Sliši se nenavadno, a ne gre za pomoto. Leta 2001 je v reviji Annals of Internal Medicine izšel članek, v katerem sta avtorja opisala pojav, ki se ga je prijelo ime »efekt oskarjev«. S statistično analizo sta pokazala, da živijo dobitniki oskarjev v povprečju štiri leta dlje kot njihovi igralski kolegi, ki so bili za to prestižno nagrado le nominirani.

Ugotovila sta tudi, da igralci, ki so bili nagrajeni s kar dvema oskarjema, živijo celo šest let več, kot je povprečje njihovih malo manj uspešnih kolegov. Če bi efekt oskarjev posplošili na vso populacijo, bi imelo to na povprečno življenjsko dobo človeštva podoben učinek, kot če bi znali pozdraviti vse oblike raka.

Kaj je vzrok za ta nenavadni pojav, je seveda zelo zanimivo in pomembno vprašanje. Da pridobitev oskarja bistveno podaljša pričakovano življenjsko dobo, seveda ne more biti posledica zgolj boljšega gmotnega položaja, ki ga prinese nagrada, saj so tudi igralci, ki so za oskarje le nominirani, za svoje delo zelo dobro plačani.

V pomoč nam je lahko podatek, da tega nenavadnega eliksirja mladosti v obliki prestižne nagrade niso zaznali samo v Hollywoodu, ampak tudi v svetu znanosti. Tudi dobitniki Nobelovih nagrad živijo v povprečju leto do dve dlje kot njihovi kolegi, ki so za najpomembnejšo znanstveno nagrado le nominirani. (Ker so pri Nobelovih nagradah nominiranci vsaj za naravoslovje znani šele po petdesetih letih, so analizirali samo nagrade, podeljene v prvi polovici dvajsetega stoletja.)

Stres zaradi strahu pred izgubo ugleda

Kot pojasnjuje nevroznanstvenik Ian Robertson v knjigi The Winner Effect: How Power Affects Your Brain (Bloomsbury Publishing, 2012), delujejo tovrstne prestižne nagrade kot eliksir mladosti zato, ker trajno odpravijo stres, povezan z dokazovanjem in bojaznijo pred izgubo statusa oziroma ugleda v družbi. Ko imaš enkrat oskarja ali Nobelovo nagrado, si povsem v svetovnem vrhu na svojem področju dela in zelo težko karkoli omaje tvoje mesto v hierarhiji družbe. Dobitniki oskarjev in Nobelovih nagrad postanejo zato imuni za izgubo statusa. Kot da bi prejeli trajno cepivo proti stresu, povezanemu z možnostjo padca njihovega ugleda.

Ljudje smo, podobno kot vsi sesalci, socialna bitja. Naša narava je prilagojena življenju v skupnosti, zato imamo zelo dobro razvite možganske mehanizme, ki nam omogočajo, da uspešno sodelujemo z drugimi. Človeški možgani neprestano vzdržujejo in posodabljajo hierarhijo odnosov med ljudmi, s katerimi imajo opravka. Za vsakega posameznika je namreč za dolgoročno preživetje zelo pomembno, da zna pravilno oceniti status drugih in se podredi njihovi volji, če oceni, da je to zanj dolgoročno bolj primerno, kot če se jim postavi po robu.

Možnost nazadovanja v tej virtualni družbeni hierarhiji, ki jo vzpostavljajo naši možgani, posameznik doživlja kot grožnjo oziroma nevarnost. Možnost padca sproža stres. Zato so zelo razdražljivi predvsem tisti ljudje, ki po spletu okoliščin pristanejo na mestu, ki je višje od tistega, ki jim ga kot primernega odredi njihov lastni intuitivni možganski sistem za vzpostavljanje hierarhije v družbi.

Veliko večja verjetnost je, da pozicija moči posameznika spremeni v tirana, če ta intimno čuti, da ni sposoben za mesto, ki ga zaseda, tudi če se tega povsem jasno ne zaveda. Če dobitnik oskarja čuti, da je njegov status po prejemu nagrade dokončno potrjen in neomajen, pa nasprotno človek, ki je višje v hierarhiji, kot sam intimno misli, da si zasluži, nezavedno ves čas vse dojema kot grožnjo svojemu statusu. Tako je v stalnem stresu in postane agresiven ter avtoritaren.

Ko so raziskovalci pri pavijanih merili stopnjo kortizola v krvi, ki je kemični posrednik pri stresu, so ugotovili, da kortizol najbolj poraste, ko je pavijan poražen in se mora po boju podrediti zmagovalcu, zaradi česar izgubi tudi ugled v skupini.

Tudi raziskave pri ljudeh so pokazale, da ima socialna statusna grožnja pomemben učinek na zdravje. V ZDA so vrsto let spremljali razvoj bolezni pri pacientih, ki so bili okuženi z virusom HIV. V skupini istospolno usmerjenih so ugotovili, da so tisti, ki so se bali javnega razkritja svoje spolne usmerjenosti, zboleli za aidsom in posledično umrli dve leti prej od tistih, ki svoje homoseksualnosti niso dojemali kot grožnjo ugledu, ki ga uživajo v družbi.

