Kriza velike znanosti

    Steven Weinberg, nobelov nagrajenec za fiziko in eden glavnih tvornikov standardnega modela fizike osnovnih delcev, je v The New York Review of Books objavil esej pod naslovom “The Crisis of Big Science”. Marsikaj vam je morda ze znano (namrec, da bo tezavno zbrati podporo za naslednji velik pospesevalnik), a je v eseju tudi kar mnogo zanimivih detajlov, ki jih vsaj jaz se nisem slisal. Nekaj izsekov (toplo priporocam branje celotnega eseja).

    In the early 1980s the US began plans for the Superconducting Super Collider, or SSC, which would accelerate protons to 20 TeV, three times the maximum energy that will be available at the CERN Large Hadron Collider. After a decade of work, the design was completed, a site was selected in Texas, land bought, and construction begun on a tunnel and on magnets to steer the protons….

    …Then in 1992 the House of Representatives canceled funding for the SSC. Funding was restored by a House–Senate conference committee, but the next year the same happened again, and this time the House would not go along with the recommendation of the conference committee. After the expenditure of almost two billion dollars and thousands of man-years, the SSC was dead. 

    …Spending for the SSC had become a target for a new class of congressmen elected in 1992. They were eager to show that they could cut what they saw as Texas pork, and they didn’t feel that much was at stake. The cold war was over, and discoveries at the SSC were not going to produce anything of immediate practical importance. Physicists can point to technological spin-offs from high-energy physics, ranging from synchotron radiation to the World Wide Web. For promoting invention, big science in this sense is the technological equivalent of war, and it doesn’t kill anyone. But spin-offs can’t be promised in advance. 

    …During the debate over the SSC, I was on the Larry King radio show with a congressman who opposed it. He said that he wasn’t against spending on science, but that we had to set priorities. I explained that the SSC was going to help us learn the laws of nature, and I asked if that didn’t deserve a high priority. I remember every word of his answer. It was “No.” 

    …But I do not believe that we can make significant progress without also pushing back the frontier of high energy. So in the next decade we may see the search for the laws of nature slow to a halt, not to be resumed again in our lifetimes. 

    …Funding is a problem for all fields of science. In the past decade, the National Science Foundation has seen the fraction of grant proposals that it can fund drop from 33 percent to 23 percent. But big science has the special problem that it can’t easily be scaled down. It does no good to build an accelerator tunnel that only goes halfway around the circle. 

    …The recent history of the James Webb Space Telescope, planned as the successor to Hubble, is disturbingly reminiscent of the history of the SSC. At the funding level requested by the Obama administration last year, the project would continue, but at a level that would not allow the telescope ever to be launched into orbit 

    …Some of the slack in big science is being taken up by Europe, as for instance with the LHC and a new microwave satellite observatory named Planck. But Europe has worse financial problems than the US, and the European Union Commission is now considering the removal of large science projects from the EU budget. 

    …The International Space Station was sold in part as a scientific laboratory, but nothing of scientific importance has come from it. 

    The International Space Station was partly responsible for the cancellation of the SSC. … At a hearing before a House committee, I heard a congressman say that he could see how the Space Station would help us to learn about the universe, but he couldn’t understand that about the SSC. I could have cried. As I later wrote, the Space Station had the great advantage that it cost about ten times more than the SSC, so that NASA could spread contracts for its development over many states. Perhaps if the SSC had cost more, it would not have been canceled. 

    …We had better not try to defend science by attacking spending on these other needs. We would lose, and would deserve to lose. Some years ago I found myself at dinner with a member of the Appropriations Committee of the Texas House of Representatives. I was impressed when she spoke eloquently about the need to spend money to improve higher education in Texas. What professor at a state university wouldn’t want to hear that? I naively asked what new source of revenue she would propose to tap. She answered, “Oh, no, I don’t want to raise taxes. We can take the money from health care.” This is not a position we should be in. 

    It seems to me that what is really needed is not more special pleading for one or another particular public good, but for all the people who care about these things to unite in restoring higher and more progressive tax rates, especially on investment income. I am not an economist, but I talk to economists, and I gather that dollar for dollar, government spending stimulates the economy more than tax cuts. It is simply a fallacy to say that we cannot afford increased government spending. But given the anti-tax mania that seems to be gripping the public, views like these are political poison. This is the real crisis, and not just for science.

    28 KOMENTARJI

    1. Zadnji odstavek je bistven. Za financiranje naših raziskav je potrebno povečati davke in sicer na način, da mi osebno tega ne bomo čutili. Mi imamo vendar pravico do brskanja po tujih žepih!

      • Vsak človek ima določene obveznosti do družbe (ker pač živimo v skupnosti).

        Meni se višanje davkov ne zdi problematično, pravzaprav nasprotno, sem zagovornik progresivnega višanja davkov. Zato, ker je ekonomski sistem takšen, da določen delež ljudi (ki so bolj ali manj naključno izbrani) obogati prek vseh meja.

        To je čisto statistično, tako kot če bi miljon ljudi metalo kovanec 10x zapored – eden bi (skoraj gotovo) imel 10 zaporednih cifer ali grbov, ampak ne zato ker ima kakšne posebne sposobnosti ki jih drugi nimajo. To je čisto statistično dejstvo, enako je pri managerskih odločitvah – pri tolikšnem številu podjetij in naboru njihovih odločitev se bo našel določen delež takih, ki se bodo čisto slučajno večkrat zapored odločala 'optimalno' (mišljeno je najboljše v dani situaciji). Tudi če bi metali kovanec za odločitve v podjetju, bi se v velikem številu podjetij našlo več takšnih, ki bi imela večkrat zapored optimalne odločitve. Ne gre se za nobeno znanje, gre se čisto za statistični efekt – in zakaj bi oni imeli pravico do viška tega denarja, ki se je bolj ali manj po naključju stekel v njihove žepe? Jaz sem mnenja, da je ena od (realnih) možnosti za odpravljanje te anomalije progresivno obdavčenje.

      • S progresivnimi davki si odprl tako konzervo črvov, da se sploh zavedaš ne.

        Ne bom se spuščal v filozofske debate o pravičnosti progresivnih oz. degresivnih davkv, konfiskacije vsega nad neko mejo ter glavarine, kot ekstremni obliki takih davkov, in enotne davčne stopnje kot srednjo pot. Imam pa nekaj praktičnih pomislekov.

