Profesor pediatrije, pravnik in dolgoletni vodja ameriške agencije, ki skrbi za kakovost hrane in zdravil (Food and Drug Administration, FDA), David Kessler si je s svojim bojem proti tobačni industriji prislužil laskavo priznanje “heroj javnega zdravja”. Zdaj bije novo bitko, ki je morda še pomembnejša, kot je bilo opozarjanje na škodljivosti kajenja. Nedavno je izdal knjigo z naslovom Konec prenajedanja (The End of Overeating: Taking Control of the Insatiable American Appetite, Rodale Books 2009), v kateri pojasnjuje, zakaj smo danes v razvitem svetu priča epidemiji debelosti.

Ko se je lotil pisanja knjige, ga je sprva zanimalo zelo preprosto vprašanje, zakaj je včasih tako težko kontrolirati, kaj jemo. Zakaj včasih jemo, tudi ko nismo več lačni ali celo ko zavestno nočemo jesti, pa nas kar nekaj žene, da si polnimo usta? Ob začetku zbiranja strokovne literature je pričakoval, da bo večino časa prebiral članke s področja endokrinologije in nutricistike, kar je bilo tudi področje medicine, ki ga je kot zdravnik najbolje poznal. A je že hitro ugotovil, da se odgovori na njegovo izvorno vprašanje skrivajo drugje. Spoznal je, da določena hrana deluje na možgane na podoben način kot droge, saj lahko povzroča odvisnost.

Mehanizem nagrajevanja v možganih primatov

Kot pojasnjuje v knjigi, so za razvitje odvisnosti posebej nevarna živila, v katerih prevladujejo maščobe, sladkorji in soli. Teh sestavin hrane v naravi ni v izobilju in naši davni predniki so se morali zelo potruditi, da so se občasno naužili tudi hrane, ki je bila bogata s tovrstnimi sestavinami.

Zato se je v možganih razvil mehanizem, ki nas navda z zadovoljstvom, ko zaužijemo hrano, ki je bogata z maščobami, sladkorji in soljo. Sproži se mehanizem izločanja možganskih kemikalij, ki nam vzbudijo občutek veselja, kar z drugimi besedami pomeni, da notranje začutimo željo, da bi takšno izkustvo ponovili. V naravi je bilo to pomembno, saj so si naši predniki tako bolje zapomnili, kako so prišli do kvalitetne hrane, in se naslednjič spet potrudili, da so bili deležni enakega zadovoljstva. Ker pa takšnih obrokov ni bilo v izobilju, ni bilo nikakršne nevarnosti, da bi postali od takšne hrane odvisni.

Kessler tovrstna živila, ki so bogata z maščobami, sladkorji in soljo, poimenuje hiperokusna hrana. Njihova dodatna značilnost je tudi, da so narejena tako, da jih skorajda ni treba žvečiti, zato jih lahko veliko pojemo v zelo kratkem času. Podobno kot nismo vsi ljudje enako dovzetni na alkohol in ne razvijemo enako hitro odvisnosti, je tudi s to hiperokusno hrano podobno. Nekateri so bolj, drugi manj nagnjeni k temu, da se ne bodo mogli ubraniti vedno novega koščka slastne čokoladne rezine, sladoleda, čipsa ali hamburgerja. Ključno področje v možganih, ki je odgovorno za tovrstne odvisnosti, je sistem nagrajevanja, katerega ključni del so dopaminski nevroni.

Do pomembnih odkritij pri razumevanju delovanja dopamina v možganih je prišel Wolfram Schultz z univerze Cambridge, ki je to molekulo začel preučevati že v sedemdesetih letih, saj je slutil, da je povezana s parkinsonovo boleznijo. Schultz je eksperimentiral z opicami, a mu žal vrsto let ni uspelo odkriti nič pomembnega, nato pa je nekoč slučajno prišel na sled nenavadni lastnosti dopaminskih nevronov. Prožiti so se začeli, še preden je opica sploh dobila nagrado denimo v obliki banane. Po mnogih dodatnih eksperimentih in preverjanjih je prišel do nedvomnega zaključka, da mu je po naključju uspelo odkriti mehanizem za nagrajevanje v možganih primatov.

Eksperimente je zasnoval tako, da je v možgane opice vsadil senzorje, ki so merili vzburjenost dopaminskih nevronov, nato pa spremljal, kako se odzivajo na preprost primer učenja. Kmalu zatem, ko je opica zaslišala glasen zvok, ji je po slamici v usta pritekel sok. Sprva so se dopaminski nevroni prožili ob prijetnem občutku soka v ustih, a že po krajšem učenju so se prožili takoj ob zvoku in ne šele, ko je v usta pritekel sok. Če je vse potekalo kot običajno, se je po zvoku in soku sprostilo nekaj dopamina, kar je žival navdalo z zadovoljstvom. Če pa zvoku ni sledil tudi sok, so dopaminski nevroni prenehali s proženjem in dopamin se ni sprostil. Pričakovanja niso bila izpolnjena, zato se dopaminski sistem nagrajevanja ni aktiviral.