Raziskovalci so pokazali tudi, da stres učinkovito zmanjšuje že sam občutek oziroma prepričanje, da imamo dogajanje pod kontrolo. Ni nujno, da smo dejansko tisti, ki imamo zmožnost usmerjanja toka dogodkov, pomembno je le, da verjamemo, da jo imamo.

Eksperimentiranje z voditelji

Kako se posamezniki spremenijo, ko prevzamejo pozicijo vodje neke skupine, so raziskovali tudi z eksperimenti. Prostovoljce so razdelili v manjše skupine in vsaki naključno določili vodjo. Hitro se je izkazalo, da že taka povsem arbitrarna vzpostavitev minimalne hierarhije v skupini povzroči, da se konkretna oseba nezavedno začne obnašati sebično in kaže manj empatije do drugih. Izžrebani vodja je v večini primerov recimo brez zadrege pobral zadnji piškot na ponujenem pladnju in se z njim mastil pred ostalimi, ne da bi mu bilo pri tem nerodno.

Zanimivo je tudi, da so nadaljnje raziskave pokazale, da ljudje, ki jih postavijo v stanje nadoblasti nad drugimi, bolj zavzeto zagovarjajo spoštovanje pravil kot njihovi podrejeni kolegi. In to tudi v primeru, ko bi pravila kršili zaradi višjega cilja, kot je denimo mučenje terorista z namenom izvedeti, kam je podtaknil bombo, ki bo ubila veliko ljudi. Vendar to nadpovprečno zagovarjanje pravil velja samo, dokler sodijo o drugih in ne o sebi. Ko so sami soudeleženi oziroma predmet odločanja, se njihova perspektiva spremeni. Če so bili prej večji zagovorniki spoštovanja vnaprej postavljenih pravil kot njihovi podrejeni, bodo sedaj bolj vneto kot podrejeni zagovarjali, da cilj opravičuje sredstva.

Hierarhija in odnosi moči so seveda na delu povsod: od družine, prijateljske skupine do odnosov v službi, v stiku z uradno osebo, učiteljem, zdravnikom, in seveda na ravni politike. Moč, ki jo pridobimo s prevzemom določene funkcije, tudi če gre le za relativno majhno skupino ljudi, ki smo ji nadrejeni, v nas sproži mehanizme, ki nam pomagajo, da smo v vlogi vodje boljši, kot bi bili, če se ti mehanizmi ne bi sprožili.

Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da se nam v možganih poveča koncentracija določenih kemičnih snovi, med drugim tudi testosterona. To nas naredi pametnejše, bolj zbrane in manj občutljive za tegobe drugih, vse to z namenom, da bi lažje delovali kot vodja, ki se mora spopadati z velikim stresom, ko sprejema odgovorne odločitve. Prevelika empatija bi namreč vodji onemogočila sprejemati ustrezne odločitve in voditi.

Zakaj nekaterim uspe, drugim pa ne?

Vsi se strinjamo, da je za vsako skupino ljudi kot tudi za države oziroma večje skupnosti zelo pomembno, da so na vodstvenih mestih posamezniki, ki delajo v skupno dobro. Bistveno težje je iznajti učinkovite mehanizme, ki bi promovirali »prave« ljudi, ki bi kar najbolje uresničevali skupno dobrobit.

Videli smo, da nekaj modrosti in voditeljskih veščin sproži že samo imenovanje oziroma prevzem vodstvene funkcije, saj se možgani sami odzovejo na dejstvo, da so postavljeni na vrh, lahko tudi zelo majhne hierarhije ljudi. Vendar moč ne prinaša samo dobrega, ampak lahko iz nekaterih izvabi tudi vse najslabše.

Daron Acemoglu in James Robinson v knjigi Why Nations Fail (Crown, 2012) razvijata argument, da za uspešen razvoj in blaginjo v neki družbi oziroma državi niso bistvenega pomena prava geografska lega, kulturna tradicija, himna, ustava, delovna vnema ali naravna bogastva, ampak je ključna oblika inštitucij, ki urejajo sodelovanje med ljudmi. Da je družba uspešna, morajo biti inštitucije postavljene tako, da ljudi vzpodbujajo, da so čim bolj inovativni, da imajo vedno nove ideje in jih lahko tudi uresničujejo. Nikakor pa inštitucije ne smejo dopuščati izkoriščanja oziroma pretakanja bogastva, ki ga proizvede večina, v roke manjše.

Če poskušamo ugotovitve političnih znanstvenikov združiti z ugotovitvami raziskovalcev vpliva oblasti in moči na posameznike, je skupni imenovalec gotovo spoznanje, da uspešne družbe skrbijo, da je moč v družbi ustrezno pod kontrolo in ni nikoli dolgotrajno vezana na kako konkretno osebo ali skupino ljudi.