V prvi polovici dvajsetega stoletja so veliki znanstveniki, kot so bili Einstein, Bohr in Heisenberg, temeljito zamajali ustaljeno podobo tega, kako je zgrajen svet. Postavili so pomembne nove teorije o vesolju, prostoru, času in zgradbi snovi, katerih skupna značilnost je bila, da se jih ni dalo preprosto razumeti. Zato so zelo veliko časa porabili tudi za razprave o smislu in pomenu teh novih spoznanj.

Pogosto so se sestajali in dolgo v noč razpravljali o najrazličnejših načinih, kako bi se dalo razumeti svet, ki so ga nakazovala nova odkritja. Spraševali so se, kakšna je povezava med vsakdanjim svetom, ki smo ga vajeni, in dejansko realnostjo, ki jo razkrivajo fizikalni eksperimenti. Bohr naj bi se nekoč tako zagrel za razpravo, da je Schrödingerju sledil, vse dokler ni ta že v pižami ležal v postelji, in še takrat mu je dopovedoval: “Ampak Schrödinger, kako da tega ne razumeš?”

Vendar so takšni pogovori vrhunskih znanstvenikov kmalu povsem zamrli. Druga svetovna vojna predstavlja namreč v razumevanju tega, kaj pomeni biti fizik oziroma se ukvarjati s fizikalno znanostjo, pomembno prelomnico. Takrat se je uveljavila nova miselnost, ki jo lahko zelo nazorno povzamemo v imperativu: “Utihni in računaj!”

Utihni in računaj!

V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja so fiziki prebirali Platona, Aristotela, Kanta in druge filozofske klasike ter poskušali razumeti svoja odkritja tudi s pomočjo tovrstne literature. V prvih učbenikih kvantne fizike so bila poglavja z naslovi “Kvantna mehanika in filozofija”, kjer so pisci povzemali aktualne razprave, ki so si jih na konferencah in zasebnih srečanjih izmenjevali ključni tvorci novih fizikalnih teorij.

Nato pa je po vojni vsa debata naenkrat povsem potihnila. Filozofske problematike v fizikalnih krogih ni bilo več dobro omenjati, če nisi želel izgubiti službe. Od znanstvenika se je po novem pričakovalo, da rešuje praktične probleme, ne pa da izgublja čas z abstraktnimi vprašanji. Vsi, ki jim problemi kvantne fizike niso pustili spati, so morali zato svoje teorije razvijali napol v tajnosti in v svojem prostem času, da jim ja ne bi mogel kdo očitati, da “filozofirajo”, ko bi morali “računati”.

Med vojno so morali vsi znanstveniki delati predvsem kot inženirji, saj so reševali praktične probleme in izdelovali nova orodja, ki so bila hitro na voljo za uporabo. Takšen pristop k znanosti se je ohranil tudi po drugi svetovni vojni. Za podrobnejši razmislek o smislu in pomenu novih teorij tako sprva ni bilo časa, nato pa je postopoma zastavljanje tovrstnih vprašanj postalo vse bolj nekakšna tabu tema.

Tao fizike

V začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja je kriza udarila tudi po znanstvenikih, ki so imeli v prvih desetletjih po vojni veliko dela. Nenadoma je bilo zelo težko dobiti kakršnokoli službo, kaj šele raziskovalno ali učiteljsko mesto na kateri od univerz. Mladi fiziki, ki so se vračali s podoktorskih izpopolnjevanj, so se morali znajti, kot so pač vedeli in znali. Nekateri so zamenjali poklic, drugi so ponujali inštrukcije, tretji pa so se denimo lotili pisanja.

Med njimi je bil tudi avstrijski fizik Fritjof Capra, ki se je nedavno vrnil s postdoka v Kaliforniji in podobno kot mnogi kolegi ni imel ne službe ne kakega drugega vira za preživljanje. Zato se je odločil, da bo napisal nov učbenik za kvantno fiziko, s katero se je zadnja leta raziskovalno ukvarjal. Upal je, da bo s knjigo kaj zaslužil, hkrati pa naj bi si tako olajšal tudi kandidaturo za kako učiteljsko mesto, če bi se slučajno odprlo.

Ko je pripravil osnutek učbenika, ga je najprej poslal avstrijskemu fiziku Viktorju Weisskopfu, nekdanjemu direktorju CERN-a, takrat pa profesorju na MIT. Weisskopf je bil že uveljavljen pisec univerzitetnih učbenikov, njegov vplivni učbenik jedrske fizike pa je bil menda knjiga, ki so jo največkrat ukradli iz knjižnice na MIT. Osebno sta se spoznala nedavno na neki poletni šoli v Italiji in se ujela, ker sta bila oba po rodu z Dunaja.