Eno od bistvenih opravil možganov je, da iščejo pravila, po katerih se odvijajo dogodki v okolici, tako da lahko napovedujejo prihodnost. Izločanje dopamina je del sistema za preverjanje kvalitete tovrstnih napovedi, ki jih izvajajo možgani. Če se za dogodek izkaže, da ima v resnici drugačen pomen, kot so ga zanj napovedali možgani, dopamin sproži alarm. Schultz je s svojimi eksperimenti ugotovil, da nenapovedano zadovoljstvo dopaminski nevroni vrednotijo bistveno višje kot napovedano. Če se napovedi uresničijo, to nagradijo s šibkim impulzom zadovoljstva. Če pa se dogodi nekaj nenapovedano dobrega, poskušajo tovrstno zaporedje dogodkov shraniti v spomin, zato ga nagradijo bistveno bolj – trikrat do štirikrat močneje.

Dopaminski sistem za kontrolo kakovosti možganskih napovedi prihodnosti pa se zelo slabo obnese, ko je soočen z naključnimi dogodki, kot so denimo igre na srečo. Možgane še posebej zmedejo naključni dobitki, ki jih napačno povežejo s takratnimi okoliščinami, ki pa niso vzrok uspeha. Tudi v povsem naključnih dogodkih možgani namreč spontano na vsak način iščejo nekakšna pravila, ki jih običajno najdejo v raznih “srečnih okoliščinah”, kot so denimo srečna obleka, predmet ali oseba. Podobna težava kot z naključnimi dobitki pri igrah na srečo je tudi z drogami, ki same po sebi ob zaužitju sprožijo ugodje. Tudi v tem primeru možgani iščejo pravila in povezujejo to nenadno zadovoljstvo z okoliščinami, ki so bile prisotne pred in med zaužitjem.

V slaščičarno samo z enim dolarjem v žepu

Pričakovanje oziroma povečana pozornost možganov na prihajajoče zadovoljstvo lahko vpliva tudi na samo dojemanje posameznega dogodka. Pričakovanja namreč aktivirajo dopaminski sistem vrednotenja, ki že vnaprej sproža kemikalije zadovoljstva, ki zato vplivajo tudi na selektivno dojemanje samega dogajanja. V takšnih primerih pogosto zaznavamo samo tisto, kar hočemo videti. Za narkomane je znano, da občutijo zadovoljstvo že med samo pripravo droge, še preden si jo dejansko vbrizgajo v žilo. Pri odvisnosti postane zelo pomemben sam ritual, saj so prav ti dogodki, ki so se običajno dogodili pred zaužijem droge, prožilci izločanja hormonov ugodja v možganih.

Enako velja tudi za odvisnost od hiperokusne hrane, ki jo obravnava Kessler v svoji knjigi. Ko razvijemo odvisnost, ni lakota tista, ki bi nas gnala k vedno novemu zaužitju slastne hrane, ampak je večina zadovoljstva že v samem ritual kupovanja, priprave, odvijanja in na koncu uživanja tovrstnih jedi. Težava pri takšni odvisnosti pa je, da se ritual ne zaustavi pri eni tortici, ampak potrebuje vedno nove in nove.

Boj z odvisnostjo je za posameznika izredno težak, saj mora premagati navade, ki so se zelo močno vtisnile v njegove možgane. Ključno je zato, da se povsem izogiba kakršnim koli skušnjavam. Kessler tako svetuje, da ne hodimo po ulici s trgovinami, v katerih prodajajo hrano, za katero vemo, da nam lahko povzroči odvisnost ali pa smo od nje že odvisni. Zelo dobro je razviti tudi nove zdrave navade, ki se jih poskušamo čim bolj dosledno držati, tako da je vse, kar je povezano s prehranjevanjem, že vnaprej določeno in načrtovano.

Nevrolog in avtor mnogih odmevnih knjig o delovanju možganov Oliver Sacks gre tako v slaščičarno dosledno samo z enim dolarjem v žepu, tako da nikakor ne more kupiti več, tudi če bi si ob ogledu slastnih dobrot premislil. V trgovino z živili prav tako pošilja svojo hišno pomočnico, ki ji vnaprej pripravi natančen seznam, saj sebi ne zaupa, da ne bi v trgovini česa, kar ni na seznamu.

Kot poudarja Kessler, pa podobno kot pri tobaku tudi pri novodobni odvisnosti od hrane družba ne bo uspešna, če ne bo spremenila odnosa do tega pomembnega problema. Dokler se ni po dolgoletnih prizadevanjih in z omejevanjem prostorov, kjer je sploh mogoče kaditi, spremenil sam družbeni status kajenja, večjih uspehov ni bilo. Podobno je tudi s hiperokusno hrano, ki ne more biti preprosto ves čas dostopna v neomejenih količinah, kot je to problem v ZDA, pa tudi že marsikje drugje po svetu.