Steven Weinberg, nobelov nagrajenec za fiziko in eden glavnih tvornikov standardnega modela fizike osnovnih delcev, je v The New York Review of Books objavil esej pod naslovom “The Crisis of Big Science”. Marsikaj vam je morda ze znano (namrec, da bo tezavno zbrati podporo za naslednji velik pospesevalnik), a je v eseju tudi kar mnogo zanimivih detajlov, ki jih vsaj jaz se nisem slisal. Nekaj izsekov (toplo priporocam branje celotnega eseja).

In the early 1980s the US began plans for the Superconducting Super Collider, or SSC, which would accelerate protons to 20 TeV, three times the maximum energy that will be available at the CERN Large Hadron Collider. After a decade of work, the design was completed, a site was selected in Texas, land bought, and construction begun on a tunnel and on magnets to steer the protons….

…Then in 1992 the House of Representatives canceled funding for the SSC. Funding was restored by a House–Senate conference committee, but the next year the same happened again, and this time the House would not go along with the recommendation of the conference committee. After the expenditure of almost two billion dollars and thousands of man-years, the SSC was dead. 

…Spending for the SSC had become a target for a new class of congressmen elected in 1992. They were eager to show that they could cut what they saw as Texas pork, and they didn’t feel that much was at stake. The cold war was over, and discoveries at the SSC were not going to produce anything of immediate practical importance. Physicists can point to technological spin-offs from high-energy physics, ranging from synchotron radiation to the World Wide Web. For promoting invention, big science in this sense is the technological equivalent of war, and it doesn’t kill anyone. But spin-offs can’t be promised in advance. 

…During the debate over the SSC, I was on the Larry King radio show with a congressman who opposed it. He said that he wasn’t against spending on science, but that we had to set priorities. I explained that the SSC was going to help us learn the laws of nature, and I asked if that didn’t deserve a high priority. I remember every word of his answer. It was “No.” 

…But I do not believe that we can make significant progress without also pushing back the frontier of high energy. So in the next decade we may see the search for the laws of nature slow to a halt, not to be resumed again in our lifetimes. 

…Funding is a problem for all fields of science. In the past decade, the National Science Foundation has seen the fraction of grant proposals that it can fund drop from 33 percent to 23 percent. But big science has the special problem that it can’t easily be scaled down. It does no good to build an accelerator tunnel that only goes halfway around the circle. 

…The recent history of the James Webb Space Telescope, planned as the successor to Hubble, is disturbingly reminiscent of the history of the SSC. At the funding level requested by the Obama administration last year, the project would continue, but at a level that would not allow the telescope ever to be launched into orbit 

…Some of the slack in big science is being taken up by Europe, as for instance with the LHC and a new microwave satellite observatory named Planck. But Europe has worse financial problems than the US, and the European Union Commission is now considering the removal of large science projects from the EU budget. 

…The International Space Station was sold in part as a scientific laboratory, but nothing of scientific importance has come from it. 

The International Space Station was partly responsible for the cancellation of the SSC. … At a hearing before a House committee, I heard a congressman say that he could see how the Space Station would help us to learn about the universe, but he couldn’t understand that about the SSC. I could have cried. As I later wrote, the Space Station had the great advantage that it cost about ten times more than the SSC, so that NASA could spread contracts for its development over many states. Perhaps if the SSC had cost more, it would not have been canceled. 

…We had better not try to defend science by attacking spending on these other needs. We would lose, and would deserve to lose. Some years ago I found myself at dinner with a member of the Appropriations Committee of the Texas House of Representatives. I was impressed when she spoke eloquently about the need to spend money to improve higher education in Texas. What professor at a state university wouldn’t want to hear that? I naively asked what new source of revenue she would propose to tap. She answered, “Oh, no, I don’t want to raise taxes. We can take the money from health care.” This is not a position we should be in. 

It seems to me that what is really needed is not more special pleading for one or another particular public good, but for all the people who care about these things to unite in restoring higher and more progressive tax rates, especially on investment income. I am not an economist, but I talk to economists, and I gather that dollar for dollar, government spending stimulates the economy more than tax cuts. It is simply a fallacy to say that we cannot afford increased government spending. But given the anti-tax mania that seems to be gripping the public, views like these are political poison. This is the real crisis, and not just for science.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

28 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

Zadnji odstavek je bistven. Za financiranje naših raziskav je potrebno povečati davke in sicer na način, da mi osebno tega ne bomo čutili. Mi imamo vendar pravico do brskanja po tujih žepih!

