Nevarni “virus” odklanjanja cepljenj

    Sedemnajstletno ameriško dekle se je 4. maja 2005 odpravila v Bukarešto, da bi v okviru cerkvene misije obiskala tamkajšnjo sirotišnico in bolnišnico. Žal pred potovanjem ni vedela, da je v Romuniji razglašena epidemija ošpic, sama pa proti tej bolezni ni bila cepljena. Čez deset dni je ob vrnitvi domov že na letalu dobila vročino, kašljala je in teklo ji je iz nosu. A naslednji dan je vseeno obiskala cerkveni piknik, ki se ga je udeležilo petsto ljudi. Čeprav se ni počutila najbolje, je želela svoje še sveže vtise s poti deliti s prijatelji.

    Ko je 16. maja po telesu dobila izpuščaje, je bilo za učinkovito karanteno že prepozno. Z le nekajurno navzočnostjo v množici nekaj sto ljudi je okužila skoraj vse, ki so bili dovzetni za virus. Od petsto udeležencev piknika jih 35 ni bilo cepljenih in kar 31 (skoraj devetdeset odstotkov) med njimi se jih je okužilo. Od ostalih, ki so bili cepljeni, so se okužili le trije, kar znaša nekaj več kot pol odstotka. Dogodek leta 2005 v Indiani nazorno ilustrira, kako nalezljiva bolezen so ošpice.

    Pred letom 1963, ko so uvedli cepljenje, so bile ošpice zelo zoprna bolezen, s katero se je samo v ZDA vsako leto okužilo štiri milijone otrok, na stotisoče se jih je moralo zaradi zapletov zdraviti v bolnišnici, okoli petsto pa jih je zaradi te bolezni umrlo. Vendar množična okužba na pikniku leta 2005 v Indiani Američanov ni prepričala, da se lahko epidemije nevarnih otroških bolezni hitro vrnejo, če ne bodo poskrbeli, da bi se cepil dovolj velik odstotek populacije.

    Problem zagotovitve čredne imunosti

    Trinajstega januarja 2008 se je sedemletni deček, ki prav tako ni bil cepljen, s počitnic v Švici vrnil v San Diego. Po devetih dneh je začel kašljati in teklo mu je iz nosu. Ker so bili starši prepričani, da je le prehlajen, so ga kljub temu odpeljali v šolo, a se mu je stanje začelo slabšati. Naslednji dan ga je mati peljala k zdravniku, kjer sta bila v čakalnici skupaj z drugimi otroki in starši. Ker lokalni zdravnik ni znal postaviti diagnoze, je otroka poslal v bolnišnico na dodatne preiskave. Tam so ga morali še isti dan zaradi visoke vročine in izpuščajev premestiti na intenzivni oddelek. Žal pa nihče od zdravnikov, ki so pregledali in zdravili dečka, ni pomislil, da ima ošpice, zato tudi takrat še niso uvedli karantene.

    Do sredine februarja so z istimi simptomi začeli zbolevati še drugi otroci, s katerimi je bil deček v stiku: brata, nekaj sošolcev in trije malčki, ki so zgolj sedeli z njim v čakalnici pri pediatru. Nihče od okuženih ni bil cepljen. Vsi trije malčki, ki so se okužili v čakalnici pri pediatru, so bili še premajhni, da bi jih lahko cepili. Eden je zaradi resne dehidracije končal v bolnišnici, drugega pa so medtem, ko je bil že kužen, z letalom celo odpeljali na Havaje. Sledil je največji izbruh ošpic zadnjega desetletja v ZDA.

    V obeh primerih, ki jih navaja pediater in profesor medicine na University of Pennsylvania Paul A. Offit v svoji novi knjigi Deadly Choices: How the Anti-Vaccine Movement Threatens Us All (Usodne odločitve: Kako nas ogroža gibanje proti cepljenju, Basic Books, 2010), se je ponovil enak vzorec. Otrok, ki ni bil cepljen, je bolezen prinesel iz tujine in okužil skoraj vse, ki jih je po okužbi srečal in (še) niso bili cepljeni. Kot se je izkazalo, težava (še) ni toliko v premajhnem odstotku cepljenih v vsej državi, ampak so problematične lokalne skupine, v katerih je “modno” ne cepiti otrok. Če bolezen zaide v takšno populacijo, so posledice lahko zelo hude.

    Izbruh epidemije mumpsa v newyorški judovski skupnosti, ki jo je poleti 2009 sprožil enajstletni deček – z boleznijo se je okužil na potovanju v Anglijo -, je pokazal, da so lahko v nevarnosti tudi tisti, ki so se cepili. V pol leta se je ob takratni epidemiji mumpsa okužilo kar tisoč petsto ljudi, med katerimi so imeli nekateri hujše posledice, kot sta paraliza obraza in oglušelost.

    Da bi uspešno preprečili širjenje okužbe, mora biti precepljen določen odstotek populacije, čemur pravijo čredna imunost. Posamezniki, pri katerih cepivo ne prime ali se zaradi drugih zdravstvenih težav ne morejo cepiti, so dokaj dobro zaščiteni, če njihova okolica ne more zboleti. Delež populacije, ki mora biti cepljen, da se vzpostavi taka čredna imunost, je odvisen od nalezljivosti posamezne bolezni. Za zelo nalezljive bolezni, kot so ošpice in oslovski kašelj, mora biti stopnja imunizacije kar 95-odstotna. Za malo manj nalezljive bolezni, kot so mumps in rdečke, je dovolj že približno 85-odstotna precepljenost.

