Globokomorska neumnost

    Izrekla pa jo je prevzaprav že prejšnji teden poslanka Breda Pečan – sedaj je pač na voljo magnetogram izredne seje o TEŠ6. Takole:

    Zaradi tega ker s tem, da zgradimo objekt, ki nam bo od izpolnjevanju cele vrste pozitivnih pogojev, boljši izkoristek goriva, ki ga bo 6 blok termoelektrarne uporabljal, večja količina energije, ki bo blok 6 jo proizvedel, v primerjavi s sedanjimi bloki, ki še delujejo v Šoštanju in istočasno tudi seveda možnost, ki je pa žal zaradi našega zelo ekološkega obnašanja in zelo napetega odnosa do varnosti, pretiranega in izmišljenega, ne moremo narediti, to je, da bi ogljikov dioksid, oziroma toplogredne pline, ki nastajajo pri izgorevanju, utekočinili in jih odpeljali v globokomorske ali kakršna koli druga odlagališča. Žal smo pač taki kakršni smo. 

    Okoljevarstveniki preprečujejo, da bi termoelektrarna svoje izpuste utekočinila in jih izvažala oceanskim državam?!?
    Bolj za šalo sem si zamislil tale izračun. Termoelektrarna naj bi  proizvedla letno približno 3000 kiloton CO2. Gostota utekočinjenega CO2 je 0,77 g/mL pri 20°C. Letna količina utekočinjenenega CO2 bi bila potem 4 milijarde litrov, ali 4 milijone kubičnih metrov, ali 20 milijonov takšnih 200-litrskih sodov (ki pa bi morali zdržati dobrih 5000 Kpa 😉

    Po drugi strani bi Pečanova morda na pomoč lahko poklicala največje ladje za transport utekočinjenjenega  plina na svetu, katarske Q-max supertankerje z nosilnostjo 266.000 kubičnih metrov tekočega plina. V tem primeru bi v Kopru letno občudovali 15 pristankov teh lepotcev:
    Če zanemarimo vprašanje, kam bi Pečanova izvozila CO2 (ne, žal na svetu ne obstaja nobeno globokomorsko ali kakršnokoli drugo CO2 smetišče, ki bi sprejemalo naše tankerje – zaenkrat je edino smetišče atmosfera), je vprašanje, koliko bi tak izvoz stal, pravzaprav že fantazmagorično. 
    Resneje, čudaška miselna konstrukcija poslanke najbrž izhaja iz (sicer totalnega nepoznavanja) koncepta zajemanja in shranjevanja CO2 (CCS – Carbon capture and storage) – elektrarne na fosilna goriva, ki bi izpuste CO2 zajemala in jih trajno skladiščila. Mnenja o tem, ali gre za ključno tehnologijo energetike prihodnosti, ali pa za ekonomsko in strateško zgrešen koncept, so še  močno različna in kontroverzna. Dejstvo pa je, da so CCS elektrarne še popolnoma v fazi prototipskega testiranja in še zelo daleč od prave ekonomsko upravičene aplikacije. Prav te dni je denimo v javnost prišla novica, da bo britanska vlada zaradi varčevanja najbrž ustavila projekt gradnje prve resne CCS elektrarne v državi – in Velika Britanija je med evropskimi državami glede ogljičnih zadev daleč vodilna. 
    Seveda upam, da bo CCS kdaj možen in realističen in da bo tedaj Slovenija ena prvih držav, ki bo to tehnologijo aplicirala. Ampak lepo prosim, ne kvasite neumnosti, da kdorkoli preprečuje nekaj, kar v tem trenutku preprosto spoh ne obstaja  kot razpoložljiva izbira.
    Celotna zgodba ima sicer še en neprijeten priokus: zgornje besede je namreč izrekla oseba, ki je bila v tem sklicu parlamenta predsednik parlamentarnega odbora za okolje in od katere bi nekoliko več razgledanosti o strokovnih vprašanjih vendare pričakoval. Žal smo pač taki, kot smo.

    Deli