Petindvajsetletni Charles Whitman se je 1. avgusta 1966 z dvigalom povzpel na vrh nebotičnika, ki je del kompleksa Univerze v Teksasu v mestu Austin. Oborožen z več kosi orožja in obilo streliva je odšel na razgledno ploščad ter začel streljati. Preden so ga policisti ustrelili, je ubil ali ranil veliko naključnih mimoidočih, med njimi tudi nosečo žensko in pogumne posameznike, ki so ji poskušali pomagati.
Takoj po pokolu pred univerzitetnim nebotičnikom, ki je šokiral Američane, so pri sicer prijaznem mladeniču doma našli še dve trupli. Preden se je odpravil na morilski pohod, je Whitman umoril še svojo ženo in mater, našel pa je tudi čas, da je sedel za tipkalni stroj in napisal poslovilno pismo. V njem med drugim pravi: “Ne razumem svojega početja zadnje dni. Bil naj bi povprečen razumen mladenič, a zadnje čase (ne vem točno, kdaj se je začelo) sem postal žrtev mnogih nenavadnih in nerazumljivih misli. […] Po dolgem premisleku sem se odločil, da bom danes ubil svojo ženo Kathy. […] Močno jo ljubim in bila je dobra žena, ki si jo mož, kot sem jaz, lahko le želi. Razumsko ne znam navesti nobenega posebnega razloga, zakaj to počnem…”
Javnost se je po morilskem pohodu na prvi pogled povsem običajnega družinskega človeka seveda spraševala, kako se lahko nekomu, ki ima inteligenčni kvocient 138, naenkrat tako zmeša. Ko so kmalu zatem naredili avtopsijo Whitmanovega trupla, je postalo marsikaj bolj jasno. V možganih so mu odkrili tumor, ki je pritiskal na amigdalo, kjer je središče za upravljanje čustev, še posebej strahu in agresivnosti.
Kot vse kaže, se je Whitman vseskozi zavedal, kaj počne, a vseeno ni znal oziroma zmogel preprečiti svojih grozljivih dejanj. V poslovilnem pismu je zapisal tudi, naj, “če je njegovo življenjsko zavarovanje kaj vredno, […] ostanek anonimno darujejo fundaciji za mentalno zdravje. Morda lahko raziskave preprečijo nadaljnje tragedije te vrste.”
Pravo in možgani
Z zgodbo o običajnem mladeniču, ki ga je v množičnega morilca, kot vse kaže, spremenil možganski tumor, nevroznanstvenik David Eagleman v knjigi Incognito: The Secret Lives of the Brain (Pantheon, 2011) začenja razpravo o odnosu med pravom in napredkom raziskav možganov. Poleg Whitmanovega razvpitega primera iz šestdesetih let opiše še nekaj podobnih dogodkov iz medicinskih arhivov.
V zgodnjih jutranjih urah 23. maja 1987 je triindvajsetletni Kenneth Parks iz Toronta vstal in se, ne da bi se zbudil, usedel v avto ter odpeljal dvajset kilometrov stran do doma ženinih staršev. Tam je vlomil v hišo in do smrti zabodel taščo, medtem ko je tastu ranjenemu uspelo pobegniti. Takoj zatem se je “speči morilec” odpeljal na policijo in zmeden povedal: “Mislim, da sem nekoga ubil.” Svoje trditve je podkrepil s krvavimi in porezanimi rokami.
Kasneje se je v sodnem postopku izkazalo, da Kenneth ni imel motiva za umor, prav tako pa se ni zavedal, kaj počne, saj naj med dejanjem sploh ne bi bil buden. S pomočjo pričanja strokovnjakov za spanje in z meritvami nenavadnih vzorcev delovanja njegovih možganov med spanjem mu je uspelo sodišče prepričati, da za svoja dejanja ni mogel biti odgovoren, saj se jih ni zavedal in jih ni načrtoval. Porotniki so tako 25. maja 1988 razglasili, da ni kriv umora svoje tašče in poskusa umora tasta.
Eagleman v knjigi omeni tudi štiridesetletnika, pri katerem je žena nenadoma opazila pedofilska nagnjenja. Peljala ga je k zdravniku, kjer so mu odkrili večji možganski tumor. Po prestani operaciji so se njegove spolne preference spet normalizirale, a le za slabega pol leta. Žena ga je takrat ponovno peljala na pregled, kjer so ugotovili, da so del tumorja očitno spregledali, saj je spet začel rasti. V drugo so bili pri operaciji bolj natančni, tako da se mu kasneje simptomi niso več ponovili.
Kdo je sploh svoboden?
Več ko vemo o delovanju možganov in boljše naprave ko imamo za gledanje v možgane, več prej nerazumljivih obnašanj posameznikov znamo pojasniti. A meja med domnevno svobodnimi odločitvami in patološkimi spremembami, zaradi katerih posameznik pri svojem delovanju ni več svoboden, se z napredkom znanosti neprestano spreminja. Stanje spremljanja aktivnosti možganov danes Eagleman primerja z zmožnostmi astronavta, da s svoje vesoljske ladje ali satelita, ki kroži nad Zemljo, ugotavlja stanje v posameznih državah pod njim. Iz svojih posnetkov lahko ugotovi marsikaj o dogajanju v posamezni državi, a še vedno veliko manj, kot vedo o svoji okolici prebivalci posamezne države.