    Čeprav je bilo v judovski skupnosti cepljenih kar 70 odstotkov ljudi, je leta 2009 vseeno prišlo do epidemije, ker denimo pri mumpsu velja, da je po dveh odmerkih cepiva zaščitenih 88 odstotkov cepljenih. Če se jih cepi 70 odstotkov, je tako dejansko zaščitenih v populaciji samo 62 odstotkov, kar pa je premalo, da bi se vzpostavila čredna imunost.

    V ZDA ta čas že štirideset odstotkov pediatrov iz strahu, da bi zaradi necepljenih otrok v njihovih čakalnicah izbruhnila epidemija, ne sprejema otrok iz družin, ki zavračajo cepljenja. Poleg skupin staršev, ki zavračajo cepljenje, se vse več pojavljajo tudi skupine, ki so zelo jezne, da se morajo njihovi otroci družiti z necepljenimi. Še posebej so žalostni starši otrok, ki zaradi kemoterapije ali hudih alergij svojih otrok ne morejo cepiti, bili pa bi dokaj varni, če bi bila v njihovi okolici dovolj velika čredna imunost.

    Leta 2003 so se po Nigeriji začele širiti govorice, da cepivo proti otroški paralizi povzroča aids in neplodnost pri deklicah. Čeprav gre za očitno neresnične trditve, so se govorice prijele in skorajda zaustavile projekt cepljenja proti tej hudi in nevarni bolezni. V naslednjih letih se je tako otroška paraliza iz Nigerije začela širiti po okoliških državah in se prenesla tudi v Azijo. Več kot pet tisoč otrok je bilo zaradi bolezni trajno paraliziranih. Strokovnjaki samo upajo, da se ne bi na enak način kot ošpice v ZDA prenesla tudi otroška paraliza.

    Še v prvi polovici dvajsetega stoletja so otroci resno obolevali in umirali zaradi bolezni, ki se jim danes lahko uspešno izognemo s cepljenji. Takrat bi starši otrok, ki so postali zaradi otroških bolezni trajno paralizirani, gluhi ali utrpeli resne motnje v duševnem razvoju, dali vse, da bi se njihovi otroci lahko cepili in se, kolikor je le mogoče, izognili tem nadlogam. Danes pa se nekateri starši naenkrat ne bojijo več nevarnih bolezni, ampak jih je bolj strah cepiva. V Afriki menda zato, ker povzroča aids in neplodnost, v razvitem svetu pa se je pred leti prijela govorica, da naj bi konzervans v enem izmed otroških cepiv povzročal avtizem.

    Lažna študija, ki je povzročila nezaupanje

    Leta 1998 je britanski gastroenterolog Andrew Wakefield v znanstveni reviji The Lancet objavil rezultate raziskave, v kateri je domnevno pokazal, da lahko cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam pri nekaterih otrocih povzroči avtizem. Ob objavi članka je sklical tiskovno konferenco, na kateri je pozval odgovorne, da prenehajo s tovrstnim cepljenjem, dokler se morebitna povezava ne preuči bolj natančno.

    Seveda nobena od kasnejših raziskav Wakefieldovih domnevnih povezav ni potrdila, prav tako pa se je izkazalo, da je pri svojem delu kršil mnoga načela medicinske etike. Otroke je pošiljal na nepotrebne kolonoskopije in punkcije hrbtenjače, čeprav za to sploh ni imel pooblastil, prav tako pa je potvoril tudi del raziskave. Kot je razkril raziskovalni novinar Brian Deer, naj bi Wakefield celo namerno sprožil neresnične govorice o nevarnosti cepiva z namenom, da bi zaslužil več milijonov evrov s svojim patentom za neke vrste prehransko nadomestilo, ki naj bi izboljšalo imunost. Soinvestitor pri podjetju, ki naj bi tržilo patent, naj bi bil celo oče enega od ducata otrok, ki so bili domnevno naključno vključeni v omenjeno študijo.

    Britanska zdravniška zbornica (General Medical Council) je po dolgotrajni preiskavi 28. januarja 2010 Wakefielda spoznala za krivega in mu odvzela zdravniško licenco, revija The Lancet pa je leta 1998 objavljeni članek preklicala. Wakefield seveda vse obtožbe še vedno zanika, čeprav se je izkazalo tudi, da je prejel kar veliko denarja od odvetniških družb, ki so želele za velike odškodnine tožiti farmacevtska podjetja, ki proizvajajo cepiva.

    Žal pa so iskrico, ki jo je sprožil Wakefield zaradi želje po dobrem zaslužku, pograbili krogi, ki prav tako prezirajo velike zaslužke farmacevtskih multinacionalk in so zmotno prepričani, da gre tudi pri množičnem cepljenju za zaroto kapitala. Če se Nigerijcem zdi samoumevno, da cepivo proti otroški paralizi povzroča aids, je v razvitem svetu v nekaterih krogih prav tako samoumevno, da lahko njihovim otrokom domnevni dodatki v cepivih bolj škodijo kot nevarne bolezni, ki so skozi zgodovino človeštvu povzročile že ogromno gorja.