        Pri progresivnih (ali degresivnih) davkih torej hočeš davčno stopnjo narediti odvisno od gmotnega stanja posameznika. Hudič pa je v tem, da gmotno stanje posameznika niti slučajno ni odvisno od letne plače, ampak še od ostalih dohodkov (kapitalski dobički etc.) in od akumuliranega premoženja. Torej, če hočeš to "pravično" upoštevati pri nelinearnih davkih, moraš vse možne davke računati skupaj, ne pa tako, kot počne večina držav, ki osebne dohodke obdavčijo po eni progresivni lestvici, kapitalske dobičke po drugi, neke tretje dohodke po tretji… Tudi če bi za kapitalske dobičke in osebne dohodke obstajali enaki dohodninski lestvici, bi pri progresivni obdavčitvi neka oseba A z osebnim dohodkom 2X in kapitalskimi dobički 0 plačala več davka, kot oseba B z osebnim dohodkom X in kapitalskimi dobički X, četudi imata obe osebi enake dohodke pred obdavčitvijo. In zakaj se ti zdi to pravično?

        Drug problem, ki je variacija prvega problema, je izračun davkov v določenem obdobju. Recimo, da oseba A v prvem letu zasluži 2X in v drugem letu 2X, oseba B pa v prvem letu X in v drugem letu 3X. Pri progresivnih davkih bo oseba B v obdobju dveh let plačala več davkov od osebe A, četudi sta obe osebi v tem obdobju zaslužili enako. Zakaj se ti zdi to pravično? Zakaj je ravno eno leto tako posebno časovno obdobje? Zakaj ne bi vzeli recimo en teden, poleg tega pa uvedli tedenske plače? Bi folk vsaj videl, kaj pomenijo progresivni davki, ko bi mu po napornem tednu s 50 nadurami skoraj vse pobrala država.

        Potem je tu še problem, da pri progresivnih davkih ne moreš vnaprej vedeti, koliko boš za neko delo sploh dobil v svoj žep, ker ne veš po kakšni stopnji boš obdavčen. Če delaš za fiksno plačo, je to sicer nepomembno, če pa imaš možnost dodatnega zaslužka, je pa to sila nepraktično.

        Od publike na tem forumu pričakujem, da poznajo linearno funkcijo. Verjetno jo tudi mnogi pri svojem delu uporabijo, če je le kolikor toliko dober približek realnega stanja. In zakaj? Linearna funkcija ima dve lepi lastnosti, ki se jim reče aditivnost in homogenost, zato jo lahko razbiješ na posamezne komponente, in jih izračunaš ter skaliraš neodvisno. Če to funkcijo uporabiš pri davkih, kar naenkrat izginejo vsi pomisleki zgoraj, davku pa rečeš enotna davčna stopnja.

        Seveda pa je to pri idiotskih volivcih pogosto težko izvedljivo. Še posebej zato, ker (kot so sindikalna govna leta 2005 pri nas nazorno demonstrirala) sploh ne ločijo med davčno stopnjo in davkom. Rezultat je pa ta, da imamo sila zakomplicirano davčno zakonodajo. Sindikalna govna s svojimi podaniki so zadovoljna, ker bogati plačujejo več (kakor, da pri enotni davčni stopnji ne bi :-)). Bogati so pa poskrbeli za milijon lukenj v davčni zakonodaji, kar jim omogoča, da so efektivno obdavčeni celo po nižji davčni stopnji, kot bi bili v primeru neke razumne enotne davčne stopnje.

      • > Tudi če bi za kapitalske dobičke in osebne dohodke obstajali enaki dohodninski lestvici, bi pri progresivni obdavčitvi neka oseba A z osebnim dohodkom 2X in kapitalskimi dobički 0 plačala več davka, kot oseba B z osebnim dohodkom X in kapitalskimi dobički X, četudi imata obe osebi enake dohodke pred obdavčitvijo.

        Ta težava ni nepremostljiva: davek se lahko obračuna glede na vsoto vseh dohodkov.

        > Drug problem, ki je variacija prvega problema, je izračun davkov v določenem obdobju. Recimo, da oseba A v prvem letu zasluži 2X in v drugem letu 2X, oseba B pa v prvem letu X in v drugem letu 3X. Pri progresivnih davkih bo oseba B v obdobju dveh let plačala več davkov od osebe A, četudi sta obe osebi v tem obdobju zaslužili enako.

        Ta problem se res ne da odpraviti, lahko se ga pa precej omili (npr. s kakšno utežjo glede na prejšnja časovna obdobja). No ampak če po pravici povem se mi to, da sistem progresivnega obdavčenja privilegira redne dohodke, ne zdi nič posebno problematičnega.

        > Potem je tu še problem, da pri progresivnih davkih ne moreš vnaprej vedeti, koliko boš za neko delo sploh dobil v svoj žep, ker ne veš po kakšni stopnji boš obdavčen.

        Tudi to se mi ne zdi kaj posebej problematično. Okvirno oceno seveda imaš, ampak štetje vsakega centa posebej pa zame ni relevanten protiargument.

        > Linearna funkcija ima dve lepi lastnosti, ki se jim reče aditivnost in homogenost, zato jo lahko razbiješ na posamezne komponente, in jih izračunaš ter skaliraš neodvisno. Če to funkcijo uporabiš pri davkih, kar naenkrat izginejo vsi pomisleki zgoraj, davku pa rečeš enotna davčna stopnja.

        Marsikaj v matematiki ima lepe lastnosti, ampak to še ne pomeni, da je naša izbrana matematična struktura primerna za neko izbrano rabo v praksi.

      • >> Tudi če bi za kapitalske dobičke in osebne dohodke obstajali enaki dohodninski lestvici, bi pri progresivni obdavčitvi neka oseba A z osebnim dohodkom 2X in kapitalskimi dobički 0 plačala več davka, kot oseba B z osebnim dohodkom X in kapitalskimi dobički X, četudi imata obe osebi enake dohodke pred obdavčitvijo.

        > Ta težava ni nepremostljiva: davek se lahko obračuna glede na vsoto vseh dohodkov.

        Ja, glede na vsoto vseh dohodkov, plus nekakšno upoštevanje akumuliranega premoženja (tudi to določa gmotni status posameznika). V teoriji bi to šlo, realno gledano bodo pa Grki prej vrnili svoj dolg, kot bo kaj takega sprejeto v Sloveniji ali ZDA.