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Vsak človek ima določene obveznosti do družbe (ker pač živimo v skupnosti). Meni se višanje davkov ne zdi problematično, pravzaprav nasprotno, sem zagovornik progresivnega višanja davkov. Zato, ker je ekonomski sistem takšen, da določen delež ljudi (ki so bolj ali manj naključno izbrani) obogati prek vseh meja. To je čisto statistično, tako kot če bi miljon ljudi metalo kovanec 10x zapored – eden bi (skoraj gotovo) imel 10 zaporednih cifer ali grbov, ampak ne zato ker ima kakšne posebne sposobnosti ki jih drugi nimajo. To je čisto statistično dejstvo, enako je pri managerskih odločitvah – pri tolikšnem številu podjetij in… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

S progresivnimi davki si odprl tako konzervo črvov, da se sploh zavedaš ne. Ne bom se spuščal v filozofske debate o pravičnosti progresivnih oz. degresivnih davkv, konfiskacije vsega nad neko mejo ter glavarine, kot ekstremni obliki takih davkov, in enotne davčne stopnje kot srednjo pot. Imam pa nekaj praktičnih pomislekov. Pri progresivnih (ali degresivnih) davkih torej hočeš davčno stopnjo narediti odvisno od gmotnega stanja posameznika. Hudič pa je v tem, da gmotno stanje posameznika niti slučajno ni odvisno od letne plače, ampak še od ostalih dohodkov (kapitalski dobički etc.) in od akumuliranega premoženja. Torej, če hočeš to "pravično" upoštevati pri… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Tudi če bi za kapitalske dobičke in osebne dohodke obstajali enaki dohodninski lestvici, bi pri progresivni obdavčitvi neka oseba A z osebnim dohodkom 2X in kapitalskimi dobički 0 plačala več davka, kot oseba B z osebnim dohodkom X in kapitalskimi dobički X, četudi imata obe osebi enake dohodke pred obdavčitvijo. Ta težava ni nepremostljiva: davek se lahko obračuna glede na vsoto vseh dohodkov. > Drug problem, ki je variacija prvega problema, je izračun davkov v določenem obdobju. Recimo, da oseba A v prvem letu zasluži 2X in v drugem letu 2X, oseba B pa v prvem letu X in… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

