O družinskem zakoniku, referendumih in pravih temah za Kvarkadabro

    Konstruktivnih komentatorjev sem vedno vesel in eden od njih je z dvema komentarjema k mojima logičnima objavama deloma dosegel svoje, deloma pa si vsaj zasluži odziv. (Njegov/njen poziv bi bil še za odtenek bolj tehten, če komentar ne bi bil anonimen, a vsaj zaenkrat anonimne komentatorje na Kvarkadabri še zagovarjam.)

    Bistvo komentarja je naslednje vprašanje:

    “Kako to da ne komentirata ne Matej in ne Luka odločitve ustavnega sodišča o dr[u]žinskem zakoniku?”

    Za Luko ne vem, tu pa je moj odgovor v dveh točkah. Prva v bistvu velja tudi kot nekakšno splošno pojasnilo o izbiranju tem za objave na Kvarkadabri, druga pa je namenjena konkretno tej temi.

    1. Čeprav sem počaščen, da vas zanima moje mnenje o tej odločbi, gre za temo, ki se vsaj meni ne ponuja kot silno logična izbira za objavo na Kvarkadabri. Po eni strani zato, ker se mi zdi, da bi bil v zvezi z njo od mene koristen predvsem kak strokovni vpogled v tematiko (o tej poanti sicer več še v 2. točki), pa nisem strokovnjak za družinsko pravo. Po drugi strani pa povezano tudi zato, ker se mi na prvo žogo ne zdi tema, ki bi bila najbolj primerna za (omenjeno strokovno) obravnavo v obliki objave na blogu. Za ene se mi zdi, da sodijo na blog, o drugih se odločim napisati IUS kolumno, spet tretje zahtevajo resnejši strokovni ali celo znanstveni članek. Kot rečeno, taka odločba US s področja, ki po strokovni plati ni moje (a je hkrati dovolj blizu po temeljni izobrazbi, da bi bralcu lahko nehote izpadlo, kot da na tako področno strokovnost namigujem), ni ravno najboljši kandidat za objavo na blogu.

    2. Uvod v drugi del odgovora pa ponuja že vaše vprašanje – češ, zakaj ne komentirava “odločitve Ustavnega sodišča o družinskem zakoniku”. US seveda ni odločalo o družinskem zakoniku (oziroma denimo o njegovi skladnosti z Ustavo), temveč o dopustnosti referenduma o tem zakoniku. Sliši se kot droben detajl (morda zadevni komentator tudi poreče “no, saj vemo, na kaj sem meril” ), a je vendarle pomemben, saj se je vprašanje res nanašalo zgolj na dopustnost referenduma, zaradi česar se je US vsebinski presoji samega zakonika v veliki meri izognilo. (Ali je bil to priročen alibi za politično plašno sodišče, priročna okoliščina za sodnike, ki referendumu po vsebini pritrjujejo, ali pa načelno vodilo za nepristranske sodnike, ki so želeli čim bolj zvesto opraviti svoje ustavno poslanstvo, presodite sami.)

    Če to misel povem še malo drugače: marsikomu se morda zdi odločba aktualna tudi kot odločitev o samem družinskem zakoniku (češ, sodniki US vsebinsko pritrjujejo pobudniku za razpis referenduma), vsekakor pa bi nemara marsikdo ob njej razpravljal predvsem o vsebini zakonika in vsebinskih namerah tistih, ki mu nasprotujejo. To je seveda smiselna in najpomembnejša razprava. Ugibam, da bi tudi komentator verjetno raje kot o odločbi o dopustnosti referenduma razpravljal o samem družinskem zakoniku in (ne)razumnosti tistih, ki mu z referendumom želijo nasprotovati. A to je razprava o vrednostnem nazoru z drugačnim  izhodiščem, pri kateri je odločba ali njena izmuzljivost lahko zgolj nekakšna kolateralna škoda. Če se želite koncentrirano lotiti same odločbe in ločenih mnenj, pa se podajate predvsem v razmislek o tehničnih vprašanjih pristojnosti US, narave zakonodajnega urejanja in doktrine političnih vprašanj, ki vsaj na videz in neposredno nimajo nič za opraviti z vsebino zakonika ali referendumske pobude.