Sašo Furlan: “Alternative obstajajo”

Dnevnik Objektiv danes objavlja intervju Ervina Hladnika Milharčiča s študentom politologije na FDV Sašo Furlanom.   Kolikor poznam študentsko odporniško sceno, ki se artikulira okoli zasedbe Filozofske fakultete, gibanja Mi smo univerza in  Delavsko-punkerske univerze, Furlan velja za enega glavnih “možganov” nastajajočega študentskega gibanja.  Ali kot ga predstavi EHM: “Sašo Furlan je politolog, ki navdušuje sivolase profesorje ekonomije in intrigira prekaljene sindikaliste. Njegova predavanja hodijo poslušat dijaki in študentje, aktivisti in politiki …”
Odlomek iz intervjuja:

Evropske politične elite, ki politiko varčevanja vsiljujejo na ravni celotne Evrope, niso neumne. Problem ni v tem, da ne vedo, da delajo škodo. Gre za dolgoročno strategijo, kako uničiti socialno državo, segmentirati delavstvo in znižati stroške delovne sile. V določeni meri gre za kreativno destrukcijo, kot je to poimenoval avstro-ogrsko-ameriški ekonomist in politični znanstvenik Joseph Schumpeter.Vsaka kriza v kapitalizmu, kot je vedel že Karl Marx, je kriza hiperprodukcije. Do te pride zaradi presežne akumulacije kapitala. Edina možnost, da se zažene nov kapitalistični cikel, je, da se to vrednost uniči. Recesija je orodje reševanja kapitalističnih kriz. Skrčijo se vse proizvodne kapacitete in ustvari velika brezposelnost. Ta pritisne na mezde, ki se znižajo, in s tem se zažene nov cikel.Glavna paradigma danes je neoliberalna, neoklasična, ki pravi, da je treba celotno javno porabo skrčiti takoj. Druga paradigma, keynesianska, pravi, da je treba oblikovati fiskalne stimuluse in z njimi okrepiti gospodarsko rast, kar bo omogočilo lažje odplačilo javnega dolga. Ker imamo hiperakumulacijo kapitala, je dejstvo, da bi tudi keynesianska paradigma v trenutni situaciji težko delovala. Kapital mora biti uničen, da se zažene nov cikel. A na tej točki se gre vprašati, ali želimo živeti v sistemu, ki terja periodične krize. Te uničijo družbeno bogastvo, ki se ustvari tekom prejšnjih let. Želimo živeti v sistemu, ki zahteva pavperizacijo delavstva, osiromašenje večine prebivalstva? Logični sklep bi bil, da potrebujemo nov produkcijski način. Ne potrebujemo le nove paradigme kapitalizma. Razmisliti moramo o kapitalizmu alternativnih načinih produkcije. (*)