Ko gre za preživetje, je treba vso energijo in pozornost usmeriti le v nekaj ključnih trenutkov, ki so pomembni, da se izognemo nevarnosti. Z izrazom stres označujemo biološki mehanizem, ki sproži hiter odziv telesa na prežečo nevarnost in ga pripravi na beg ali boj. Ne glede na konkretni vzrok, ki sproži alarm, se telo zmeraj odzove na enak način. Da bi bili v ključnih trenutkih karseda učinkoviti, se nam začasno izklopijo vse energetsko potratne telesne funkcije, in vse se osredotoči le na čim hitrejši pobeg ali otrplo čakanje, da nevarnost mine.

V knjigi Nagonska moč volje (The Willpower Instinct: How Self-Control Works, Why It Matters, and What You Can Do to Get More of It, Avery 2011) Kelly McGonigal poroča, da so znanstveniki nedavno poleg stresnega opisali tudi nasproten telesni mehanizem, ki bi ga lahko za razliko od reakcije beg-ali-boj poimenovali kar odziv počakaj-in-premisli. Reakcija beg-ali-boj nas pripravi, da se čim hitreje instinktivno odzovemo na nevarnost in ne zapravljamo dragocenega časa z razmišljanjem, medtem ko nam odziv počakaj-in-pomisli omogoči, da, nasprotno, prevzamemo samokontrolo in dobro premislimo, kaj bomo storili. Stresni odziv nam poviša srčni utrip, da smo takoj pripravljeni na akcijo, medtem ko nas mehanizem počakaj-in-pomisli pomiri, namesto mišic pa aktivira dele možganov, ki skrbijo za samokontrolo.

Če stres sproži zunanja nevarnost, pa se odziv počakaj-in-pomisli praviloma pojavi kot posledica notranjega konflikta med početjem, ki nam nudi takojšnje ugodje, in strategijo, ki je za nas sicer boljša, a šele na dolgi rok. Lep primer je recimo situacija, ko si zaželimo, da bi prižgali cigareto, a hkrati vemo, da to za naše zdravje ni dobro, ali ko bi morali delati, pa raje sedimo pred televizijo. Zaznava notranjega konflikta sproži fiziološki mehanizem, ki nas začasno pomiri in nam pomaga, da se “pravilno” odločimo in izvedemo tisto, kar je za nas dolgoročno najbolje. Mehanizem počakaj-in-pomisli nas na neki način ščiti pred nami samimi.

Dihalna sinusna aritmija

Kot najbolj zanesljiva metoda za spremljanje odziva počakaj-in-pomisli se je izkazala metoda merjenja dihalne sinusne aritmije (respiratory sinus arrhythmia) oziroma preprosteje rečeno variabilnosti hitrosti bitja srca v odvisnosti od dihanja. Gre za malo znano, a hkrati zelo preprosto meritev, ki jo danes najlažje opravimo s telefonom, ki ima vgrajeno kamero in lahko spremlja pretok krvi v prstu ter meri naš srčni utrip. (Tovrstne aplikacije za pametne mobilne telefone je razvilo slovensko podjetje Azumio.)

Morda se sliši nenavadno, a povsem enakomerno bitje srca je običajno znak, da smo pod stresom. Pri odzivu beg-ali-boj se nam pulz sicer poveča, a se hkrati zmanjša njegova variabilnost. Zmerna variabilnost v hitrosti pulza je tako znak, da srce ni povsem pod vplivom simpatičnega živčevja, ki telo pripravlja na akcijo, ampak je tudi pod okriljem parasimpatičnega živčevja, ki telo pomirja. Ko vdihnemo, se nam tlak v prsnem košu zmanjša, kar povzroči, da se zmanjša tudi krvni tlak. Živčni sistem zato avtomatično poveča hitrost bitja srca, da bi tako nadomestil zaznan padec krvnega tlaka. Po nekaj sekundah se sproži drug kontrolni mehanizem za regulacijo, ki hitrost bitja srca zmanjša.

Variabilnost srčnega ritma v odvisnosti od dihanja je tako dober posredni pokazatelj delovanja mehanizma samokontrole. Če si izmerite visoko variabilnost srčnega ritma, niste pod stresom in imate še dovolj zalog moči za učinkovito samokontrolo. S poskusi so pokazali, da lahko s pomočjo tovrstne meritve napovemo, katera od testnih oseb se bo znala upreti skušnjavi. Alkoholiki, pri katerih opazijo povečano variabilnost pulza, ko zagledajo steklenico vina, imajo večjo verjetnost, da se bodo skušnjavi lahko uprli, kot tisti, ki jim variabilnost srčnega ritma ob izpostavljenosti skušnjavi pade.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 so v ZDA izmerili, da se je ljudem v povprečju variabilnost srčnega ritma občutno znižala. Podoben pojav so zaznali tudi ob izbruhu finančne krize leta 2008. Na dolgi rok nič ne izničuje zalog zmožnosti samokontrole hitreje kot stres, saj sta fiziološka odziva stresa in samokontrole preprosto nezdružljiva. Stresni odziv pripravi telo na takojšno akcijo, pri čemer energijo preusmeri iz središč za dolgoročno planiranje v mehanizme za hiter odziv.

