Kako se zadolžujemo

    Le Monde objavlja op-ed komentar ekonomista Yanisa Varoufakisa z naslovom “Prihodnja grška vlada mora zavrniti pogoje sporazuma o ‘reševanju‘” [v angleščini]. Varoufakis je sicer velik zagovornik uvedbe evropskih obveznic, torej teme, ki trenutno deli evropske politike – zdi se, da se naša vlada trenutno bolj nagiba k “nemškemu” taboru nasprotnikov.

    Eden izmed razlogov, zakaj Varoufakis že dlje časa konsistentno zagovarja evroobveznice,  je sedanji sistem zagotavljanja sredstev tistim evropskim državam, ki do denarja težko (ali predrago) pridejo na odprtem mednarodnem trgu.  Tu je seveda na prvem mestu Grčija in nato druge mediteranske države, kot bomo videli kasneje, pa se zadeva verjetno močno tiče tudi Slovenije.

    Varoufakis opisuje tipičen primer: španska vlada je prisiljena z javnim denarjom močno dokapitalizirati španske banke (zgolj za predstavo, bančna skupina Bankia je prav sedaj špansko vlado zaprosila za 19 milijard evrov pomoči, poleg 4,5 milijard, ki jih je od vlade že prejela). Reševanje bank lahko obubožana država izvode le s pomočjo Evropsko centralne banke. A denarja ne dobi vlada neposredno, temveč ga ECB najprej posodi (postopek je tehnično sicer bolj kompleksen) španskim bankam po obrestni meri  1%. V naslednjem koraku si ga po bistveno višji obrestni meri – tudi do 6% – sposodi vlada, in s tem denarjem v zadnjem koraku nazaj dokapitalizira iste banke.  Ob vsem tem je celotna operacija “pomoči” pogojena z varčevalnimi ukrepi, ki jih mora izvesti vlada, in ki z ekonomsko “matematično natančnostjo”, kot se izrazi Varufakis,  vodijo v slabitev gospodarstva in zmanjšanje ekonomsko aktivnosti.

    Ta trenutna, iz ekonomskega vidika popolnoma zgrešena politika, ki jo vodi Evropska unija za izhod iz krize, se bo po Varoufakisu zapisala v vse prihodnje učbenike ekonomije kot primer, kako ne voditi ekonomskih politik v primeru podobnih kriz.

    In Slovenija? Kako se danes zadolžujemo mi? Kje dobivamo denar za financiranje približno 6% proračunskega primanjkljaja in kje bomo dobili denar zadokapitalizacijo NLB (potrebnih bo okoli 400 milijov evrov)?

    Glede zadolževanja na prostem mednarodnem finančnem trgu najbrž niti nismo v bistveno boljšem položaju kot Grčija, Italija ali Španija. Zadnje dolgoročno zadolževanje z obveznicami Slovenije se je zgodilo marca 2011. Od takrat Slovenija državnih obveznic ni več izdala. Morda ne zato, ker jih ne bi hotela, temveč zato, ker so ugotovili, da jih pod kolikor toliko razumnimi pogoji nihče ni popravljen kupiti. Marca letos je države pripravila tako imenovani “road show”, torej tipanje terena, kakšno bi bilo zanimanje za naše obveznice in po kakšni ceni. Poznavalci pravijo, da zanimanja praktično ni bilo.

    Kako torej rešujemo primanjkljaj v vmesnem času? Država se zadolžuje na drugačen način, z izdajo zakladnih menic – to je drugačen in bolj kratkoročen tip vrednostnega papirja. A bistveno je, kdo ga kupuje. To so sedaj v daleč največji meri slovenske banke. (Zadnja izdaja vrednosti slabih 300 mio eur je bila začetek maja.)

    Kar neizogibno vodi do naslednjega vprašanja. Od kod slovenske banke, ki so, kot vemo, same precej na meji kapitalske ustreznosti po kriterijih ECB – dobijo denar? Odgovor je nedvoumen – dobijo ga od ECB, ki bankam evroobmočja posoja denar po zelo ugodni obrestni meri okoli 1% in na ta način omogoča procese, kakršno je financiranje našega primanjkljaja v času,  ko na prostem trgu kot Slovenija tega denarja najbrž ne sploh moremo (ali pa bi bil zelo zelo drag) dobiti. Tehnično je postopek spet bolj kompleksen, a bistvo procesa je takšno.

    Tu se krog zaključi. Da bi se slovenske banke lahko zadolževale pri ECB, morajo biti kapitalsko ustrezne. Če jih ne bo dokapitaliziral nekdo drug, jih bo morala, kot v zgoraj citiranem primeru Španije, dokapitalizirati država. Država, ki denarja nima, si ga bo morala sposoditi pri bankah … In krog, ki ga opisuje Varoufakis, se bo odvrtel naprej.

    1. A week ago the bankrupt Greek state borrowed  4.2 billion from Europe’s bailout fund (the EFSF) and immediately passed it on to the European Central Bank (ECB) so as to redeem Greek government bonds that the ECB had previously purchased in a failed attempt to shore up their price. This new loan boosted Greece’s debt substantially but netted the ECB a profit of around  840 million (courtesy of the 20% discount at which the ECB had purchased these bonds).
    2. During the same week, the fiscally stressed Spanish government was injecting large amounts of capital into Spanish banks. Simultaneously, to help finance the Spanish state, the ECB has provided large loans to Spanish banks (at 1% interest rate) which they then re-lent to their ‘saviour’, i.e. the Spanish state, at interest rates often exceeding 6%.
    3. For the Greek and the Spanish governments to be ‘allowed’ to borrow the monies involved in the operations described under 1 and 2 above, the ECB and the European Commission (plus, in Greece’s case, the International Monetary Fund) demanded of them that they deflate their economies through savage spending cuts which will, with mathematical precision, reduce the national income from which loans, new and old, must be repaid.
    4. Average interest rates in the Eurozone (even if we exclude the three countries that have fallen out of the markets and have received ‘bailouts’, and include Germany’s crisis-induced ultra-low rates) are at least 1.5% higher than nations with a higher average degree of indebtedness, e.g. the UK. (Yanis Varoufakis, 25.5.2012)