        >> Drug problem, ki je variacija prvega problema, je izračun davkov v določenem obdobju. Recimo, da oseba A v prvem letu zasluži 2X in v drugem letu 2X, oseba B pa v prvem letu X in v drugem letu 3X. Pri progresivnih davkih bo oseba B v obdobju dveh let plačala več davkov od osebe A, četudi sta obe osebi v tem obdobju zaslužili enako.

        > Ta problem se res ne da odpraviti, lahko se ga pa precej omili (npr. s kakšno utežjo glede na prejšnja časovna obdobja). No ampak če po pravici povem se mi to, da sistem progresivnega obdavčenja privilegira redne dohodke, ne zdi nič posebno problematičnega.

        Zakaj bi ti priviligiral redne dohodke?

        >> Potem je tu še problem, da pri progresivnih davkih ne moreš vnaprej vedeti, koliko boš za neko delo sploh dobil v svoj žep, ker ne veš po kakšni stopnji boš obdavčen.

        > Tudi to se mi ne zdi kaj posebej problematično. Okvirno oceno seveda imaš, ampak štetje vsakega centa posebej pa zame ni relevanten protiargument.

        Problematičnost nepoznavanja točnega neto dohodka vnaprej je seveda odvisno od osebnega pogleda za to. Nedvomno pa to naredi sistem pobiranja davka bistveno bolj kompliciran in dražji, saj ni mogoče sproti plačevati točne zneske davka.

        >> Linearna funkcija ima dve lepi lastnosti, ki se jim reče aditivnost in homogenost, zato jo lahko razbiješ na posamezne komponente, in jih izračunaš ter skaliraš neodvisno. Če to funkcijo uporabiš pri davkih, kar naenkrat izginejo vsi pomisleki zgoraj, davku pa rečeš enotna davčna stopnja.

        > Marsikaj v matematiki ima lepe lastnosti, ampak to še ne pomeni, da je naša izbrana matematična struktura primerna za neko izbrano rabo v praksi.

        Zaradi lepih matematičnih lastnosti je EDS nedvomno zelo praktična, kar sem ponazoril s primeri. Debata o pravičnih davkih je pa itak filozofska debata. Jaz osebno ne mislim, da je progresija kaj manj pravična od EDS. Je pa skrajno nepraktična, tudi če se jo korektno izvede. Realnost je pa itak taka, da so sindikalna govna s svojimi podaniki zadovoljna zaradi visoke progresije na papirju, bogati pa zaradi milijona lukenj v davčni zakonodaji ne plačujejo nič kaj več (pogosto celo manj), kot bi plačali po enotni davčni stopnji. Ne vem sicer kaj si ti misliš o tem stanju, ampak meni se zdi to debilno držanje glave v pesku.

        Pri iskanju primernih davkov je pa treba vedeti, da vse kar je več od glavarine, pomeni da "bogati plačajo več", kar tudi jaz odločno podpiram. Me pa moti, da se v javnost pogosto poskuša plasirati sliko, da "bogati plačajo več" šele s progresivnimi davki (sindikalna govna v Sloveniji so to celo eksplicitno izjavljala kot protiargumnt EDS leta 2005). To se mi zdi navadna manipulacija in izkoriščanje kratke pameti ljudstva.

      • > Zakaj bi ti priviligiral redne dohodke?

        Privilegij rednim dohodkom je v tem kontekstu le stranski učinek progresivne obdavčitve, ni pa motivacija. Ne zdi se mi pa problematičen zato, ker so redni dohodki bistveno manj stresni kot pa neredni, to pa za sabo potegne vrsto drugih pozitivnih učinkov (npr. zdravje).

        > Problematičnost nepoznavanja točnega neto dohodka vnaprej je seveda odvisno od osebnega pogleda za to. Nedvomno pa to naredi sistem pobiranja davka bistveno bolj kompliciran in dražji, saj ni mogoče sproti plačevati točne zneske davka.

        To imaš prav, če neposredno primerjamo EDS in progresivno obdavčitev je prvo enostavneje in ceneje izvesti kot pa slednjo. No ampak to je seveda le en vidik celotne zgodbe.

        > Realnost je pa itak taka, da so sindikalna govna s svojimi podaniki zadovoljna zaradi visoke progresije na papirju, bogati pa zaradi milijona lukenj v davčni zakonodaji ne plačujejo nič kaj več (pogosto celo manj), kot bi plačali po enotni davčni stopnji. Ne vem sicer kaj si ti misliš o tem stanju, ampak meni se zdi to debilno držanje glave v pesku.

        Vse kar si napisal je res. Meni osebno se zdi to stanje žalostno, ampak rešitve (tako za Slovenijo kot za marsikatere druge države) pa v takšnem načinu razmišljanja kot smo ga videli do sedaj (in ga še vedno vidimo) ne vidim. Predvsem pogrešam družboslovno in humanistično misel, ker velika večina pomembnih vprašanj s katerimi se soočamo niso tehnične narave, ampak so družbena vprašanja.

      • > Privilegij rednim dohodkom je v tem kontekstu le stranski učinek progresivne obdavčitve, ni pa motivacija. Ne zdi se mi pa problematičen zato, ker so redni dohodki bistveno manj stresni kot pa neredni, to pa za sabo potegne vrsto drugih pozitivnih učinkov (npr. zdravje).

        Kaj če bi ti na problem pogledal z druge strani? Fluktuacije v dohodkih na letni ravni praviloma niso posledica hudobije delodajalcev, ampak preprostega dejstva, da gre podjetju (pogosto zaradi zunanjih dejavnikov) kakšno leto bolje, drugo pa slabše. Kot si pravilno ugotovil, posledična fluktuacija plač je za delavce prej breme, kot korist. Zato se mi zdi skrajno nesramno, da se to še davčno kaznuje.

        > Vse kar si napisal je res. Meni osebno se zdi to stanje žalostno, ampak rešitve (tako za Slovenijo kot za marsikatere druge države) pa v takšnem načinu razmišljanja kot smo ga videli do sedaj (in ga še vedno vidimo) ne vidim. Predvsem pogrešam družboslovno in humanistično misel, ker velika večina pomembnih vprašanj s katerimi se soočamo niso tehnične narave, ampak so družbena vprašanja.

