Galaktična pesem

    Nedavno sem pisal o letnem koncertu naše vokalne skupine, pri čemer ugibam, da se na informacijo z zdravo mero razuma niste odzvali s kako nepremišljeno potjo v Mestni muzej. Ker je ta blog med ustvarjalci in bralci poln fizikov, pa vam bo morda vendarle v zabavo vest, da je bila ena od pesmi na koncertu tudi “The Galaxy Song” Erica Idla iz dragocene zasedbe britanskih nebodigatreb Monty Python oziroma njihove filma The Meaning of Life. (Če vas zanima, si lahko tudi preberete izvirno besedilo ali ogledate izvirno izvedbo v filmu.)

    Še bolj zabavno (v smislu potenciala za katastrofo) pa je, da sem v navalu ljubezni do slovenščine in občutku, da bo slovenskemu občinstvu tako pametnikovanje v angleščini vsaj manj razumljivo, če ne docela dostopno, sklenil vokalno priredbo te pesmi izpod glasbene taktirke našega hišnega skladatelja posloveniti.

    Rezultat je mestoma grob in še neizpiljen, a vsaj za silo zadošča potrebam pesmi, skušal pa sem tudi ohraniti večino rim (kdo bi si mislil, Monty Python in rime?) in, kolikor je bilo mogoče, točnost podatkov (pri čemer je seveda “pesnikovalski” pekel pretvorba milj v kilometre). Kakorkoli že, za zabavo je tu trenutna različica Galaktične pesmi:

    Ko življenje te podre, gospa Kodre,
    in vse hudo je bolj in bolj.
    In ljudje so neumni ali nadležni.
    In zdi se, da je vsega dovooooooolj!

    Le pomisli, da pod tabo je planet, ki se obrača
    tisoč petsto kilometrov vsako uro;
    kilometrov devet tisoč na minuto – kot voluto –
    obhaja sonce, ki nam da naturo.
    Sonce to in ti in jaz in zvezde vse kot naš obraz
    kilometrov delamo milijon vsak dan
    na zunanjem robu diska – desettisoče na uro –
    galaksije, ki ji praviš Rimska cesta.

    V galaksiji naši se nahaja sto milijard zvezd
    in sto tisoč meri čez svetlobnih let;
    napihnjena v sredini šestnajst tisoč let debela,
    a pri nas obsega le tri tisoč let.
    Svetlobnih let trideset tisoč od središča galaksije,
    milijonov dvesto vzame jih vsak krog;
    pa naša je le ena od milijonov milijard
    galaksij, kar jih imamo naokrog.

    Vesolje se še kar naprej razteza in razteza
    v smereh, ki mu na pamet pridejo,
    in to hitro kot le zmore, saj veš, svetlobne fore,
    tristo tisoč kilometrov na sekundo, več ne gre.
    Zato se spomni, ko te daje negotovost al’ brezup,
    da neverjetno je že to, da se rodiš.
    In upaj, da inteligenca najde se v vesolju,
    ker na Zemlji je vraga dobiš!

    Pred morebitnim prihodnjim nastopom bom o besedilu še malo razmislil – na dveh mestih mi denimo zelo ni všeč, a se pevsko (in za zabavo publike) lepo izide, kar je najbolj nadležna kombinacija, pa kje je pomen malo zavajajoč (onih dvesto milijonov let seveda ni svetlobnih). Ob tem je seveda posebno vprašanje, ali bi kazalo tudi posodobiti podatke, pri katerih se pesem (bolj ali manj rahlo) moti, kar naj bi v kasnejših nastopih upošteval tudi že sam Eric Idle (zasluga za obe povezavi gre Wikipediji).

    Ali boste to pesem vsaj v tej galaksiji še kdaj slišali v živo v izvedbi Akapel’ce, pa bo pokazal le čas.

    Deli