Weisskopf je Capri pomagal z mnogimi nasveti in ga spodbujal, da je nadaljeval s pisanjem. Vendar ga je hkrati opozoril, naj si s knjigo ne obeta zaslužka. Po daljši izmenjavi pisem mu je profesor kar neposredno napisal, da bo uspeh, če dobi tisoč dolarjev prvo leto, nato pa naslednja še manj.

Za Capro, ki je bil brez denarja in brez službe, takšni obeti seveda niso predstavljali rešitve. Zato je ob vnovičnem obisku Kalifornije prišel na idejo, da bi pisanje knjige o kvantni fiziki nekako združil s svojim zanimanjem za vzhodne religije. Po vrnitvi v London, kjer je takrat živel, se je lotil preoblikovanja rokopisa učbenika v knjigo za širši krog bralcev, ki bi obravnavala vzporednice med sodobno fizikalno znanostjo in staro modrostjo vzhoda.

Novo knjigo, ki ji je dal naslov Tao fizike, je ponudil več založnikom, a sprejela jo je šele majhna založniška hiša iz Londona, ki mu je dala celo predplačilo, da je rokopis sploh lahko končal. Hkrati mu je uspelo najti še majhnega ameriškega založnika, ki je izdajal predvsem knjige s področja vzhodnega misticizma in duhovnosti.

Kmalu po izidu leta 1975 je Capra na neki konferenci podaril izvod tudi Weisskopfu, ki je knjigo prebral kar na letalu med letom domov in kasneje Capri napisal, da mu je bila všeč, a da težko presodi, ali bo doživela uspeh pri bralcih, saj ne pozna dovolj dobro njene ciljne publike. Vendar težav z bralci ni bilo, saj se je knjiga zelo dobro prodajala. Že prvo leto so prodali več deset tisoč izvodov, danes je prevedena v več kot dvajset jezikov, prodanih pa je bilo že več milijonov izvodov.

Kako so hipiji rešili fiziko

Podobnosti med vzhodnimi religijami in kvantno fiziko so v knjigi služile bolj kot sredstvo za pomoč pri razlagi določenih strokovnih pojmov, ki jih je sicer težko razumeti. Če namreč kako nenavadnost iz kvantnega sveta primerjaš s kako enigmatično budistično zgodbo, se bralcu morda zazdi, da je nekaj razumel, čeprav v resnici ni bilo nič zares razjasnjeno. To je morda eden izmed ključev njenega uspeha.

Knjiga Tao fizike je v sedemdesetih letih namreč odigrala podobno vlogo v javnosti kot kasneje poljudna dela Stephena Hawkinga. Knjige niso brali samo hipiji in navdušenci za vzhodno mistiko, ampak tudi inženirji in znanstveniki, ki so si vsaj zasebno še vedno zastavljali vprašanja, kako razumeti svet, ki ga razkriva sodobna znanost.

V Caprovi knjigi odgovorov na ta pomembna vprašanja, ki jih kot znanstveniki v skladu z ideologijo tistega časa niso smeli javno obravnavati, seveda niso našli, a knjiga je vseeno pomembna, saj je pokazala, da mnoge bralce zelo zanimajo filozofska vprašanja v povezavi s sodobno znanostjo. Zgodovinski pomen Caprove knjige je tako predvsem v tem, da je odprla pot mnogim drugim znanstvenikom, ki so začeli objavljati knjige o filozofskih vprašanjih znanosti, napisane na način, da so jih lahko brale in razumele tudi širše množice bralcev.

Profesor zgodovine znanosti na MIT David Kaiser je izdal zanimivo knjigo z naslovom Kako so hipiji rešili fiziko (How the Hippies Saved Physics: Science, Counterculture, and the Quantum Revival, W. W. Norton & Company, 2011), v kateri obravnava pomen “new age” pristopov h kvantni fiziki, ki so po njegovem mnenju pomembni za to, da so določena vprašanja ponovno našla svoje legitimno mesto v sklopu uradne znanosti. “Hipiji” so bili seveda v zmoti, saj se povezave, ki so jih slutili, niso izkazale za resnične, a njihovi napori vseeno niso bili zaman. Po Kaiserju naj bi se namreč prav iz teh napol “new age” špekulacij rodila danes zelo pomembna veja fizike, ki ji pravimo kvantna informacijska znanost, na njenih spoznanjih pa temelji industrija, v kateri se obračajo milijarde dolarjev.

O odnosu uradne znanosti do alternativnih “hipi” fizikov v sedemdesetih pove veliko citat Martina Gardnerja, kolumnista revije Scientific American, ki ga v knjigi omenja Kaiser. Ta je enemu od fizikov, ki so se ljubiteljsko ukvarjali tudi s vprašanji povezave med kvantno fiziko in zavestjo, nekoč prijateljsko svetoval: “Naredi raje kaj bolj častnega (kot da se ukvarjaš s kvantno teleportacijo in poskusi komuniciranja z nadsvetlobno hitrostjo, op.p.). Raje recimo oropaj banko ali posnemi pornografski film.”

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here