        Spet bi bilo dobro pogledati z druge strani in se vprašati zakaj se bogati izogibajo plačevanju davkov. Hm, verjetno zato, ker jih občutijo kot legaliziran rop manjšine s strani večine, in ne kot svoj pošten doprinos k družbi. Ravno tak odnos, kot ga demonstrira Weinberg (ko pravi "saj lahko več vzamemo bogatim"), ta začarani krog le še poglablja. In nikar se ne slepiti, da bodo na koncu popušili bogati in da jim bo večina demokratično zarubila njihovo premoženje. Ne, večina bo morala nekaj pri sebi narediti, da bo bogate prepričala, da je njihovo davčno breme pošten prispevek družbi, v kateri živijo. V Švici to relativno dobro deluje, za kar so najverjetneje krivi nizki davki v kombinaciji z odlično delujočimi javnimi servisi in nizko stopnjo korupcije. Tam torej lahko govorimo o nekem nenapisanem konsenzu med glavnimi neto plačniki v javno blagajno in glavnimi neto prejemniki. Kjer pa večina poskuša demokratično (torej, brez upoštevanja mnenja tiste peščice, katero to prizadene) prevaliti velik del bremena javne porabe na peščico, pa vsakič znova naletijo na zid.

      • > Fluktuacije v dohodkih na letni ravni praviloma niso posledica hudobije delodajalcev, ampak preprostega dejstva, da gre podjetju (pogosto zaradi zunanjih dejavnikov) kakšno leto bolje, drugo pa slabše.

        To mi je seveda jasno, in vem tudi, da to ni nobena velika ovira pri tem, da se delavcem kljub temu izplačuje redne plače.

        > Spet bi bilo dobro pogledati z druge strani in se vprašati zakaj se bogati izogibajo plačevanju davkov. Hm, verjetno zato, ker jih občutijo kot legaliziran rop manjšine s strani večine

        To lahko doživljajo kot rop samo če mislijo, da jim premoženje do katerega so prišli tudi resnično pripada. Ampak jim ne, zaradi tega ker je sistem takšen da nekateri zaradi spleta okoliščin zelo obogatijo, drugi pa z enako količino dela ostajajo v sivem povprečju. Če že govorimo o ropu, potem je edino smiselno govoriti o tem, da si bogati prilaščajo kapital, ki jim ne pripada. Ropajo družbo. Samo z delom (pa je lahko tudi nobelov nagrajenec) človek tudi v desetih življenjih ne pride do stotin milijonov evrov – to ostaja privilegij le nekaterih.

        Sicer pa ne bi rad zaostroval konflikta bogati vs. ostali, že zdaj se sliši kot kakšno označevanje teritorija, branjenje svojega plemena. Jaz nimam nič proti komurkoli, na kar bi rad bil osredotočen tukaj so sistemske anomalije in načini kako jih izboljšati. Mogoče bi moral v zvezi s tem izpostaviti tudi to, da imajo manjše družbene neenakosti (kar je eden od učinkov progresivnega obdavčenja) tudi veliko pozitivnih učinkov na družbo (nekaj teh korelacij je predstavljenih na tej povezavi: http://www.equalitytrust.org.uk/why/evidence ). Od tega pa seveda profitiramo vsi.

      • Pri variabilnih plačah nimam v mislih slovenske folklore, ko delodajalci pol leta ne plačajo svojih delavcev pred stečajem podjetja, delavci pa iz neke čudne navade še kar hodijo v službo. V mislih imam nagrajevanje uspešnosti, kjer variabilen del plače (glede na uspeh podjetja) deluje stimulativno na delavce. Poleg tega pa bi bilo izplačevanje fiksnih plač, neodvisno od uspeha podjetja, lahko tudi prehud finančni zalogaj za podjetje. Nimajo vsi kapitalisti vreče brez dna…

        Tvoj osnovni problem (kar je problem vseh socialistov) pa je v tem, da ekonomijo dojemaš kot igro ničelne vsote, pa temu ni tako. Če si jaz na vrtu pridelam krompir, ga nimaš ti nič manj. In tudi če sem imel posebno srečo, da je bilo tisto leto odlično vreme in da mi krompirja niso napadli škodljivci, ga ti še vedno nimaš nič. Ko boš to razumel, bova morda našla skupni jezik. Sicer se strinjam, da samo z delom človek za časa svojega življenja ne more priti do 100M€. Tudi do 100€ ne more priti samo z delom. V obeh primerih rabi nekaj sreče, samo v prvem primeru jo rabi občutno več. V nobenem primeru to ne pomeni, da je karkoli ukradel meni ali tebi, v obeh primerih pa obstaja tudi ta možnost.

        Če pristanemo na to, da je potrebno ljudi izenačiti v materialnih dobrinah, zakaj jih ne bi še v ostalih radostih življenja, ki so odvisne od sreče? Recimo v življenski dobi; tako da ljudem nad povprečno starostjo odrečemo javno financiranje zdravstva in ta denar namenimo za zdravstveno oskrbo mladih.

        Korelacije med družbenimi neenakostmi in "pozitivnimi učinki na družbo" so v tistem delu, kjer niso posledica manipulacij ali confounding faktorjev, običajno posledica nelinearnosti med stroški in učinkom. Recimo pri zdravstvu stroški zelo nelinearno naraščajo z učinkom (kakorkoli ga že definiraš) in povsem logično je, da boš s fiksno vsoto denarja dosegel največji populacijsko-povprečen učinek tako, da za vse nameniš enako. Če si torej jemlješ pravico, da lahko enim vse vzameš in to potem razdeliš po svoje, boš s tem dvignil povprečje, ampak nekateri bodo pa s tem seveda izgubili. No, jaz pač menim, da ima država zelo omejeno pravico do tega početja. V tem se najini osnovni predpostavki razlikujeta in tudi te študije ne povedo ničesar novega glede tega.

      • > Pri variabilnih plačah nimam v mislih slovenske folklore, ko delodajalci pol leta ne plačajo svojih delavcev pred stečajem podjetja, delavci pa iz neke čudne navade še kar hodijo v službo.

        Saj je znano zakaj so tisti delavci še hodili v službo: ker so bili zavedeni. Tisti delodajalci so jim vedno znova obljubljali plače, imeli so vse sorte izgovorov zakaj jih še ni, tu in tam pa so jim sproti dajali po 20 ali 30 evrov, da so jih držali pri sebi. Skratka gre se za izkoriščanje na najnižjem nivoju. Sicer pa delavci velikokrat tudi nimajo kam za iti, ker so ujeti v tistem okolju – tako kot je npr. v pomurju. Ena firma se odloči proizvodnjo preseliti na kitajsko kjer je cenejša delovna sila, tukaj pa nastane socialna bomba, ampak to lastnikov nič ne briga. Vse kar imajo pred očmi je denar.

