Genialni italijanski fizik Ettore Majorana se je 26. marca 1938 v Palermu vkrcal na ladjo proti Neaplju in od tu naprej se je za njim izgubila vsaka sled. Star je bil le enaintrideset let, a je že veljal za velikana teoretične fizike tistega časa. Njegov mentor Enrico Fermi ga je primerjal celo s samim Newtonom. Trupla mladega fizika niso nikoli našli. Čeprav so sumili, da gre za samomor, je bilo vseeno nenavadno, da je potencialni samomorilec s seboj vzel več deset tisoč evrov, preračunano v današnji denar, in potni list.

Skrivnostnost okoli Majoranove smrti so podžigale tudi informacije najrazličnejših znancev, da so ga po domnevni smrti občasno od daleč še videvali na ulici. Širile so se celo domneve, da je vstopil v samostan, zato so sorodniki z njegovo sliko v roki obiskali mnogo cerkvenih zavetišč po Italiji, a ga niso nikjer zasledili. Spet po drugi domnevi naj bi odpotoval v Argentino, kjer so ga prav tako večkrat opazili in menda tudi fotografirali. Kot je v navadi za čudaške znanstvenike, so začele krožiti tudi teorije, po kateri naj bi ga ugrabili Rusi, da jim izdela atomsko bombo, ali pa celo marsovci. Še najbolj zabavna je znanstvenofantastična hipoteza, da je iznašel način, kako vstopiti v eno od paralelnih vesolj.

Čudežni dečki iz ulice Panisperna

Prvo srečanje med Majorano in Fermijem, ko je mladi Ettore prišel na sloviti inštitut na Via Panisperna v Rimu, je še danes vir navdiha mnogim mladim znanstvenikom. Na svojem rimskem inštitutu je Fermi, podobno kot Niels Bohr v Koebenhavnu, sistematično zbiral mlade genialne matematike in fizike in jim nudil okolje, v katerem so se lahko mirno in poglobljeno ukvarjali z vprašanji, ki so se jim zdela ključnega pomena. Ob tem so se seveda zabavali na način, ki je morda za nekoga, ki ni vajen dneva za dnem prebiti med enačbami, čudaški. Tako so denimo tekmovali, kdo bo prvi rešil zapleteno diferencialno enačbo ali razrešil kak problem iz atomske fizike. V tistem času je bila Italija s Fermijevo skupino v samem vrhu svetovne znanosti.

Ko je prišel Ettore prvič na obisk na inštitut k Fermiju, je ta ravno zaključeval več mesecev dolgo računanje pomembnega problema iz atomske fizike, kar je predstavil tudi mlademu kolegu. To so bili časi, ko še ni bilo računalnikov, zato so vsa daljša izračunavanja vzela veliko časa in energije. Fermi je Majorani pojasnil, zakaj mu je zaenkrat uspelo razrešiti le manjši del problema, kar je Ettore pazljivo poslušal in le tu pa tam zastavil kako vprašanje. Nakar je izginil. Naslednji dan se je vrnil na inštitut in Fermija prosil, če mu lahko ponovno pokaže svoje rezultate, s katerimi se je trudil več mesecev. Nato je iz žepa potegnil popisan papir, nekaj še preračunal in Fermija pohvalil, da so njegovi izračuni pravilni. Odšel je do table in pred presenečenimi fiziki zapisal matematično transformacijo, ki je zapleten Fermijev problem spremenila v vsem dobro znano enačbo iz šolskih učbenikov.

Prvi pri mnogih prelomnih idejah, a jih žal ni objavil

Majorana se je rodil avgusta 1906 v Catanii na Siciliji in že kot otrok veljal za posebnega. Na pamet je znal izračunavati zapletene enačbe in bil sploh zelo bister, a hkrati tudi zelo plašen. Mati je bila iz premožne družine, oče pa je ustanovil prvo podjetje, ki je v mestu gradilo telefonske priključke, vendar so ga, kot mnoge druge, fašisti po prihodu na oblast nacionalizirali. Kmalu zatem se je družina iz Catanie preselila v Rim, kjer je oče dobil službo inšpektorja za telekomunikacije.

Ettore je že pri sedemnajstih začel študirati za inženirja, po diplomi pa se je preusmeril v fiziko, iz katere je tudi doktoriral. Prvi znanstveni članek je objavil leta 1928, kasneje pa zgolj še peščico in še to v italijanščini. Prav izrazita plašnost, ki je zelo verjetno vplivala tudi na njegov odnos do sporočanja novih pomembnih odkritij širši znanstveni javnosti, je bila njegova velika hiba. Kot prvi naj bi tako postavil hipotezo o obstoju nevtrona, a tega kljub nagovarjanju Fermija ni objavil. Leta 1935 je tako Nobelovo nagrado za odkritje nevtrona dobil Anglež James Chadwick. Majorani se je vse skupaj menda zdelo preveč preprosto in očitno, da bi o tem poročal drugim znanstvenikom.

