Leta 1998 sta ameriška znanstvenika Matthew Botvinick in Jonathan Cohen v reviji Nature objavila poročilo o nenavadni iluziji gumijaste roke. Odkrila sta, da lahko prostovoljce z zelo preprosto metodo za kratek čas preslepita, da bodo umetno roko dojemali kot svojo lastno. Eksperiment je toliko bolj zanimiv, ker je dovolj enostaven, da ga lahko izvedemo tudi doma in tako preizkusimo, ali so tudi naši možgani dovzetni za tovrstno prevaro.

Postopek je preprost. Če nimamo umetnega modela roke, lahko vzamemo kar rokavico za pomivanje posode, ki naj bo čim bolj podobna barvi kože, jo napolnimo z vato in položimo na mizo. Pred seboj imamo tako hkrati ob svoji roki še model roke, ki naj bo videti čim bolj realističen. Med roko in model roke položimo pregrado, tako da lahko vidimo le model, ne pa tudi svoje roke. Nato prosimo pomočnika, ki sedi nasproti, da vzame dva enaka čopiča in nam začne z njima hkrati simetrično božati obe roki. Biti mora pazljiv, da čopiča premika usklajeno oziroma da se hkrati dotika istih točk na obeh rokah.

Po dobri minuti takšnega božanja prstov, pri katerem je bistveno, da lahko z očmi spremljamo le gumijasto roko, ki je postavljena tako, da bi bila lahko tudi del našega telesa, naenkrat začutimo iluzijo in umetno roko začnemo dojemati kot svojo lastno. Naši možgani začenjajo občutke o dotiku, ki prihajajo iz prave roke, spontano povezovati s čutnimi vtisi, ki jih zaznavajo oči. Ko zaznajo sinhronost vizualnih in taktilnih zaznav, jih povežejo skupaj v celoto. Ker vidimo le gumijasto roko, možgani zmotno mislijo, da tudi božanje s čopičem izvira iz te roke. Čeprav kožni občutki prihajajo iz skrite prave roke, se zdi možganom vseeno “bolj logično”, da izvirajo iz roke, ki jo lahko vidijo, zato v celostno podobo telesa vključijo umetno in ne prave roke.

Ko se vzpostavi povezava z gumijasto roko, je zanimivo vprašanje, kaj testna oseba občuti, če po umetni roki, ki jo začasno dojema kot svojo, naenkrat močno udarimo, recimo s kladivom. Jo bo zabolelo? Kako se bo odzvala? Najbolje, da sami poskusite.

Raziskovalci so se seveda vprašali tudi, ali bi se dalo iluzijo razširiti na celo telo. Bi lahko možgane kako prelisičili, da bi tuje telo vsaj začasno dojemali kot svoje? S pomočjo pripomočkov za ustvarjanje virtualne realnosti jim je taka iluzija že uspela. V enem od primerov so poskusni osebi nadeli očala, na katera se je projicirala slika kamere, ki je bila nameščena na glavo človeške lutke, podobne tistim, ki jih lahko vidimo v vitrinah trgovin z oblačili. Nato so z enakim postopkom kot pri gumijasti roki vzpostavili iluzijo. S čopičem so božali trebuh plastičnega manekena in prostovoljca, ki je skozi očala videl trebuh, kot ga je posnela kamera na glavi plastičnega manekena.

V različnih laboratorijih po svetu so zadnja leta izvedli že veliko podobnih eksperimentov, pri katerih so s pomočjo usklajenih informacij več čutov vzpostavili iluzijo zamenjanega telesa. Prostovoljec se je tako začasno preselil v telo virtualne računalniško ustvarjene osebe ali celo v telo nasprotnega spola. V vseh primerih je prišlo do dejanske iluzije oziroma začasne identifikacije s tujim telesom, kar se lepo vidi v trenutku nevarnosti, ki preti virtualni osebi. Takrat se namreč refleksno takoj poveča pulz tudi dejanskemu udeležencu eksperimenta.

Kaj pomeni biti nekdo?

Pri zanimivih poskusih seveda hitro pristavijo svoj lonček tudi filozofi. Thomas Metzinger je prav na osnovi tovrstnih eksperimentalnih spoznanj v knjigi Biti nihče (Being No One: The Self-Model Theory of Subjectivity, MIT 2003) razvil teorijo, po kateri je jaz oziroma samopodoba posameznika posledica nekakšne dvojne iluzije, v katero smo ves čas vpeti.