        > Tvoj osnovni problem (kar je problem vseh socialistov) pa je v tem, da ekonomijo dojemaš kot igro ničelne vsote, pa temu ni tako.

        To si ti rekel, ne jaz.

        > Če si jaz na vrtu pridelam krompir, ga nimaš ti nič manj. In tudi če sem imel posebno srečo, da je bilo tisto leto odlično vreme in da mi krompirja niso napadli škodljivci, ga ti še vedno nimaš nič.

        To ni dobra primerjava, ker se gre za osnovna življenjska sredstva (krompir), ki se jih mora v vsakem sistemu pridelati tako ali drugače, in pa ker se gre pri dejavnikih sreče za takšne dejavnike, na katere nimamo vpliva (vreme, dobra letina), medtem ko na družbeno ureditev imamo vpliv – lahko odpravimo anomalije in naredimo sistem boljši za vse.

        > Če pristanemo na to, da je potrebno ljudi izenačiti v materialnih dobrinah, zakaj jih ne bi še v ostalih radostih življenja, ki so odvisne od sreče? Recimo v življenski dobi; tako da ljudem nad povprečno starostjo odrečemo javno financiranje zdravstva in ta denar namenimo za zdravstveno oskrbo mladih.

        Nadpovprečna starost ni odvisna od dejavnikov na katere imamo neposreden vpliv, pa tudi drugače ta razlika med povprečno in nadpovprečno starostjo ni tako velika kot med povprečnim državljanom in bogatašem, ki ima več kapitala kot nekatere države proračuna. To je glomazna razlika, ki je pri povprečni in nadpovprečni starosti ni. Pa še drugi razlogi so: namreč družbeni sistem je vendarle lažje spremeniti kot pa spreminjati življenjsko dobo, pa tudi etični pomisleki so povsem na mestu. Ne vem če smo ravno upravičeni do mnenja, da nadpovprečna starost ni pravica tistega ki jo doseže – to je del njegove osebnosti (identitete), medtem ko za pridobljeno bogastvo tega ne bi mogel reči. Bogastvo je nekaj sekundarnega.

      • >> Tvoj osnovni problem (kar je problem vseh socialistov) pa je v tem, da ekonomijo dojemaš kot igro ničelne vsote, pa temu ni tako.

        > To si ti rekel, ne jaz.

        Ti si to implicitno izjavil, ko si rekel: "Če že govorimo o ropu, potem je edino smiselno govoriti o tem, da si bogati prilaščajo kapital, ki jim ne pripada. Ropajo družbo."

        Če torej bogati s svojim bogatenjem ropajo družbo, to implicitno predpostavlja ničelno vsoto.

        > To ni dobra primerjava, ker se gre za osnovna življenjska sredstva (krompir), ki se jih mora v vsakem sistemu pridelati tako ali drugače, in pa ker se gre pri dejavnikih sreče za takšne dejavnike, na katere nimamo vpliva (vreme, dobra letina), medtem ko na družbeno ureditev imamo vpliv – lahko odpravimo anomalije in naredimo sistem boljši za vse.

        Slab izgovor. Tudi pri krompirju ima kmet vpliv na izplen; recimo z odstranjevanjem plevela in uničevanjem škodljivcev. In čisto vseeno je, če govorimo o pridelavi krompirja, ali pa pridobivanju neke druge dobrine.

        Sicer pa če se strinjaš, da ekonomija ni igra ničelne vsote in da ti nimaš nič manj, če jaz s svojim delom pridobim več, je ta razprava brezpredmetna.

        > Nadpovprečna starost ni odvisna od dejavnikov na katere imamo neposreden vpliv,

        Seveda ga imamo. Zdravstvo in življenski slog sta precej pomembna za življensko dobo.

        > pa tudi drugače ta razlika med povprečno in nadpovprečno starostjo ni tako velika kot med povprečnim državljanom in bogatašem, ki ima več kapitala kot nekatere države proračuna. To je glomazna razlika, ki je pri povprečni in nadpovprečni starosti ni.

        V kakšni drugačni (nelinearni) lestvici so pa razlike med življensko dobo gromozanske. In zakaj misliš, da bi moral uporabiti ravno linearno lestvico? Eno leto več lahko nekomu pomeni ogromno. Mogoče bi Steve Jobs z plačal milijarde za še eno leto življenja.

        > Pa še drugi razlogi so: namreč družbeni sistem je vendarle lažje spremeniti kot pa spreminjati življenjsko dobo,

        Predlog za izenačevanje življenske dobe je zelo preprost: tistim nad povprečno starostjo država ne plača nobenih zdravstvenih storitev. Zelo enostavno…

        > pa tudi etični pomisleki so povsem na mestu.

        No, lepo da sva prišla do tega.

        > Ne vem če smo ravno upravičeni do mnenja, da nadpovprečna starost ni pravica tistega ki jo doseže – to je del njegove osebnosti (identitete),

        Ne, nismo upravičeni do takega mnenja. Nadpovprečna starost je pravica tistega, ki jo doseže. Ljubezenske radosti so pravica tistih, ki se slučajno najdejo in skupaj uživajo. Bogastvo je pravica tistih, ki so ga ustvarili.

        > medtem ko za pridobljeno bogastvo tega ne bi mogel reči. Bogastvo je nekaj sekundarnega.

        Zakaj tega ne bi mogel reči? Oboje je deloma posledica človekove dejavnosti in deloma posledica sreče. Kaj je za koga primarnega in kaj sekundarnega pomena, je pa stvar osebnih preferenc. Glede na to, kaj vse ljudje počnejo za denar, bi težko sprejel tezo, da je za vse bogastvo sekundarnega pomena in dolga življenska doba primarnega pomena.

      • > Če torej bogati s svojim bogatenjem ropajo družbo, to implicitno predpostavlja ničelno vsoto.

        To je bila le replika na tisto mnenje bogatih, da progresivne davke doživljajo kot rop. Tu ni mišljena nobena skrita predpostavka o ničelni vsoti. V obeh primerih obstaja ustvarjen presežek, gre se zato kako se ga razdeli.

        > V kakšni drugačni (nelinearni) lestvici so pa razlike med življensko dobo gromozanske. In zakaj misliš, da bi moral uporabiti ravno linearno lestvico?

        Zato, ker je čas pač linearen in je to najbolj naravna izbira za primerjavo. Sicer si pa matematično lahko izmislimo kakršnokoli lestvico za kakršnokoli korelacijo, da dobimo poljubno velike razlike. To ni noben problem, ampak veliko smisla pa tudi ni v tem.

