Peter Milner in James Olds sta kot postdoktorska raziskovalca leta 1953 v laboratoriju znanega kanadskega nevropsihologa Donalda Hebbsa v možgane podgan kirurško vstavljala elektrode in opazovala, kako se živali obnašajo, ko jim z električnimi impulzi stimulirata posamezna možganska območja. Podgane so po posegu okrevale že v nekaj dneh in so se obnašale dokaj normalno, edina razlika je bila, da so jim sedaj iz glave “rasle” žice.

Odkritje možganskegacentra za ugodje

V enem izmed takih eksperimentov sta hotela preučevati del možganov, za katerega sta slutila, da je povezan s cikli budnosti in spanja, a so elektrode v podganjih možganih ušle malo stran od načrtovane lokacije. Sprva sta pošiljala stimulacijo po elektrodah v primeru, ko je podgana odšla v določen kot kletke, kasneje pa sta mehanizem spremenila tako, da je lahko podgana sama pritiskala na gumb in si tako preko elektrod v možgane pošiljala električne impulze. Prav ta spremenjen način odmerjanja impulzov je botroval enemu izmed najbolj dramatičnih eksperimentalnih rezultatov v vsej zgodovini vedenjske nevroznanosti.

S podganami, ki so si lahko same v možgane pošiljale električne impulze, so se začele dogajati čudne reči. Na gumb za stimulacijo so pritisnile tudi po sedemtisočkrat na uro. Nanj so pritiskale s tako vnemo, da niso ne jedle in ne pile. Celo doječe podganje matere se naenkrat sploh niso več menile za svoje otroke, ampak so le še neprestano pritiskale na gumb, štiriindvajset ur na dan brez prekinitve. Milner in Olds sta hitro prišla do sklepa, da v tem poskusu nista preučevala možganskega središča za uravnavanje cikla budnosti, ampak sta odkrila sesalčji možganski center za ugodje.

Seveda se vsakdo, ko izve za poskus na podganah, takoj vpraša, ali bi se nekaj podobnega zgodilo tudi pri ljudeh, če bi jim v isti del možganov vgradili elektrode za električno stimulacijo. Sliši se morda nenavadno, a tak poskus, ki ga danes verjetno ne bi odobrila nobena etična komisija, so pred leti že izvedli.

Ameriški psihiater Robert Galbraith Heath je poskušal z vgrajevanjem elektrod globoko v možgane svojim pacientom pomagati pri hujših oblikah depresije in shizofrenije. Leta 1972 je objavil še posebej nenavaden članek, v katerem je opisal poskus, pri katerem je štiriindvajsetletnemu moškemu vgradil elektrode na isto mesto kot pred tem Milner in Olds pri podganah.

Rezultat pri pacientu, ki ga v članku poimenuje B-19, je bil enako pretresljiv kot prej pri živalih. Ob stimuliranju možganov z vstavljenimi elektrodami je B-19 občutil evforijo in vznesenost. Ko so stimuliranje prekinili, je pacient močno protestiral in na vsak način hotel, da s poskusom nadaljujejo. Podoben eksperiment so izvedli tudi pri ženski, ki je trpela za kroničnim občutkom bolečine. Ko so ji vgradili elektrode, je tako vneto pritiskala na gumb za stimulacijo, da so se ji na prstu pojavile razjede, poleg tega se je začela zanemarjati in ni skrbela za družino.

Kemija sreče in zadovoljstva

Danes ni več nobena skrivnost, da je vzrok intimnemu občutenju sreče izločanje tako imenovanih kemikalij “sreče” v možganih. Manj znano pa je, da podobne vesele občutke povzročajo štiri različne vrste kemikalij, kar posredno pomeni, da v resnici obstajajo kar štiri različne vrste sreče. V vseh zgoraj opisanih primerih je šlo za stimulacijo predela v možganih, kjer se izloča dopamin, podobna občutja pa povzroča tudi sproščanje serotonina, oksitocina in endorfinov.

Endorfini so nekakšne naravne tablete proti bolečini, saj blokirajo občutek bolečine. Mehanizem se je razvil zato, da so živali v divjini lahko bežale pred plenilci, tudi kadar so bile ranjene. Če bi naši možgani ves čas izločali endorfine, bi lahko tekli z zvitim gležnjem, kar se dejansko včasih dogaja športnikom na velikih prireditvah, ko začasno sploh ne občutijo, da so se poškodovali. Vendar je ta mehanizem opravičljiv samo, ko je treba reševati življenje, sicer lahko maskiranje bolečine povzroči še hujše poškodbe in posledično tudi smrt.

