Mladim diplomantom bi morala biti prva skrb dobra strokovna podkovanost, ki bi jo nekateri posebej nadarjeni in motivirani šele v zrelih letih nadgradili z znanstveno in akademsko kariero. Univerzitetni učitelj ne sme biti ozko usmerjen raziskovalec, pač pa naj raziskovalno in pedagoško odličnost črpa iz širokega obzorja in iz obilice praktičnih izkušenj. Takega razmisleka ne zmore nobena od naših univerz. Namesto odločnega samozavestnega rektorja ali dekana o kadrovanju odločajo predstojniki kateder, ki si najraje izbirajo poslušne neuke asistente, da jim bodo pridno služili in ostali na fakulteti do upokojitve. Sistem se v svoji omejenosti obnavlja: danes asistent, čez petnajst let predstojnik, ki bo spet izbiral med sebi nenevarnimi, neukimi mladeniči. Tako imamo na univerzi vrsto ljudi, ki v stroki ne veljajo skoraj nič.
    Univerza so ljudje, torej učitelji in študenti. Univerza pomeni pretok vrhunskega znanja od odličnih strokovnjakov in znanstvenikov k radovednim študentom. In pod avtonomijo univerze moramo razumeti vse, kar lahko pospeši ta tok znanja.
    Ostro rečeno, dobro povedano.
    Deli

    3 KOMENTARJI

    1. Pri marsicem mi ni jasno, kaj zeli Zwitter povedati. Recimo:"Mladim diplomantom bi morala biti prva skrb dobra strokovna podkovanost, ki bi jo nekateri posebej nadarjeni in motivirani šele v zrelih letih nadgradili z znanstveno in akademsko kariero. " V zrelih letih? Zame so zrela leta nekako okoli 50. A vsak, ki se je kdaj ukvarjal z znanostjo ve, da se kariera dela v mladih letih. Ce ne uspete nekako do 35. leta, potem je navadno cas, da spremenite sluzbo.

      Vse skupaj se mi bere bolj kot, da zeli Zwitter spremeniti slovenske univerze v community college. Vecinoma namenjene poucevanju in ne raziskavam. Kar je sicer lahk ok, ampak na znanstveno udejstvovanje v Sloveniji lahko potem kar pozabite. Prakticne izkusnje? Hja, za ekonomijo morda ok, ampak za fiziko, kemijo in kar je se ostalih hard-core znanosti pa so prakticne izkusnje predvsem raziskovanje…

      In ja, kadrovanje na Univerzi (verjetno je misljena U. v Ljubljani), je velik problem, saj se ne isce najboljsih ljudi. A ne morem si predstavljati, kako bi lahko kdo drug, kot pa ozek krog ljudi, ki je ze sedaj dejaven na nekem podrocju (recimo v kemiji), lahko bolje izbral novega sodelavca, kot oni sami. To je vendar temelj avtonomije. Da lahko izbirajo kje zelijo izpopolniti manjek kadra. Ce so pri tem odlocitve slabe, potem naj se to pozna pri denarju. Ves sistem je pac potrebno usmeriti tako, da bo naravnan na rezultate. In ne, da se fevdi borijo za vedno isti delez pogace ne glede na rezultate.

      In to, da lahko univerze same dolocajo place je seveda kljucno. Od drzave naj dobijo fiksno malho denarja, potem pa naj prerazporejajo kakor vedo in znajo. Ja, to je prava avtonomija…

    2. Dodal bi še nekaj stavkov iz pisma M. Zwittra, ki jih Luka ni skopiral:

      "Avtonomija univerze pri nas torej ni avtonomija akademske sfere, pač pa avtonomija tistih, ki so tam zaposleni. Zaklepaj vrata, to je osnovno pravilo."

      "Je Univerza res avtonomna? Ne, seveda ne. Zaradi udobnosti, apatije ali pa zaradi preproste uradniške in duhovne omejenosti (kjer nihče ne pogleda, kako to urejajo v tujini) si te pravice ne vzame. Je odgovorna do družbe, ki bi ji morala dati vrhunske strokovnjake, takšne, ki bodo talentirani in motivirani za svoje delo? Ne, tudi ne. Čuti kaj slabe vesti do množice mladih, ki jim zapira vrata željenega poklica? Dajte no, kje neki."

      "Z nostalgijo se spominjam svojega pokojnega očeta, ki je bil (kljub doktoratu) najprej kakšnih osem let profesor na klasični gimnaziji in je šele po tej izkušnji prišel na univerzo. Danes kaj takega ni mogoče, kajti pri njegovih 40 letih fakulteta pač ne bo zaposlila že formiranega učitelja."

      "Je sprejemni izpit res nepotrebno breme za bodočega bruca? Ne, prav nasprotno: sprejemni izpit in pogovor z univerzitetnim profesorjem sta dodatna priložnost, da se izkaže tudi tisti, ki mu je v srednji šoli spodletelo zaradi zoprne profesorice biologije, zaradi silnih športnih ambicij, zaradi zaljubljenosti, zaradi mamine bolezni ali celo samo zaradi pubertetne lenobe. Današnji sistem mnogim bodočim sposobnim za vse veke zapira pot do željenega poklica. Res, prav kruto: če imaš po srednji šoli premalo točk, lahko pozabiš na željeni študij: ni vpisa letos in tudi ne prihodnje leto in ne čez dve leti … Zaradi nekakšnih srednješolskih točk izgubljamo odlične bodoče zdravnike ali pravnike in jih odrivamo v študij, ki jih ne zanima. Sistem, kot ga imamo danes, je v resnici neverjetno krut in to posebej do fantov, ki so pač, takšna je biologija v najstniških letih, pogosto malo za luno. Ni treba drugega, kot da pogledate seznam zlatih maturantov – skoraj sama dekleta."

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here