        > Zakaj tega ne bi mogel reči? Oboje je deloma posledica človekove dejavnosti in deloma posledica sreče. Kaj je za koga primarnega in kaj sekundarnega pomena, je pa stvar osebnih preferenc. Glede na to, kaj vse ljudje počnejo za denar, bi težko sprejel tezo, da je za vse bogastvo sekundarnega pomena in dolga življenska doba primarnega pomena.

        Želje ljudi se spreminjajo tudi s sistemom, in če imajo danes mnogi željo po bogastvu to ne pomeni, da je to zares želja teh posameznikov. To je vedenje, ki so se ga naučili v takem sistemu (in v vsakem sistemu neko vedenje pač je). Tako da prvo kot prvo jaz vsem oslarijam, ki jih ljudje počnejo za denar, ne bi pripisoval kakšnega velikega pomena, in drugo, še vedno ostaja ta bistvena razlika med zdravjem in bogastvom, da je bogastvo bistveno bolj vezano na družbo in njene simbolne interpretacije kot pa zdravje in življenjska doba, ki je bistveno bolj vezano na fiziološke dejavnike. Seveda lahko vplivamo na enega in na drugega in pri obeh igra vlogo tudi sreča, ampak te bistvene razlike pa ne moremo odpraviti (to sem mislil s terminom sekundarno).

        > Bogastvo je pravica tistih, ki so ga ustvarili.

        Torej vseh.

      • > To je bila le replika na tisto mnenje bogatih, da progresivne davke doživljajo kot rop. Tu ni mišljena nobena skrita predpostavka o ničelni vsoti. V obeh primerih obstaja ustvarjen presežek, gre se zato kako se ga razdeli.

        No, ta predpostavka je pa še bolj nora. Zaradi bogatenja nekega posameznika torej nima nihče nič manj, še vedno pa ti misliš, da ima družba pravico do razlastitve tega posameznika. Razlastitev bi še nekako razumel, če bi ta posameznik bogatel na škodo drugih, tako pa …

        > Zato, ker je čas pač linearen in je to najbolj naravna izbira za primerjavo. Sicer si pa matematično lahko izmislimo kakršnokoli lestvico za kakršnokoli korelacijo, da dobimo poljubno velike razlike. To ni noben problem, ampak veliko smisla pa tudi ni v tem.

        Čas je linearen? Linearen s čim?

        Seveda si lahko izmisliš kakršnokoli lestvico in dobiš kakršnokoli korelacijo. Z ustrezno davčno zakonodajo z dovolj parametri lahko tudi dosežeš kakršnokoli porazdelitev efektivnih dohodkov. In kdo si ti, da lahko odločaš o tem, koliko lahko kdo ima?

        > Želje ljudi se spreminjajo tudi s sistemom, in če imajo danes mnogi željo po bogastvu to ne pomeni, da je to zares želja teh posameznikov. To je vedenje, ki so se ga naučili v takem sistemu (in v vsakem sistemu neko vedenje pač je). Tako da prvo kot prvo jaz vsem oslarijam, ki jih ljudje počnejo za denar, ne bi pripisoval kakšnega velikega pomena, in drugo, še vedno ostaja ta bistvena razlika med zdravjem in bogastvom, da je bogastvo bistveno bolj vezano na družbo in njene simbolne interpretacije kot pa zdravje in življenjska doba, ki je bistveno bolj vezano na fiziološke dejavnike. Seveda lahko vplivamo na enega in na drugega in pri obeh igra vlogo tudi sreča, ampak te bistvene razlike pa ne moremo odpraviti (to sem mislil s terminom sekundarno).

        Nobene bistvene razlike ni. Ne vem zakaj te sploh brigajo razlogi za različne želje in potrebe posameznikov. To je osebna stvar vsakega posameznika! Če je nekdo malo več pod stresom in malo več zasluži, a zaradi tega malo prej umre, je pač to njegova izbira. Družba nima kaj tukaj pametovati.

        >> Bogastvo je pravica tistih, ki so ga ustvarili.

        > Torej vseh.

        Ne seri! Kaj si ti naredil zato, da Akrapović dobro prodaja svoje izpušne cevi in dela dobiček? Če nisi njegov zaposleni, nisi naredil nič za to. Popolnoma nič. In vsak cent, ki ga Akrapović plača v javno blagajno in ki gre tudi za financiranje tvojih potreb, je Akrapovićevo darilo družbi in tudi tebi. Akrapovićev dobiček niti slučajno ni tvoja last in če ne verjameš tega, boš morda verjel, ko bo podjetje preselil v tujino in eni drugi družbi dajal taka darila, kot jih sedaj daje slovenski.

        Če pa slučajno si njegov zaposleni (kar glede na tvojo mentaliteto močno dvomim), se spogajaj za višjo plačo, če slučajno meniš, da dobivaš premalo.

      • > Čas je linearen? Linearen s čim?

        Čas je linearen glede na potek dogodkov.

        > Seveda si lahko izmisliš kakršnokoli lestvico in dobiš kakršnokoli korelacijo. Z ustrezno davčno zakonodajo z dovolj parametri lahko tudi dosežeš kakršnokoli porazdelitev efektivnih dohodkov. In kdo si ti, da lahko odločaš o tem, koliko lahko kdo ima?

        Isti "argument" se lahko uporabi proti EDS. Kdo si ti, da odločaš o tem, koliko komu pripada?
        Jaz zase lahko rečem, da sem pripadnik te družbe in da imam (tako kot vsak) mnenje o stvareh. To je samoumevno in s tem ni nič narobe.

        > Ne vem zakaj te sploh brigajo razlogi za različne želje in potrebe posameznikov. To je osebna stvar vsakega posameznika!

        Človek je družbeno bitje, vanjo se rodi, v njej živi in v njej umre. Zato se mi zdi pomembno kakšno razmerje ima do nje. Ne verjamem, da so želje in potrebe vedno le osebne stvari posameznikov, niso. So družbene. Človek brez družbe preprosto ne obstaja. Tudi to, da si nekateri zakrivajo oči in razglašujejo osebno svobodo je oblika družbenega vedenja.

        Sicer pa res poznamo primere, ko so divje zveri vzgajale zapuščene otroke (feral children). Kratek citat iz WikiPedie:

        "Feral children lack the basic social skills that are normally learned in the process of enculturation. For example, they may be unable to learn to use a toilet, have trouble learning to walk upright and display a complete lack of interest in the human activity around them. They often seem mentally impaired and have almost insurmountable trouble learning a human language."