Možgani izločajo endorfine, ko dobijo signal o prisotni bolečini, ki je lahko fizična ali pa tudi zgolj emocionalna. Tek sproži ravno toliko bolečine, da se sproščajo endorfini, kar lahko vodi v zasvojenost s tekom, vendar je zelo malo takšnih aktivnosti, kjer je samopoškodba dovolj majhna, da škoda zaradi poškodbe in vira bolečine ni bistveno večja od dobrobiti zaradi sproščanja endorfinov. Opiati so kemijsko zelo podobni endorfinom, zato ne preseneča, da imajo podobne učinke kot endorfini, ki jih ljudje občutimo kot evforijo.

Oksitocin je kemikalija, ki bi jo lahko po učinku povezali z zaupanjem. Izloča se, ko se vzpostavijo prijateljske vezi z osebami, ki nas obkrožajo. Oksitocinu pravijo tudi “družabna” kemikalija, saj vzpostavlja zaupanje in tovarištvo. Je nagrada, ki nam jo pošljejo možgani, ko sklenemo nove zaupanja vredne socialne vezi. Ista kemikalija se sprošča tudi med orgazmom in dojenjem.

Sesalčji možgani že takoj po rojstvu ob stiku z materjo začnejo izločati večje količine oksitocina, ki poskrbi, da se otrok ne oddaljuje od varnega zavetja staršev. Plazilci za razliko od sesalcev nimajo tega mehanizma, zato se otroci plazilcev ne navežejo na svoje starše. Pri uravnavanju svojega vedenja se plazilci zanašajo zgolj na občutje bolečine oziroma ustrezno analogijo v svojem svetu. Če na primer niso dovolj časa izpostavljeni soncu, to občutijo kot bolečino, ki pojenja, ko se segrejejo. Ko jim uspe zmanjšati bolečino, zato niso srečni, saj nimajo kemijskih struktur v svojih možganih, da bi lahko občutili srečo. Pomembno pa je, da njihov sistem deluje tudi ob zelo skromnem vnosu energije, saj ima tak sistem zgolj izogibanja bolečini manj nevronov in je manj energetsko potraten. Sesalci in ljudje imamo bistveno bolj kompleksne možgane, a za njihov pogon potrebujemo tudi več energije.

Ob odraščanju se specifična navezanost na mamo pri sesalcih preoblikuje v navezanost na širšo skupino, na primer čredo, pri ljudeh pa na družino, narod, stranko, nogometni klub in podobne širše skupine, s katerimi se identificiramo. Za čredne živali je namreč značilno, da začnejo, ko v njihovem vidnem polju ni vsaj ene druge živali iz iste črede, izločati kortizol, kemikalijo, ki se sprošča ob stresu in predstavlja nekakšno nasprotje kemikalijam “sreče”.

Sproščanje kortizola signalizira nevarnost, medtem ko sproščanje serotonina sporoča, da je nevarnost minila. Serotonin predstavlja nekakšno zeleno luč. Je signal za to, da je to, kar trenutno počnemo, varno, zato lahko s početjem nadaljujemo.

Če vam drugi izkazujejo spoštovanje, to sproža izločanje serotonina. Do tega prihaja spontano, tudi če ne vemo, zakaj nas drugi spoštujejo. Sesalci, ki imajo v svoji skupini višji status, imajo tudi višjo raven serotonina, ki pomeni manjšo nagnjenost k agresiji, saj nizka raven serotonina povzroča impulzivna in asocialna dejanja. Serotonin ima dve pomembnejši funkciji: sporoča nam, da nismo v nevarnosti in da se lahko pripravimo na zaužitje hrane.

Dopamin kot zadnja izmed štirih kemikalij “sreče” motivira sesalce, da se naprezajo, dokler ne dosežejo želenega cilja. Povzroča navdušenje v pričakovanju, da se nam bo nekaj dobrega zgodilo. Signalizira pričakovanje nagrade in ne same nagrade. Sproščanje dopamina je znak, da smo blizu ciljne črte, medtem ko oksitocin in serotonin pomenita nagrado sama po sebi. Dopamin spodbudi tako učenje kot ugodje, saj je namen njegovega izločanja, da si zapomnimo, kako smo do ugodja prišli. Najmočneje se namreč sprošča, ko je dejanska nagrada na koncu preseže naša pričakovanja, a prav v dopaminskem sistemu se razvijejo tudi odvisnosti.

Za ljubezen kot primer kompleksnega čustvenega stanja lahko ob poznavanju možganske kemije sreče in ugodja ugotovimo, da jo sestavlja več kemijskih komponent. Dopamin se izloča zaradi pričakovanja bodočih ugodij, oksitocin spremlja krepitev zaupanja, serotonin pa oznanja varnost. Pri neuslišani ljubezni se vključijo še endorfini, tako da je kemija “sreče” v tem primeru skorajda popolna.