David Hume – Newton moralnih znanosti

    Leta 1734 se je takrat triindvajsetletni Škot David Hume odpravil v Francijo, da bi nekaj časa v miru zgolj mislil in pisal. Najprej je obiskal Pariz, a je hitro ugotovil, da so stroški bivanja v glavnem mestu zanj previsoki, zato se je odpravil naprej v Reims. Tu je nekaj mesecev vadil znanje francoščine, a so bili stroški tudi tu previsoki, zato se je preselil v kraj z imenom La Fleche, kjer je bila znana jezuitska šola, ki jo je nekoč obiskoval tudi René Descartes. Na šoli so imeli veliko knjižnico, ki je bila Humu v pomoč pri študiju in pisanju. Po treh študijskih letih v Franciji se je domov vrnil z rokopisom zajetne knjige, ki jo je kasneje v treh delih izdal pod naslovom Razprava o človeški naravi. Čeprav si je prav ta knjiga v kasnejših stoletjih pridobila status ene izmed ključnih razprav v zgodovini filozofije, v prvih letih po objavi skorajda ni zbudila pozornosti. Hume se je kasneje celo šalil, da je bila “mrtvorojeno dete”.

    Danes velja David Hume za najpomembnejšega filozofa, ki je kdajkoli pisal v angleškem jeziku, a za časa svojega življenja je bil znan predvsem kot zgodovinar in politični komentator. Vseskozi pa so ga prav filozofska vprašanja najbolj vznemirjala, zato se je k idejam, ki jih je razvil v svoji prvi prelomni mladostni knjigi, neprestano vračal. Kasneje je izdal še več filozofskih del, v katerih je skušal svoja spoznanja predstavljati v bolj razumljivi obliki, vendar je vse ključne ideje bolj ali manj domislil že med poglobljenim študijem v mladosti.

    Področje narave in področje duha

    David Hume se je rodil pred natanko tristo leti (7. maja 1711) v Edinburgu na Škotskem. Sprva so ga šolali doma, nato pa je že pri enajstih letih z bratom odšel na univerzo, kjer je ostal do svojega petnajstega leta, ko je študij zaključil, a ni diplomiral. Po univerzitetni izkušnji se je podal v samostojen študij, saj si je za cilj zadal, da bo postal “Newton moralnih znanosti”. Podobno kot je Newton pokazal, da vsemu materialnemu svetu vladajo isti zakoni, je Hume želel odkriti zakonitosti, ki vladajo ljudem in človeški družbi. To je bila tudi osrednja tematika njegovega kasnejšega filozofskega opusa.

    V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so učenjaki razlikovali med področjem narave in področjem duha. Beseda moralno je pomenila nekaj zelo podobnega kot človeško, moralne znanosti so bile tiste, ki so se ukvarjale z ljudmi oziroma s področjem duha. Danes bi rekli, da so to humanistične in družboslovne znanosti. Domena moralnih razlag je vključevala bitja, ki so bila zmožna mišljenja, medtem ko se je naravno pojasnjevanje naslavljalo na domeno predmetov, ki mišljenja niso bili zmožni.

    Pri pojasnjevanju dogajanja v svetu duha so učenjaki izhajali iz razkrivanja želja posameznikov. Neko dejanje mislečega bitja so pojasnjevali tako, da so se sklicevali na njegovo željo, da nekaj naredi. Pri ne-mislečih predmetih pa obnašanje ni bilo posledica notranjih želja, ampak so ga pojasnjevali z mehaničnimi vzroki.

    Za predmoderno dobo je bilo značilno, da so tudi dogajanja v neživi naravi velikokrat pojasnjevali na enak način, kot je bil kasneje značilen zgolj za duhovno sfero. Naravne dogodke so dojemali kot posledico kapric in želja bogov in drugih nadnaravnih bitij, ki od zadaj krmilijo dogajanje v svetu.

    Descartes je poskušal omejiti “moralno” pojasnjevanje tako, da je svet razdelil na domeno materije in domeno misli, pri čemer naj bi za materijo veljala zgolj mehanska razlaga. Newton je s svojo teorijo kasneje pokazal, da veljajo enotni zakoni tako za nebo kot zemljo, čeprav se je pojavilo nekaj težav, saj ni bilo povsem jasno, od kod izvira gravitacija. Strogi pristaši Descartesa se namreč še dolgo niso mogli sprijazniti s tem, da ostaja vzrok gravitacije kot sile, ki deluje na daljavo, pri Newtonu strogo mehansko rečeno nepojasnjen.

    Univerzalni zakon delovanja človeške narave

    Hume je vzel novoveško znanstveno revolucijo, ki je dosegla vrhunec z Newtonom, skrajno resno. S področja narave je želel znanstveni pristop razširiti še na področje duha oziroma na domeno “moralnih znanosti”, kot se je to področje vednosti takrat imenovalo. Iskal je univerzalne zakonitosti delovanja “človeške narave”, ki upravljajo s svetom duha na enak način, kot denimo gravitacijski zakon ureja delovanje sveta materialnih predmetov. Danes bi rekli, da so ga zanimali mehanizmi delovanja človeških možganov.