        Toliko o tem kaj je človek brez družbe in kakšne osebne odločitve ima takrat na voljo.

        > Ne seri! Kaj si ti naredil zato, da Akrapović dobro prodaja svoje izpušne cevi in dela dobiček? Če nisi njegov zaposleni, nisi naredil nič za to.

        Kaj pa kuharice, ki mu kuhajo, kaj pa rudarji, ki (bog ve kje) kopljejo rudo, kaj pa … Brez vseh teh ljudi (in tukaj sem celo zanemaril sistemske anomalije, s katerimi se je ta pogovor začel) tudi Akrapović ne bi mogel prodajati svoje izpušne cevi. Ni samo on zaslužen, da so te cevi na trgu.

      • >> Čas je linearen? Linearen s čim?

        > Čas je linearen glede na potek dogodkov.

        Ja, to je sicer res. Ampak podaljšanje življenjske dobe za eno leto je pa bistveno dražje pri starem človeku, kot pri mladem. Zato je dodatno leto pri starem človeku vredno bistveno več; vsaj v materialnem smislu. Vrednost v kakšnem drugem smislu je pa itak subjektivna.

        > Isti "argument" se lahko uporabi proti EDS. Kdo si ti, da odločaš o tem, koliko komu pripada?
        Jaz zase lahko rečem, da sem pripadnik te družbe in da imam (tako kot vsak) mnenje o stvareh. To je samoumevno in s tem ni nič narobe.

        Če odpravimo osebno lastnino, je seveda tvoj pomislek povsem na mestu. Ampak jaz sem bom temu do svojega zadnjega diha upiral.

        > Človek je družbeno bitje, vanjo se rodi, v njej živi in v njej umre. Zato se mi zdi pomembno kakšno razmerje ima do nje. Ne verjamem, da so želje in potrebe vedno le osebne stvari posameznikov, niso. So družbene.

        Tole se pa sliši kot bi govoril nekemu anarhokapitalistu, ki se zavzema za odpravo držav in podobne reči. To nisem jaz.

        > Človek brez družbe preprosto ne obstaja.

        Hm, treba je biti pazljiv pri takih trditvah. Človek res ne obstaja brez družbe, lahko pa obstaja brez točno določene družbe. Če ga preveč omejuje, jo pač zapusti.

        > Tudi to, da si nekateri zakrivajo oči in razglašujejo osebno svobodo je oblika družbenega vedenja.

        Torej ti zanikaš vsakršno osebno svobodo?

        Pa prosim ne mi s tem, da so moje želje in potrebe posledica XYZ dejavnikov, in da v resnici rabim nekaj drugega. Moje želje in potrebe so take kot so. Pika.

        > Kaj pa kuharice, ki mu kuhajo, kaj pa rudarji, ki (bog ve kje) kopljejo rudo, kaj pa … Brez vseh teh ljudi (in tukaj sem celo zanemaril sistemske anomalije, s katerimi se je ta pogovor začel) tudi Akrapović ne bi mogel prodajati svoje izpušne cevi. Ni samo on zaslužen, da so te cevi na trgu.

        Tako, kot pri vsakem poslu, je tudi pri Akrapoviću uspeh neka kombinacija trdega dela in sreče. Izkušnje s celega sveta (vključujoč Slovenijo) pa kažejo, da je pri podjetnikih volja do trdega dela (ki je eden od pogojev za uspeh) obratno sorazmerna z davčnim primežem. LAhko jim sicer skušaš vse pobrati, samo nikar ne misli, da boš s tem optimiral davčni izplen. Boš pa dosegel enakost – enakost v revščini.

      • > Ampak podaljšanje življenjske dobe za eno leto je pa bistveno dražje pri starem človeku, kot pri mladem. Zato je dodatno leto pri starem človeku vredno bistveno več; vsaj v materialnem smislu. Vrednost v kakšnem drugem smislu je pa itak subjektivna.

        Če je nekaj subjektivno še ne pomeni, da si s tem ne moremo nič pomagati. Sicer je pa tudi ta odločitev, da se vrednost življenja ocenjuje kot materialno porabo sredstev, subjektivna. Sploh pa se mi zdi povsem napačno to stališče, da ima kakršenkoli smisel vrednost človekovega življenja ocenjevati z denarjem. Ta utilitaristični pristop je popolna zabloda in vodi v nazadovanje in kršenje človekovih pravic ter izkoriščanje ljudi kot živine. Da niti ne omenjam razna bolana dejanja, kjer se ljudi pušča umreti ali pa se jih je celo pobijalo, ker je bilo to za nekatere izbrance pač najceneje. Kot da se iz zgodovine ne bi mogli nič naučiti..

        > Torej ti zanikaš vsakršno osebno svobodo?

        Ne vsakršne, ampak zanikam pa to svobodo, ki nekateri mislijo da jo imajo: da družba nima nobene besede pri tem kaj kdo počne.

      • Vrednost življenja sem meril v denarju zgolj za potrebo ocenjevanja razlik med ljudmi. Jaz pač ne jemljem vloge države kot aparata, ki bi kompenziral preveliko srečo posameznikov, zato je vsaka skrb glede možnih posledic takega vrednotenja življenja popolnoma odveč.

        Sicer moram priznati, da je tvoje pisanje razmeroma konsistentno. Žal pa izhaja iz ene, zame popolnoma nore predpostavke. Kot kaže, ti meniš, da so razlike v dohodkih bolj ali manj posledica sreče, poleg tega pa meniš, da mora država odpravljati vse tiste razlike, ki izhajajo iz sreče. Moje stališče je pač bistveno drugačno: menim, da so socialne razlike posledica tako sreče, kot osebnega angažmaja posameznika (pri čemer drugo še zdaleč ni zanemarljivo – tudi pri najbogatejših), poleg tega pa socialne države ne vidim kot mehanizma, ki bi srečo drugih socializiralo, pač pa zgolj kot aparat, ki tiste čisto na dnu postavi toliko na noge, da lahko sami iščejo svojo srečo.

        Dokler se ne bova glede tega zedinila, je vsakršno iskanje skupnega jezika pri konkretnih primerih popolnoma nesmisleno.

