Povedati vse ali biti previden?

    Je res preveč pričakovati, da nam novinarji predstavijo dejstva, svoje osebne predsodke pa umaknejo v ozadje? Prav zabavno je brati zadnji članek Ranke Ivelja, notranjepolotične novinarke Dnevnika, v Objektivu. Članek ima naslov “Povedati vse ali biti previden?”, razlika med pisanjem novinarke in tem, kar povedo intervjuvanci v članku pa je zelo povedna. Recimo

    Tako kot v filmu je bila lokalna in svetovna javnost o nesreči v vseh treh primerih obveščena pozno, zavajajoče ali vsaj nepopolno.

    Torej, nesreča na Otoku treh milj, Černobil in Fukushima naj bi bile enake glede obveščanja javnosti? V Černobilu je zahod izvedel za nesrečo dva dni po začetku, zaradi povišane radiaktivnosti, ki se je širila prek meja ZSSR, na Japonskem pa se je že prvi dan pred kamere postavil japonski premier. Enako? In kaj pravi strokovnjak v članku?

    Dr. Andrej Stritar, direktor Uprave za jedrsko varnost RS, je prav tako nezadovoljen z informacijami, ki jih preko Dunaja in po spletu dobivajo od japonskih oblasti: “Deloma gre najbrž zmedo pripisati temu, da Japonci tudi sami prav natančno ne vedo ali niso vedeli, kaj se dogaja, in medkulturnim razlikam.

    Malce drugače od skrivanja, kajne? In naslednji sklop trditev:

    Tako kot v Kitajskem sindromu so bile vse elektrarne, v katerih se je zgodila nesreča, javnosti predstavljene kot vrhunski tehnološki projekti. Ker so njihovo delovanje razumeli oziroma ga razumejo le posvečeni, mora javnost vedno znova zaupati strokovnjakom, da znajo predvideti možne nevarnosti in o njih odkrito seznaniti javnost ne glede na interese energetsko-jedrskih lobijev v ozadju in plašnice, ki jih vsem nam natika prevladujoča paradigma vere v znanost in tehnologijo. V vseh treh nesrečah se je tudi izkazalo, da eksperti ne morejo ali ne znajo predvideti vseh možnih spletov okoliščin, ki privedejo do katastrofe, pri čemer je vseeno, ali nimajo dovolj domišljije ali je ne “smejo” imeti.

    Paradigma vere v znanost? Vere?! Plašnice?!

    In tale

    Z dr. Stritarjem smo se pogovarjali v sredo, ko se je kot kakšna jedrska goba tudi poznavalcem že prikazoval črni scenarij (ne)reševanja rastočih težav Fukušime.

    Da ne bom preveč dolgovezil, naj preskočim kar na zaključek

    Odgovor, kako misliti prihodnost po Otoku treh milj, Černobilu in Fukušimi, bo najbrž moral poiskati vsak sam, saj samo enega in “edino pravega” odgovora ni. Eden od sodelujočih na spletnem forumu CNN je to dilemo izrazil takole: “Sodobni človek živi na tem planetu najmanj sto tisoč let. Jedrsko energijo uporabljamo manj kot sto let. Zakaj torej ne moremo brez nje?”

    Res. Sodobni človek živi na tem planetu najmanj stotisoč let, z avtomobili pa se vozimo le nekaj več kot sto leti. Le zakaj ne moremo brez njih. Enako lahko vtaknete v zadnji stavek namesto “jedrske energije”: sodobno medicino, letala, računalnike, mobitele, časopise, torej skoraj vse, kar me obkroža medtem, ko pišem ta blog…

    Prav osvežujoče je potem prebrati komentarje na članek na online ediciji Dnevnika, kjer namesto sicer običajnih političnih vojn med desnimi in levimi, prevladujejo predvsem komentarji glede slabega članka. Recimo Krneki.Sem pravi

    Malo nič, ker večini novic manjka kontekst. Če nima stran dobro urejene komentarje (večina jih nima), nimaš celotne slike da bi razumel članek v pravilnem kontekstu. Dodaj še da novinar ponavadi ni strokovnjak na področju in imaš recept za smeti.