Matjaž Zwitter o akademski avtonomiji

    Matjaž Zwitter v Sobotni prilogi polemizira z Radom Bohincem (članek Avtonomija in “avtonomija”?). Bohinčeva osnovna poanta je, da avtonomije ni, dokler plač zaposlenih ne bo določala sama univerza. Zwittru se zdi tako gledanje preozko in med drugim zapiše:

    Rektor Univerze na Primorskem prof. dr. Rado Bohinc se pritožuje, da naša zakonodaja univerzi ne dopušča z ustavo zagotovljene avtonomije. V svojem videnju avtonomije univerze pa žal ostaja hudo omejen na avtonomijo tistih, ki so zaposleni na univerzi. Njegovo pisanje o togi uvrstitvi v plačilne razrede, o (ne)nagrajevanju delovne uspešnosti in o omejitvah pri napredovanju je sicer upravičeno, a prav enake argumente bi lahko uporabili pri kritiki sistema napredovanja in nagrajevanja v vseh javnih zavodih.
    Z ustavo zagotovljeno avtonomijo univerze moramo razumeti širše: kot dolžnost in kot pravico akademske sfere, da brez vmešavanja politike zagotavlja najboljši visokošolski pouk. Naše univerze in tisti, ki jih vodijo, žal ne čutijo te dolžnosti in si ne jemljejo te pravice. Kdor se pritožuje čez sistem nagrajevanja, ki univerzitetne učitelje postavlja med javne uslužbence, bi se moral tudi vprašati, zakaj je univerza tako brezbrižna do kvalitete svojega dela. Ne trdim, da so vse fakultete in vsi študijski programi slabi, toda nedvomno je res, da smo še zelo daleč od nenehne skrbi, da bi univerzitetni študij dajal res odlične diplomante. To najbolje vidimo na dveh primerih: pri izboru študentov in pri izboru učiteljev.
    Univerza, ki toliko govori(či) o avtonomiji, si ne vzame avtonomije, da bi soodločala o tem, koga bo sprejela na študij, ampak to najpomembnejšo nalogo v celoti prepusti srednji šoli. Odpravili so sprejemne izpite. Nikomur se ne zdi vredno, da bi se s kandidati za študij pogovorili in ocenili njihovo motivacijo in sposobnost za bodoči poklic. Točke iz srednje šole in pika.
    Izbor učiteljev je drugo, izjemno pomembno področje, ki odločilno vpliva na kakovost univerzitetnega pouka. Mladim diplomantom bi morala biti prva skrb dobra strokovna podkovanost, ki bi jo nekateri posebej nadarjeni in motivirani šele v zrelih letih nadgradili z znanstveno in akademsko kariero. Univerzitetni učitelj ne sme biti ozko usmerjen raziskovalec, pač pa naj raziskovalno in pedagoško odličnost črpa iz širokega obzorja in iz obilice praktičnih izkušenj. Takega razmisleka ne zmore nobena od naših univerz. Namesto odločnega samozavestnega rektorja ali dekana o kadrovanju odločajo predstojniki kateder, ki si najraje izbirajo poslušne neuke asistente, da jim bodo pridno služili in ostali na fakulteti do upokojitve. Sistem se v svoji omejenosti obnavlja: danes asistent, čez petnajst let predstojnik, ki bo spet izbiral med sebi nenevarnimi, neukimi mladeniči. Tako imamo na univerzi vrsto ljudi, ki v stroki ne veljajo skoraj nič.
    Univerza so ljudje, torej učitelji in študenti. Univerza pomeni pretok vrhunskega znanja od odličnih strokovnjakov in znanstvenikov k radovednim študentom. In pod avtonomijo univerze moramo razumeti vse, kar lahko pospeši ta tok znanja.
    Ostro rečeno, dobro povedano.