Leta 1933 je dobil štipendijo, s katero je odpotoval k Heisenbergu v Leipzig, kjer je sodeloval s ključnimi fiziki tistega časa. Obiskal je tudi Bohra v Koebenhavnu in objavil nekaj člankov s področja atomske fizike. Z današnjega vidika je zelo pomembno njegovo teoretično delo na področju mase nevtrinov, kar so eksperimentalno potrdili šele nedavno.

Fermi je nekoč zapisal, da obstajajo trije tipi znanstvenikov. Največ se jih trudi po svojih najboljših močeh, a ne pridejo daleč. Malo jih je takih, ki botrujejo zares velikim odkritjem, ki so temelj napredka znanosti. V to skupino je uvrstil denimo Heisenberga. Nato so še geniji, kakršna sta bila Galileo in Newton. Po mnenju Fermija je bil Ettore Marojana eden izmed redkih genijev, ki pa na žalost ni imel dovolj zdravega razuma, da bi svoje genialne prebliske tudi javno objavil.

Usodna pot v Palermo

V petek, 25. marca 1938, je Majorana v svoji neapeljski sobi napisal dve pismi. Prvo je naslovil na svojega nadrejenega v službi, drugo pa je bilo namenjeno družini. Nedavno je sprejel profesorsko mesto na Univerzi v Neaplju, kjer naj bi študentom naslednje jutro predaval o kvantni mehaniki, vendar ni predavanja nikoli izvedel. Ob pol enajstih zvečer se je vkrcal na ladjo in odplul proti Palermu, kamor naj bi prispel naslednje jutro.

V soboto je njegov šef, profesor Antonio Carrelli, prejel najprej telegram, v katerem sta bila zgolj dva stavka: “Naj te ne skrbi. Pismo sledi. Majorana.” Kmalu zatem je poštar prinesel še nenavadno pismo, v katerem se mu Ettore opravičuje za nenadno izginotje in ga prosi, naj ga ohrani v lepem spominu. Drugo pismo je Majorana pustil kar na mizi v svoji sobi. V njem družino prosi, naj za njim ne žalujejo več kot tri dni, mu oprostijo in ohranijo spomin nanj. Čeprav bi obe pismi lahko razumeli kot poslovilni pismi pred samomorom, tisti, ki so ju videli, pravijo, da sta napisani zelo samozavestno in nikakor ne tako kot večina poslovilnih pisem. Ettore prav tako nikjer ne omenja svoje smrti, ampak le izginotje.

Glede na zapisano v obeh pismih je presenetljiv podatek, da se je Ettore naslednje jutro izkrcal v Palermu in se nastanil v enem od tamkajšnjih hotelov. Tam je na papir z glavo hotela Correlliju napisal novo pismo, v katerem pravi, da upa, da je dobil prejšnje pismo in telegram. Zapisal je tudi, da ga je morje zavrnilo in da se naslednji dan vrača. Odločil naj bi se, da bo opustil poučevanje. Pismo konča s stavkom, naj ga nima za kakega heroja iz Ibsenovih dram, saj je njegov primer drugačen, kar mu lahko, če bo želel, pojasni. V soboto zvečer se je ladja vračala iz Palerma v Neapelj. Ettore je zanjo kupil vozovnico, vendar v Neapelj ni prispel. Od takrat naprej velja za pogrešanega.

V sredo, 30. marca, je Carrelli o zapletu napisal pismo rektorju Univerze v Neaplju. Opisal je nenavadna pisma in telegram, ki ga je prejel, ter vse dogajanje, kar ga je lahko rekonstruiral do sobote zvečer, ko se je za Majorano izgubila vsaka sled. Omenja tudi, da je takoj obvestil sorodnike v Rimu in da je v torek prispel njegov brat iz Rima in sprožil iskanje. Vendar tudi ob poizvedovanju policije niso našli nobenega dokaza, da bi bil Ettore še živ.

Kot vse kaže, pa je skrivnostni primer izginotja genialnega fizika še vedno aktualen. Marca 2011 so italijanski mediji poročali, da so tožilci v Rimu Majoranov primer ponovno odprli. Dobili naj bi verodostojne slike in izjavo priče, ki naj bi se z Majorano srečala v Buenos Airesu kmalu po drugi svetovni vojni. Sedmega junija 2011 je časopis Corriere della Sera poročal, da so karabinjerji preučili domnevno sliko Majorane iz leta 1955 in ugotovili veliko podobnost moža na fotografijami s potezami leta 1938 izginulega fizika. V Argentini naj bi domnevno živel pod imenom “gospod Bini”.

Kratek dokumentarec o Majorani:

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here