>> Tudi če bi za kapitalske dobičke in osebne dohodke obstajali enaki dohodninski lestvici, bi pri progresivni obdavčitvi neka oseba A z osebnim dohodkom 2X in kapitalskimi dobički 0 plačala več davka, kot oseba B z osebnim dohodkom X in kapitalskimi dobički X, četudi imata obe osebi enake dohodke pred obdavčitvijo. > Ta težava ni nepremostljiva: davek se lahko obračuna glede na vsoto vseh dohodkov. Ja, glede na vsoto vseh dohodkov, plus nekakšno upoštevanje akumuliranega premoženja (tudi to določa gmotni status posameznika). V teoriji bi to šlo, realno gledano bodo pa Grki prej vrnili svoj dolg, kot bo kaj takega… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Zakaj bi ti priviligiral redne dohodke? Privilegij rednim dohodkom je v tem kontekstu le stranski učinek progresivne obdavčitve, ni pa motivacija. Ne zdi se mi pa problematičen zato, ker so redni dohodki bistveno manj stresni kot pa neredni, to pa za sabo potegne vrsto drugih pozitivnih učinkov (npr. zdravje). > Problematičnost nepoznavanja točnega neto dohodka vnaprej je seveda odvisno od osebnega pogleda za to. Nedvomno pa to naredi sistem pobiranja davka bistveno bolj kompliciran in dražji, saj ni mogoče sproti plačevati točne zneske davka. To imaš prav, če neposredno primerjamo EDS in progresivno obdavčitev je prvo enostavneje in ceneje… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Privilegij rednim dohodkom je v tem kontekstu le stranski učinek progresivne obdavčitve, ni pa motivacija. Ne zdi se mi pa problematičen zato, ker so redni dohodki bistveno manj stresni kot pa neredni, to pa za sabo potegne vrsto drugih pozitivnih učinkov (npr. zdravje). Kaj če bi ti na problem pogledal z druge strani? Fluktuacije v dohodkih na letni ravni praviloma niso posledica hudobije delodajalcev, ampak preprostega dejstva, da gre podjetju (pogosto zaradi zunanjih dejavnikov) kakšno leto bolje, drugo pa slabše. Kot si pravilno ugotovil, posledična fluktuacija plač je za delavce prej breme, kot korist. Zato se mi zdi skrajno… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Fluktuacije v dohodkih na letni ravni praviloma niso posledica hudobije delodajalcev, ampak preprostega dejstva, da gre podjetju (pogosto zaradi zunanjih dejavnikov) kakšno leto bolje, drugo pa slabše. To mi je seveda jasno, in vem tudi, da to ni nobena velika ovira pri tem, da se delavcem kljub temu izplačuje redne plače. > Spet bi bilo dobro pogledati z druge strani in se vprašati zakaj se bogati izogibajo plačevanju davkov. Hm, verjetno zato, ker jih občutijo kot legaliziran rop manjšine s strani večine To lahko doživljajo kot rop samo če mislijo, da jim premoženje do katerega so prišli tudi resnično… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Pri variabilnih plačah nimam v mislih slovenske folklore, ko delodajalci pol leta ne plačajo svojih delavcev pred stečajem podjetja, delavci pa iz neke čudne navade še kar hodijo v službo. V mislih imam nagrajevanje uspešnosti, kjer variabilen del plače (glede na uspeh podjetja) deluje stimulativno na delavce. Poleg tega pa bi bilo izplačevanje fiksnih plač, neodvisno od uspeha podjetja, lahko tudi prehud finančni zalogaj za podjetje. Nimajo vsi kapitalisti vreče brez dna… Tvoj osnovni problem (kar je problem vseh socialistov) pa je v tem, da ekonomijo dojemaš kot igro ničelne vsote, pa temu ni tako. Če si jaz na vrtu… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Pri variabilnih plačah nimam v mislih slovenske folklore, ko delodajalci pol leta ne plačajo svojih delavcev pred stečajem podjetja, delavci pa iz neke čudne navade še kar hodijo v službo. Saj je znano zakaj so tisti delavci še hodili v službo: ker so bili zavedeni. Tisti delodajalci so jim vedno znova obljubljali plače, imeli so vse sorte izgovorov zakaj jih še ni, tu in tam pa so jim sproti dajali po 20 ali 30 evrov, da so jih držali pri sebi. Skratka gre se za izkoriščanje na najnižjem nivoju. Sicer pa delavci velikokrat tudi nimajo kam za iti, ker… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

>> Tvoj osnovni problem (kar je problem vseh socialistov) pa je v tem, da ekonomijo dojemaš kot igro ničelne vsote, pa temu ni tako. > To si ti rekel, ne jaz. Ti si to implicitno izjavil, ko si rekel: "Če že govorimo o ropu, potem je edino smiselno govoriti o tem, da si bogati prilaščajo kapital, ki jim ne pripada. Ropajo družbo." Če torej bogati s svojim bogatenjem ropajo družbo, to implicitno predpostavlja ničelno vsoto. > To ni dobra primerjava, ker se gre za osnovna življenjska sredstva (krompir), ki se jih mora v vsakem sistemu pridelati tako ali drugače, in… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Če torej bogati s svojim bogatenjem ropajo družbo, to implicitno predpostavlja ničelno vsoto. To je bila le replika na tisto mnenje bogatih, da progresivne davke doživljajo kot rop. Tu ni mišljena nobena skrita predpostavka o ničelni vsoti. V obeh primerih obstaja ustvarjen presežek, gre se zato kako se ga razdeli. > V kakšni drugačni (nelinearni) lestvici so pa razlike med življensko dobo gromozanske. In zakaj misliš, da bi moral uporabiti ravno linearno lestvico? Zato, ker je čas pač linearen in je to najbolj naravna izbira za primerjavo. Sicer si pa matematično lahko izmislimo kakršnokoli lestvico za kakršnokoli korelacijo, da… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> To je bila le replika na tisto mnenje bogatih, da progresivne davke doživljajo kot rop. Tu ni mišljena nobena skrita predpostavka o ničelni vsoti. V obeh primerih obstaja ustvarjen presežek, gre se zato kako se ga razdeli. No, ta predpostavka je pa še bolj nora. Zaradi bogatenja nekega posameznika torej nima nihče nič manj, še vedno pa ti misliš, da ima družba pravico do razlastitve tega posameznika. Razlastitev bi še nekako razumel, če bi ta posameznik bogatel na škodo drugih, tako pa … > Zato, ker je čas pač linearen in je to najbolj naravna izbira za primerjavo. Sicer… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Čas je linearen? Linearen s čim? Čas je linearen glede na potek dogodkov. > Seveda si lahko izmisliš kakršnokoli lestvico in dobiš kakršnokoli korelacijo. Z ustrezno davčno zakonodajo z dovolj parametri lahko tudi dosežeš kakršnokoli porazdelitev efektivnih dohodkov. In kdo si ti, da lahko odločaš o tem, koliko lahko kdo ima? Isti "argument" se lahko uporabi proti EDS. Kdo si ti, da odločaš o tem, koliko komu pripada?Jaz zase lahko rečem, da sem pripadnik te družbe in da imam (tako kot vsak) mnenje o stvareh. To je samoumevno in s tem ni nič narobe. > Ne vem zakaj te… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