“Mišica” za samokontrolo se hitro utrudi

Večino evolucijske zgodovine je možganska predčelna skorja (prefrontalni korteks) skrbela za nadzor fizičnega gibanja, pri ljudeh pa se je ta del možganov bistveno povečal in prevzel še druge funkcije. Ne nadzoruje le gibanja, ampak tudi kaj mislimo, kako čustvujemo in na kaj smo pozorni. Predčelna skorja je tudi predel možganov, ki poskrbi, da naredimo tisto, kar je morda ta trenutek težje, a se nam bo na dolgi rok obrestovalo. Čeprav si morda, ko gremo mimo pekarne in zadiši po svežih sladicah, zaželimo, da bi kako pojedli, nam predčelna skorja sporoči, da to morda dolgoročno za nas ni najbolje, saj smo se zavezali, da bomo jedli bolj zdravo.

Opozoriti pa velja, da so naše sposobnosti samokontrole omejene, saj jih lahko hitro izrabimo. Možgansko sposobnost samokontrole si lahko predstavljamo kot mišico, ki nam lahko dobro služi, če zanjo skrbimo, lahko pa postane tudi povsem neuporabna, če jo pretirano obremenimo, saj se izčrpa, podobno kot denimo nožne mišice po dolgem teku.

Ker je mehanizem za samokontrolo energetsko zelo potraten, hitro porabi razpoložljive zaloge energije. Raziskovalci so s poskusi na prostovoljcih pokazali, da je naša sposobnost samokontrole pogojena tudi s stopnjo sladkorja v krvi. Če pade, možgani to zaznajo in izklopijo potratne dele ter tako varčujejo. Tako ni presenetljivo, da smo bolj muhasti, ko smo lačni, kar je posledica tega, da zaradi pomanjkanja energije izgubljamo sposobnost samokontrole. Zato je dobro, da jemo hrano, ki se počasi prebavlja in postopoma sproža hranila v kri, da imajo možgani trajen pritok energije.

V knjigi Nagonska moč volje avtorica predstavi tudi učinkovit način, kako uriti predčelni del možganov. Če se vsak dan le za nekaj minut osredotočimo samo na dihanje, se nam poveča pretok krvi v predčelnem predelu možganov, s čimer krepimo možgansko “mišico” za samokontrolo in se hkrati branimo pred škodljivimi posledicami kroničnega stresa.

Sposobnost samokontrole krepijo tudi redne zadolžitve. Raziskovalci so s poskusi pokazali, da je kontrolna skupina prostovoljcev, ki je morala nekaj časa skrbeti za dodatno opravilo (nekaterim so denimo naročili, da morajo jesti z levo roko, če so bili desničarji), manj posegala po kratkoročnih zadovoljitvah oziroma skušnjavah in se je bila zmožna bolje kontrolirati in slediti dolgoročnim ciljem.

Morda je prav posredna krepitev možganske “mišice” za samokontrolo razlog, zakaj je velik uspeh doživel mehanizem socialne pomoči, ki so ga razvili v Latinski Ameriki. V Braziliji se ta izjemno uspešna strategija pomoči revnim imenuje Bolsa Familia, v Mehiki Oportunidades, opisno pa bi jo lahko poimenovali pogojna socialna pomoč. Ideja je preprosta: revne družine, ki jih praviloma predstavlja mati, prejemajo socialno pomoč v gotovini ali z nakazili na bančni račun, če redno izpolnjujejo določene preproste pogoje. V Braziliji morajo otroci obiskovati šolo in hoditi na zdravniške preglede, matere pa na gospodinjske tečaje, kjer jih seznanjajo z zdravo prehrano in vzdrževanjem higiene.

Zadnja leta se pri nas veliko govori o ideji vpeljave univerzalnega temeljnega dohodka, po kateri bi vsak državljan mesečno brezpogojno prejel recimo 300 evrov. Čeprav bi se s tovrstno redno državno pomočjo gotovo izognili grobemu izkoriščanju socialno najšibkejših, v luči omenjenih raziskav delovanja možganov to vseeno ni najboljša strategija za sistematično izboljšanje stanja v družbi, saj ne upošteva dejstva, da je za zdrav razvoj družbe zelo pomembno, da čim več ljudi skrbi za dobro kondicijo svoje možganske “mišice” za samokontrolo.