Danes že zelo dobro poznamo mehanizme, s katerimi možgani neprestano tvorijo občutek enotnosti čutnih vtisov, ki smo jim priča. Vtisi se neprestano sestavljajo v koherentno celoto, ki jo možgani hkrati vstavljajo tudi v podobo sveta, ki jo imamo izdelano na osnovi spominov. Metzinger pravi, da so ti mehanizmi za nas transparentni, kar pomeni, da se jih sploh ne zavedamo, ko ves čas spremljajo senzorje v obliki čutil in na podlagi njihovih informacij prilagajajo podobo zunanjega sveta. Te možganske mehanizme razume kot del našega operacijskega sistema. Pravi jim virtualni organi, saj so nujni za nemoteno delovanje.

Tovrstne možganske mehanizme lahko primerjamo z letalom, ki leti skozi meglo, na okna pa se mu projicira navidezni model okolice, ki ga generira računalnik, podobno kot v simulatorju letenja. Realnost, ki jo dojemamo kot dejanski resnični svet, je v resnici simulacija. A ne fiktivna simulacija, ampak resnična simulacija. Kaj to pomeni? Simulacija, ki jo spontano dojemamo kot realnost, je najboljši približek za zunanji svet, ki ga lahko imamo. Primerjamo jo lahko s pogledom preko ekrana kamere, pri čemer nikoli ne moremo sveta videti neposredno. Metzinger temu pravi tunelski pogled, ker je zmeraj že nekako prirejen. V tej simulirani realnosti nastopamo tudi mi sami, saj smo eden izmed objektov simulacije.

Dobra metafora za “tunelski pogled” je lahko kar avtomobilska navigacija, ki ima celotno mrežo vseh cest in naslovov. Ko želimo priti na določen kraj, nam sproti kaže pot. Če slučajno zaidemo s predvidene poti, navigacija reče “Preračunavam!” in priredi pot novim razmeram, nakar nas spet usmerja do cilja. Enako velja tudi za našo “navigacijo” v svetu. Tudi tu smo večino časa na avtopilotu, ki nas spretno usmerja in preko čutov preverja, ali se dejansko stanje ujema z modelom, ki ga imamo.

Možgani tvorijo simulacijo sveta preprosto zato, ker v svetu ni mogoče dovolj dobro delovati, če nimaš zelo natančnega zemljevida, ki ga dojemamo kot dejanski zunanji svet. Po nekaterih hipotezah naj bi bila ta naša virtualna realnost celo za delček sekunde naprej v času glede na dejanski zunanji svet, saj se tako lažje odzovemo na morebitne trenutke, ko je treba na hitro odreagirati.

Model samega sebe, s katerim se poistovetimo, je pri ljudeh zelo kompleksen, a to ne pomeni, da bolj preprostih oblik ne najdemo tudi pri živalih. Model lastnega telesa je za živa bitja zelo pomemben, saj z njim lažje usklajujejo gibanje. Metzinger pravi, da prav transparentnost mehanizma za tvorjenje modela samega sebe ustvari vtis jaza kot dejanske entitete. Prav to, da se mehanizma, ki ustvarja samopodobo in podobo sveta, ne zavedamo, nam ustvari vtis obstoja jaza. Jaz ni zanj tako nič drugega kot del simulirane realnosti, ki ima enak pomen kot rdeča pika na zemljevidu mesta, ki kaže, kje trenutno smo, oziroma slika avtomobila v napravi za cestno navigacijo.

Sanje, v katerih smo budni

Prav tako zanimiv pojav, ki ga je Metzinger tudi podrobno preučeval, so lucidne sanje. Včasih se lahko tudi v samih sanjah zavemo, da sanjamo, ne da bi se pri tem zbudili. Pri nekaterih se to zgodi pogosteje, pri večini pa nikoli oziroma se tega vsaj ne spominjajo. Značilnost lucidnih sanj je, da lahko prav zato, ker se zavedamo, da gre le za sanje, dogajanje kontroliramo in počnemo stvari, ki jih v resničnem svetu ne moremo. Lahko letimo, skačemo z nebotičnikov in izvajamo podobna nemogoča opravila, ki bi jih sicer lahko počeli le v kaki računalniški igrici.

V lucidne sanje vstopimo, ko se nekako zavemo, da le sanjamo. Ena izmed metod, kako povečamo možnost za lucidno stanje med spanjem, je, da večkrat na dan zavestno preverjamo stopnjo realnosti svoje okolice. Pogledamo okoli sebe in preverimo, ali je vse tako, kot bi moralo biti, ali pa morda vidimo kaj nenavadnega, iz česar bi lahko sklepali, da sanjamo. Če ta postopek dlje časa ponavljamo, se nanj navadimo in večja verjetnost je, da ga bomo kdaj izvedli tudi v sanjah in tako na osnovi analize okolice spoznali, da sanjamo. Metzinger pojav lucidnih sanj interpretira kot stanje, ko naš možganski mehanizem za tvorjenje samopodobe in realnosti začasno ni več transparenten, ampak se ga zavedamo.