>> Čas je linearen? Linearen s čim? > Čas je linearen glede na potek dogodkov. Ja, to je sicer res. Ampak podaljšanje življenjske dobe za eno leto je pa bistveno dražje pri starem človeku, kot pri mladem. Zato je dodatno leto pri starem človeku vredno bistveno več; vsaj v materialnem smislu. Vrednost v kakšnem drugem smislu je pa itak subjektivna. > Isti "argument" se lahko uporabi proti EDS. Kdo si ti, da odločaš o tem, koliko komu pripada?Jaz zase lahko rečem, da sem pripadnik te družbe in da imam (tako kot vsak) mnenje o stvareh. To je samoumevno in s… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Ampak podaljšanje življenjske dobe za eno leto je pa bistveno dražje pri starem človeku, kot pri mladem. Zato je dodatno leto pri starem človeku vredno bistveno več; vsaj v materialnem smislu. Vrednost v kakšnem drugem smislu je pa itak subjektivna. Če je nekaj subjektivno še ne pomeni, da si s tem ne moremo nič pomagati. Sicer je pa tudi ta odločitev, da se vrednost življenja ocenjuje kot materialno porabo sredstev, subjektivna. Sploh pa se mi zdi povsem napačno to stališče, da ima kakršenkoli smisel vrednost človekovega življenja ocenjevati z denarjem. Ta utilitaristični pristop je popolna zabloda in vodi v… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Vrednost življenja sem meril v denarju zgolj za potrebo ocenjevanja razlik med ljudmi. Jaz pač ne jemljem vloge države kot aparata, ki bi kompenziral preveliko srečo posameznikov, zato je vsaka skrb glede možnih posledic takega vrednotenja življenja popolnoma odveč. Sicer moram priznati, da je tvoje pisanje razmeroma konsistentno. Žal pa izhaja iz ene, zame popolnoma nore predpostavke. Kot kaže, ti meniš, da so razlike v dohodkih bolj ali manj posledica sreče, poleg tega pa meniš, da mora država odpravljati vse tiste razlike, ki izhajajo iz sreče. Moje stališče je pač bistveno drugačno: menim, da so socialne razlike posledica tako sreče,… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

Niti slučajno ne zanikam pomena naključnih dejavnikov pri kakršnemkoli uspehu. Pa vendar: če je poslovni uspeh res odvisen SAMO od naključnih dejavnikov, je verjetno tudi vsak drug uspeh. Dragi blogerji na Kvarkadabri: vem, da ste bili med najbolj uspešnimi študenti v svoji generaciji. Ampak zavedajte se, da to ni posledica vaše pridnosti. Dejstvo, da ste vi prebili veliko časa za knjigo medtem, ko so vaši sošolci uničevali hladno pivo je navaden statistični pojav. Gre za nekakšno Brownovo gibanje študentov; enega zanese za šank, drugega za knjigo, nihče pa nima nobenih zaslug za to, da se je znašel ravno tam, kot… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Mislim da bi moral statistiko malo bolj resno vzeti in je ne takole podcenjevati. Pred časom je na forumu nekdo objavil povezavo na tale članek:

http://arxiv.org/pdf/physics/0607109v3.pdf

Predlagam, da si prebereš. Članek prikazuje kako so nekatere naše intuitivne predstave o dogajanju v svetu lahko (čisto nevede) zelo napačne.