    2. Niti slučajno ne zanikam pomena naključnih dejavnikov pri kakršnemkoli uspehu. Pa vendar: če je poslovni uspeh res odvisen SAMO od naključnih dejavnikov, je verjetno tudi vsak drug uspeh. Dragi blogerji na Kvarkadabri: vem, da ste bili med najbolj uspešnimi študenti v svoji generaciji. Ampak zavedajte se, da to ni posledica vaše pridnosti. Dejstvo, da ste vi prebili veliko časa za knjigo medtem, ko so vaši sošolci uničevali hladno pivo je navaden statistični pojav. Gre za nekakšno Brownovo gibanje študentov; enega zanese za šank, drugega za knjigo, nihče pa nima nobenih zaslug za to, da se je znašel ravno tam, kot se je. Nihče se ni ničemur odpovedal, zato da bi nekaj dosegel, zato se nikar ne trkajte po prsih.

      • Mislim da bi moral statistiko malo bolj resno vzeti in je ne takole podcenjevati. Pred časom je na forumu nekdo objavil povezavo na tale članek:

        http://arxiv.org/pdf/physics/0607109v3.pdf

        Predlagam, da si prebereš. Članek prikazuje kako so nekatere naše intuitivne predstave o dogajanju v svetu lahko (čisto nevede) zelo napačne.

      • Saj sem rekel, da pomena naključnih dejavnikov ne zanikam. Mislim pa, da bi moral ti malo bolj resno vzeti pomen osebnega angažmaja iz izbire manj lagodnih poti pri prizadevanjih za dosego uspeha, ne pa tako enostavno zamahniti z roko, češ da je uspeh itak samo stvar sreče.

    3. Če tole logiko državnih intervencij za kompenzacijo naključnih dogodkov še malo razvijamo, lahko pridemo do zelo zanimivih zaključkov. Recimo medosebni odnosi so tudi predmet statističnih fluktuacij. Če ima recimo en tip srečo, da si najde dobro žensko (ali obratno), je verjetno naloga države, da to pokompenzira in njegovo žensko za nekaj časa posodi še tistim, ki te sreče niso imeli in so samski. Pa zdravje je tudi predmet statističnih fluktuacij. Če recimo nekdo doživi neko dostojno starost, se ga takrat lahko porabi "za dele", da se podaljša življenje mladim, ki imajo probleme z zdravjem. Zakaj bi pa eni živeli sto let, drugi pa umirali mladi?

    4. > Mogoče bi moral v zvezi s tem izpostaviti tudi to, da imajo manjše družbene neenakosti (kar je eden od učinkov progresivnega obdavčenja) tudi veliko pozitivnih učinkov na družbo

      Manjše družbene neenakosti lahko dosežeš tudi z enotno davčno stopnjo. In če hočeš povečati enakost, pač povečaš (enotno) davčno stopnjo. Progresije za to ne rabiš. Jo pa rabiš, če hočeš obdavčiti druge, sebe pa ne. Torej če demonstriraš tisti znani rek: "kar je tvoje, je moje, kar je moje, pa tebe nič ne briga".

      • > Manjše družbene neenakosti lahko dosežeš tudi z enotno davčno stopnjo. In če hočeš povečati enakost, pač povečaš (enotno) davčno stopnjo.

        Res? Tega nisem vedel. Poznaš mogoče kakšen zgled? Ali pa raziskave kjer so zares ugotovili takšno korelacijo?

      • Zaradi znanih (populističnih) razlogov pač nobena država nima EDS v višini 50+ procentov, marginalne pa imajo. Ob taki EDS bi gotovo zelo učinkovito dušil družbene neenakosti.

      • Če bi vsak doniral večinski del svojega prihodka v skupno malho, iz katere bi se vsi napajali, je nekako jasno, da bi bile družbene neenakosti majhne. Ne vem kaj ti tukaj ni jasno in kakšne empirične potrditve iščeš za to trditev? Če nikakor ne moreš verjeti tem trditvam, si napiši en programček, ki bo kot input vzel porazdelitev dohodkov, potem bo vse obdavčil po enotni davčni stopnji, davčni izplen pa enakomerno razdelil med vse. Potem variiraj davčne stopnje od 0 do 100%, poskušaj z različnimi dohodkovnimi porazdelitvami pred obdavčitvijo in analiziraj dohodkovne porazdelitve po obdavčitvi. Rezultat je seveda očiten in vsak približno matematično pismen človek ne rabi simulacije, da ga ugane.

        Seveda pa to v praksi ne deluje, ker večinsko volivno telo noče podariti večino svojega prihodka v skupno malho. So pa toliko hinavski, da hočejo tako breme obesiti "bogatim prascem". Takozvani bogati prasci so pa našli način, da jih pesti tako breme samo na papirju, ne pa tudi v praksi. Pa smo tam, o čemer je že bilo govora…

      • > Če bi vsak doniral večinski del svojega prihodka v skupno malho, iz katere bi se vsi napajali, je nekako jasno, da bi bile družbene neenakosti majhne.

        V teoriji.

        > Ne vem kaj ti tukaj ni jasno in kakšne empirične potrditve iščeš za to trditev?

        Realnost pa pač niso poenostavljeni ekonomski modeli.

        > Če nikakor ne moreš verjeti tem trditvam, si napiši en programček, ki bo kot input vzel porazdelitev dohodkov, potem bo vse obdavčil po enotni davčni stopnji, davčni izplen pa enakomerno razdelil med vse.

        Zakaj bi celoten davčni izplen porazdelil med vse? Od kje pa denar za plače v javnem sektorju, državne investicije, vzdrževanje državne lastnine, denar za delovanje sodstva, policije, itd..? Nazaj lahko porazdeliš le nek manjši delež, vprašanje je kakšen delež bi moral biti, da bi bile razlike majhne. Stvari se zakomplicirajo in ne mislim izgubljati časa s pisanjem programov, to naj naredijo tisti, ki tak sistem zagovarjajo, jaz si bom pa pogledal če so rezultati vredni premisleka.

    5. No, saj, v teoriji lahko z EDS ali pa progresivno obdavčitvijo zmanjšaš družbene neenakosti. V praksi pa ne eno ne drugo ni zadosten pogoj. Za večjo enakost moraš ljudi prepričati, da davek ne jemljejo kot legalizirano ropanje, ampak kot svoj pošten doprinos k družbi, in davke dejansko tudi plačajo. Progresija ti gotovo ne bo pomagala pri takem prepričevanju.

    PUSTITE KOMENTAR

    Please enter your comment!
    Please enter your name here