Z navajanjem najrazličnejših primerov iz medicinske prakse avtor pokaže, da je meja med domnevno svobodnim dejanjem in “biološko” razlago, zakaj je nekdo storil neko dejanje, močno odvisna od razvoja znanosti. Ker nevroznanost hitro napreduje in ker vedno bolje poznamo mehanizme delovanja možganov, kakor tudi motnje v njihovem delovanju, do katerih lahko pride zaradi dednih bolezni, vplivov okolja, travm v otroštvu, kemičnih vplivov ali poškodb, se nujno zastavi vprašanje, kaj to pomeni za domnevo svobodne odločitve, ki je v samem temelju kaznovalne politike. Je domena svobode pogojena z nepoznavanjem mehanizmov, ki privedejo do storitve določenega dejanja?
Eagleman se provokativno vpraša, ali se je danes sploh še smiselno spraševati, kje je meja med biološkimi vzroki in svobodno voljo. Tudi v primeru, ko pri kriminalcu ne vemo, kaj natanko je narobe z njim, lahko z dokajšnjo verjetnostjo zaključimo, da nekaj mora biti narobe, saj so že njegova dejanja simptom tega, da vse ne deluje, kot bi moralo. Pričanja strokovnjakov na sodišču lahko tako povedo le, ali današnje znanje in tehnologija omogočata, da neko dejanje pojasnimo z motnjami v možganih, ne pa, ali takšne motnje obstajajo ali ne. Zato predlaga, da se od vprašanja ugotavljanja krivde storilca preusmerimo na vprašanje posledic, ki jih ima njegovo dejanje za družbo. Določanje kazni naj bo tako prvenstveno usmerjeno v prihodnost in naj po njegovem upošteva predvsem stopnjo potencialne nevarnosti posameznika za družbo in zmožnost njegove rehabilitacije.
Vendar so tudi z ugotavljanjem ponovitvene nevarnosti velike težave. Ko so v ZDA pred časom preverjali ocene komisij za pogojne izpuste pri spolnih prestopnikih, se je izkazalo, da strokovnjaki, ki sedijo v teh komisijah, ne znajo napovedati, pri katerem prestopniku je večja verjetnost, da bo ponovil svoja dejanja. Njihova napoved ni bila nič boljša, kot če bi namesto ekspertne analize preprosto metali kovanec.
Zato so izvedli raziskavo na vzorcu več kot dvajset tisoč seksualnih prestopnikov, v kateri so upoštevali veliko različnih parametrov, med drugim podatke o tem, ali je bil posameznik zlorabljen kot otrok, je bil kdaj poročen oziroma v resni zvezi, kako dolgo je bil v taki zvezi, ali je odvisnik od drog in podobno. Udeležence raziskave so nato pet let spremljali in ugotavljali, katere značilnosti najbolje opredelijo povratnike. Na tej osnovi so pripravili bolj zanesljive smernice oziroma tabele za odločanje glede izpustov na prostost.
Težave so tudi z metodami rehabilitacije prestopnikov. Danes se malokdo spominja epidemije lobotomij, ki jo je pred drugo svetovno vojno sprožil portugalski nevrolog António Egas Moniz, za kar je dobil celo Nobelovo nagrado. Iznašel je način, ki ga je kasneje v ZDA promoviral in množično izvajal Walter J. Freeman, pri katerem je sprva psihotičnim pacientom prerezal povezavo s predčelno skorjo (prefrontalni korteks), kar jim je spremenilo osebnost, hkrati pa tudi zmanjšalo mentalne sposobnosti. Do leta 1951 naj bi samo v ZDA izvedli skoraj dvajset tisoč tovrstnih posegov.
Lobotomije so bile nekaj časa velik uspeh predvsem zato, ker so povratne informacije o uspešnosti metode posredovali predvsem svojci prizadetih. Ti so bili praviloma pred posegom soočeni z nasilno in nepredvidljivo osebo, ki se je po operaciji spremenila v pohlevnega in mirnega člana družine, s katerim se je bilo bistveno lažje ukvarjati. Za konec epidemije fizičnih posegov v možgane ima največjo zaslugo iznajdba tablet, ki so po kemični poti dosegle podobne učinke.
Prefrontalna telovadba
Za reintegracijo prestopnika v družbo je treba predvsem poskrbeti, da svojih zločinov ne bo ponavljal. Največji problem pri večini prestopnikov je nazor nad impulzivnostjo. Večina kriminalcev zelo dobro ve, kaj je prav in kaj ne, a se vseeno v določenih situacijah ne morejo brzdati oziroma se toliko kontrolirati, da ne bi naredili tega, kar jim sugerirajo možgani. Prav ustrezna kontrola nad tem, da ne storimo prav vsake neumnosti, ki nam pride na misel, je pomemben element, ki omogoča uspešno življenje v družbi. To je hkrati tudi glavni znak odraslosti. Za mladostnike je namreč značilno, da so bolj impulzivni, ker se predčelna skorja povsem razvije šele v zgodnjih dvajsetih.
Da ne bi ponovili velike napake z lobotomijami, Eagleman kot enega izmed možnih načinov rehabilitacije predlaga vpeljavo prefrontalnih vaj. Uspešno treniranje predčelne skorje je kot nekakšno uvajanje dodatnih zavor v možgane, saj mehanizmi, ki so vezani na ta specifično človeški del možganov, predvsem zadržujejo izvedbo dejanj, ki so za posameznika morda kratkoročno koristna, dolgoročno pa ne. S tovrstnimi vajami ne bi posegali v možgane ne kemično s tabletami ne fizično z operacijami, a bi jih vseeno lahko spreminjali tako, da bi bili bolje opremljeni za varno življenje v družbi.