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Saj sem rekel, da pomena naključnih dejavnikov ne zanikam. Mislim pa, da bi moral ti malo bolj resno vzeti pomen osebnega angažmaja iz izbire manj lagodnih poti pri prizadevanjih za dosego uspeha, ne pa tako enostavno zamahniti z roko, češ da je uspeh itak samo stvar sreče.

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

Če tole logiko državnih intervencij za kompenzacijo naključnih dogodkov še malo razvijamo, lahko pridemo do zelo zanimivih zaključkov. Recimo medosebni odnosi so tudi predmet statističnih fluktuacij. Če ima recimo en tip srečo, da si najde dobro žensko (ali obratno), je verjetno naloga države, da to pokompenzira in njegovo žensko za nekaj časa posodi še tistim, ki te sreče niso imeli in so samski. Pa zdravje je tudi predmet statističnih fluktuacij. Če recimo nekdo doživi neko dostojno starost, se ga takrat lahko porabi "za dele", da se podaljša življenje mladim, ki imajo probleme z zdravjem. Zakaj bi pa eni živeli sto… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

> Mogoče bi moral v zvezi s tem izpostaviti tudi to, da imajo manjše družbene neenakosti (kar je eden od učinkov progresivnega obdavčenja) tudi veliko pozitivnih učinkov na družbo

Manjše družbene neenakosti lahko dosežeš tudi z enotno davčno stopnjo. In če hočeš povečati enakost, pač povečaš (enotno) davčno stopnjo. Progresije za to ne rabiš. Jo pa rabiš, če hočeš obdavčiti druge, sebe pa ne. Torej če demonstriraš tisti znani rek: "kar je tvoje, je moje, kar je moje, pa tebe nič ne briga".

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Manjše družbene neenakosti lahko dosežeš tudi z enotno davčno stopnjo. In če hočeš povečati enakost, pač povečaš (enotno) davčno stopnjo.

Res? Tega nisem vedel. Poznaš mogoče kakšen zgled? Ali pa raziskave kjer so zares ugotovili takšno korelacijo?

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Zaradi znanih (populističnih) razlogov pač nobena država nima EDS v višini 50+ procentov, marginalne pa imajo. Ob taki EDS bi gotovo zelo učinkovito dušil družbene neenakosti.

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Če ni nobenega konkretnega primera, zakaj tako misliš?

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

Če bi vsak doniral večinski del svojega prihodka v skupno malho, iz katere bi se vsi napajali, je nekako jasno, da bi bile družbene neenakosti majhne. Ne vem kaj ti tukaj ni jasno in kakšne empirične potrditve iščeš za to trditev? Če nikakor ne moreš verjeti tem trditvam, si napiši en programček, ki bo kot input vzel porazdelitev dohodkov, potem bo vse obdavčil po enotni davčni stopnji, davčni izplen pa enakomerno razdelil med vse. Potem variiraj davčne stopnje od 0 do 100%, poskušaj z različnimi dohodkovnimi porazdelitvami pred obdavčitvijo in analiziraj dohodkovne porazdelitve po obdavčitvi. Rezultat je seveda očiten in… Beri dalje »

kren
kren
11 - št. let nazaj
Odgovor na  Anonimni

> Če bi vsak doniral večinski del svojega prihodka v skupno malho, iz katere bi se vsi napajali, je nekako jasno, da bi bile družbene neenakosti majhne. V teoriji. > Ne vem kaj ti tukaj ni jasno in kakšne empirične potrditve iščeš za to trditev? Realnost pa pač niso poenostavljeni ekonomski modeli. > Če nikakor ne moreš verjeti tem trditvam, si napiši en programček, ki bo kot input vzel porazdelitev dohodkov, potem bo vse obdavčil po enotni davčni stopnji, davčni izplen pa enakomerno razdelil med vse. Zakaj bi celoten davčni izplen porazdelil med vse? Od kje pa denar za plače… Beri dalje »

Anonimni
Anonimni
11 - št. let nazaj

No, saj, v teoriji lahko z EDS ali pa progresivno obdavčitvijo zmanjšaš družbene neenakosti. V praksi pa ne eno ne drugo ni zadosten pogoj. Za večjo enakost moraš ljudi prepričati, da davek ne jemljejo kot legalizirano ropanje, ampak kot svoj pošten doprinos k družbi, in davke dejansko tudi plačajo. Progresija ti gotovo ne bo pomagala pri takem prepričevanju.