    V knjigi Razprava o človeški naravi je analiziral postopek, kako sploh pridemo do misli. Kako lahko vemo, da je neka misel zanesljiva, druga pa ni? Podnaslov knjige je bil “Poskus vpeljave eksperimentalne metode mišljenja na duhovno področje”. Poskušal je za področje misli narediti tisto, kar je Newton storil za domeno teles. Najti je želel univerzalni zakon področja misli, ki ga novoveška znanost do takrat še ni osvojila.

    Ugotovil je, da v miselnem svetu vladajo predvsem navade oziroma asociacije. Če dva dogodka vselej opazimo v enakem zaporedju, se bomo na to navadili in njuno zaporedje dojemali kot celoto. Gre za zakonitost, ki vlada našemu miselnemu aparatu in nanjo ne moremo zavestno vplivati. Hume je s pomočjo “zakona asociacije oziroma navade” prišel na sled pomembni zakonitosti miselnega sveta, ki vnaša “mehanske” načine pojasnjevanja tudi v svet mislečih bitij, kjer so prej vladala zgolj pojasnila preko kapric in želja.

    Po dolgem razmisleku je postavil hipotezo, da je univerzalni zakon delovanja “človeške narave” načelo navade. Ko se neko zaporedje dogodkov večkrat ponovi, ga naša narava oziroma naši možgani povsem spontano, brez zavestnega hotenja, začno obravnavati kot celoto. Če se nekaj večkrat pojavi skupaj, možgani to povežejo. Po njegovih ugotovitvah je prav moč navade osrednja zakonitost človeške narave.

    Na prvi pogled gre za zelo preprosto idejo, a če jo poskušamo misliti res univerzalno in iz nje potegniti vse možne posledice, postane taka ideja revolucionarna. Humova analiza je s pomočjo preproste predpostavke, kako naj bi delovala človeška narava oziroma kako naj bi se tvorile misli, povzročila velikansko revolucijo v dojemanju človeka. Immanuel Kant je kasneje zapisal, da ga je prav branje Huma zbudilo iz dogmatskega spanja in ga spodbudilo, da je začel razmišljati o svojih prelomnih knjigah, ki so Humove ideje še dodatno nadgradile.

    Prestar, predebel, prelen in prebogat

    Med drugim je Hume iz tega osnovnega uvida v mehanizem delovanja človeške narave prišel do zaključka, da je tudi jaz, duša oziroma nekakšna osrednja duhovna instanca vsakega posameznika, zgolj posledica osnovnega načela delovanja človeške narave. Da dojemamo nekaj na sebi in na drugih kot nespremenljivo bistvo, ki se ohranja in vzdržuje identiteto, ne glede na to, kako se vse drugo skozi čas spreminja, je prav tako zgolj učinek mehanizma asociacije, ki vlada naši naravi.

    Humov uvid o osrednjem mehanizmu delovanja človeške narave je zelo podoben temu, do česar je mnogo let kasneje po drugi poti prišla sodobna nevroznanost. V možganih se povezave med posameznimi nevroni spreminjajo po načelu, da se tisti nevroni, ki so aktivni sočasno, medsebojno bolje povežejo (“cells that fire together, wire together”). To temeljno načelo delovanja možganov na ravni nevronov (Hebbovo pravilo) je v osnovi enako univerzalnemu zakonu delovanja človeške narave, ki ga je pred nekaj manj kot tristo leti postavil Hume, a je bila za tisti čas ideja preveč nenavadna, da bi pridobila večjo pozornost.

    David Hume se je po objavi svoje prelomne knjige večkrat potegoval za mesto profesorja moralne filozofije na uglednih škotskih univerzah, a mu žal nikoli ni uspelo. Njegove ideje so bile preveč radikalne, da bi ga spustili med študente. Predvsem so bila problematična njegova skeptična razmišljanja o religioznih vprašanjih, kar je bila takrat še kočljiva tema. Njegova odmevna knjiga Dialogi o naravni religiji je izšla šele nekaj let po njegovi smrti.

    V svoji karieri je opravljal veliko različnih služb. V mladosti se je poskusil tudi v poslu, bil je knjižničar, diplomat, tajnik uradnik in še marsikaj drugega, le profesor filozofije ne. Napisal je obsežno in vplivno Zgodovino Anglije, ki mu je prinesla pomemben dodatni vir dohodkov za preživljanje. Ko se je v zrelih letih založnik nanj obrnil, če bi morda svojo zgodovinsko delo dopolnil, mu je Hume odgovoril: “Zavrniti moram ne le to ponudbo, ampak tudi druge s področja pisanja. Za to so predvsem štirje vzroki: sem prestar, predebel, prelen in prebogat.”

    Sašo Dolenc