Nova britanska podnebna strategija

    Britanska vlada je danes potrdila strategijo zmanjševanja izpustov CO2 (natančneje, toplogrednih plinov) do l. 2050, ki je najbolj ambiciozna izmed vseh svetovnih držav. V principu so v celoti sprejeli priporočila neodvisnega svetovalnega telesa za podnebne spremembe (Committee on Climate Change – CCC).

    Ključno je, da so poleg zaveze 80% znižanja izpustov do l. 2050, določili tudi zavezujoče kratkoročnejše cilje. Velika Britanija bo tako do l. 2027 (računano kot povprečje od 2023-2027) izpuste CO2 znižala za 50% glede na leto 1990. Poleg tega se je britanska vlada zavezala, da bo na ravni EU aktivno zastopala zvišanje cilja zmanjšanja izpustov od sedaj dogovorjenih 20% do l. 2020, na 30%.
    Tole je graf dinamike zmanjševanja izpustov iz poročila CCC, ki mu sledi britanska vladna strategija. Siva je CO2, zelena drugi toplogredni izpusti, plava pa izpusti letalskega in ladijskega prometa.
    Postavimo stvar nekoliko v kontekst, v smislu, zakaj je sprejeta strategija primerjalno resnično napredna. Pozabimo za hip “stari” Kjotski protokol: kar nekaj držav je namreč nedavno deklarativno sprejelo odločitev, da je njihov cilj 80% znižanje izpustov CO2 do l. 2050. Med njimi tudi Slovenija – naš parlament je recimo že novembra 2009 sprejel Deklaracijo o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb (Uradni list RS, št. 95/2009), v kateri je izrazil stališče o nujnosti 80% do 95% zmanjšanja izpustov CO2 do l.2050.
    Hudič je seveda v dejstvu, da je l.2050 in njegovih 80%, kar daleč. “Podnebno” naprednejše države so sicer začele sprejemati podnebne zakone, vendar so ti precej brezzobi, če se izrečejo le o dolgoročnem cilju, ne določajo pa kratkoročne dinamike zmanjševanja. Britanija je sedaj očitno na poti, da svoj že prej (l. 2008 – mislim, da tudi globalno prvi) sprejeti zakon dopolni z operativno strategijo.
    Slovenija je tu na nekoliko drugačni poti. Prva strategija je bila, da bi po britanskem vzoru najprej sprejeli podnebni zakon, ki bi poleg drugega določal običajnih 80% do 2050 (osnutek je že kar nekaj časa pripravljen). Zaradi različnih kompleksnih političnih razlogov je bilo sprejemanje zakona odloženo, hkrati pa je bila sprejeta odločitev, da bomo pri nas zakon potrjevali istočasno in skupaj z operativno strategijo zmanjševanja izpustov. To naj bi se zgodilo enkrat letos. (Link – študija, na kateri bo zasnovana strategija)
    To je po svoje OK, hkrati pa nam današnja britanska odločitev daje “benchmark”, kako moramo dejansko zastaviti kratkoročno dinamiko zmanjševanja izpustov. Zapisati lep cilj za l. 2050, hkrati pa si pustiti prostor, da deset-dvajset let ne storiš nič, potem pa čudežno začneš pospešeno zmanjševati izpuste, je sanjsko početje. Upam, da bo slovenska strategija uspela, tako kot britanska, definirati kratkoročne zavezujoče cilje. To je po moje bolj pomembno, kot pa dolgoročne obljube o 80%-95%! Iz tega vidika je razlika med obema grafoma kar zaskrbljujoča.
    [*Skala v britanskem grafu je v milijonih ton CO2 (0-800 mio t CO2), na slovenskem v tisočih (0-25 mio t CO2)]